Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vráčiti -im nedov. (á ȃ)
star. zdraviti: vračiti bolnika / vračiti kašelj

SSKJ²

vračljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se mora vračati: vračljivo posojilo
2. ki se da vrniti: vračljiva embalaža

SSKJ²

vračník -a m (í)
kdor kaj vrača: vračnik izposojenih knjig / posodil sem mu, ker je dober vračnik

SSKJ²

vračúnati -am dov. (ȗ)
pri računanju upoštevati v kakem znesku: vračunati embalažo, prevoz v ceno, v ceni / blagajničarka je kupljeni sir pozabila vračunati
● ekspr. vračunati komu pripor v kazen všteti
// upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska: pri nakupu novega šivalnega stroja vračunati starega

vračúnan

-a -o:

embalaža je vračunana v ceno

SSKJ²

vračunávati -am nedov. (ȃ)
pri računanju upoštevati v kakem znesku: vračunavati stroške prevoza v ceno, v ceni
// upoštevati kaj kot del plačila v računanju dolžnega zneska: pri prodaji novih izdelkov vračunavati vrednosti starih, vrnjenih

SSKJ²

vračunljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vračunati: vračunljivi stroški

SSKJ²

vrág -a m (ȃ)
1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje; skleniti z vragom pogodbo za dušo; bati se koga kot živega vraga zelo; smrdeti kot tisoč vragov zelo; črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot vzklik: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča
2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag
// pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal
3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga
4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje
5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag
6. pog., ekspr., v povedni rabi izraža
a) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu; vrag je, če ti gre vse narobe
b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj
7. pog., ekspr., v členkovni rabi izraža
a) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči; pot se od vraga vleče; od vraga hiter je
b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let; saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič
c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek; kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo
8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar
9. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža
a) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi; kdo, za vraga, te je poslal tja
b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo
c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo; tristo vragov, da je res
č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame; da bi te vrag; kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatorius

vrága

pog., ekspr.:

vraga, dajte že enkrat mir

prišel je. Vraga

to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost;

prim. vragsigavedi, vragvedi ipd.

SSKJ²

vrágec -gca m (ȃ)
1. evfem. hudiček: vrag in vragci; črn, kosmat kot vragec
2. ekspr. poreden, neugnan otrok: naviti sosedovemu vragcu ušesa; ta punčka je pravi vragec / kot nagovor le čakaj, ti vragec, samo da te dobim
// mlada, živahna ženska: njegova žena je pravi vragec

vrágca

pog., ekspr.:

vragca, kaj pa je narobe

SSKJ²

vragolíja -e ž (ȋ) ekspr.
1. presenetljivo, predrzno, hudobno dejanje, narejeno zaradi razposajenosti, zabave: izmisliti si vragolijo; počenjati, zganjati vragolije; fantovske vragolije / biti poln vragolij
2. dejanje, ki zahteva veliko spretnost, zabava in vzbuja občudovanje: znati vse mogoče vragolije; vragolije akrobata, hipnotizerja / glasbenik je s kitaro uganjal prave vragolije

SSKJ²

vragóljast -a -o prid. (ọ́)
zastar. zelo razposajen, poreden: vragoljast otrok / vragoljast smeh

SSKJ²

vragomèt -éta m (ȅ ẹ́) zastar.
1. od hudiča obseden človek: zdraviti vragometa
2. predrzen, podivjan človek: brezvestni vragomet

SSKJ²

vragométen -tna -o prid. (ẹ̑) zastar.
1. obseden od hudiča: zdraviti vragometnega človeka
2. predrzen, vražji: vragometni dečki in deklice

SSKJ²

vragomólec -lca m (ọ̑)
knjiž. satanist: vera vragomolcev

SSKJ²

vrágov -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na vraga: vragov rep / čarovnice so vragove ljubice
2. star. vražji: pusti vendar to vragovo žganje / zmagovalci so res vragovi fantje

vrágovo

prisl.:

star. bilo ga je vragovo strah zelo

SSKJ²

vrágovka -e ž (ȃ)
1. evfem. hudičevka: vrag in vragovka
2. zastar. čarovnica: med mučenjem je priznala, da je vragovka

SSKJ²

vrágsigavédi in vrág si ga védi člen., piše se narazen (ȃ-ẹ́)
1. izraža negotovost, nedoločnost: iti vrag si ga vedi kam; odšla je vrag si ga vedi po kaj
// z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: vrag si ga vedi kaj vse je morala prestati
2. izraža podkrepitev trditve: vrag si ga vedi, morda je njegovemu veselju vzrok dobro vino

SSKJ²

vragúlja -e ž (ú)
1. evfem. hudičevka: vragi in vragulje
2. zastar. čarovnica: vragulje se zbirajo na Kleku
3. ekspr. zlobna, hudobna ženska: ta vragulja nas bo še zastrupila / ona je prava vragulja

SSKJ²

vrágvédi in vrág védi [wrakvedi] člen., piše se narazen (ȃ-ẹ́)
1. izraža negotovost, nedoločnost: to je storil vrag vedi kdo; nenadoma pridejo vrag vedi od kod
// z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: pričakovala je vrag vedi kaj
2. izraža podkrepitev trditve: vrag vedi, kdo jim bo verjel

SSKJ²

vrán1 -a m (ȃ)
1. vranji samec: vran in vrana
2. vrana: krakanje vranov
3. krokar1: vrani so kljuvali truplo / črni vran
♦ zool. vrani ptice črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom, Corvidae; morski vrani v skupinah živeče vodne ptice temne barve, ki se hranijo z ribami; kormorani

SSKJ²

vrán2 -a -o prid. (ȃ á)
star. črn2: človek vranih las / vran konj vranec

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrána -e ž (á)
večja ptica črne ali črno sive barve s spredaj nekoliko ukrivljenim kljunom: vrane krakajo; jata vran; krokarji, srake in vrane
● ekspr. tak delavec je bela vrana redkost, izjema; lačna vrana sito pita lačen, reven človek daje, pomaga sitemu, bogatejšemu zaradi nepoznavanja dejanskega stanja; sita vrana lačni ne verjame; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦ zool. črna vrana; poljska vrana večja ptica z vijoličastim leskom in vitkejšim kljunom, Corvus frugilegus; siva vrana črna ptica s trupom sive barve, črnim kljunom in črnimi nogami, Corvus cornix; zelena vrana zlatovranka

SSKJ²

vránč -a m (ȃ)
evfem. hudič: biti črn kot vranč / ta vranč nas bo še pretepel / slišite, kakšnega vranča zganjajo / ti vranč, kdo bi si to mislil / ni vranč, da ne bi uspeli

vránča

vranča, kaj pa je to

SSKJ²

vránček -čka m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od vranec: jezditi, vpreči vrančka

SSKJ²

vránec -nca m (ā)
konj črne barve: jezditi, vpreči vranca; hrzanje vranca; belec in vranec / konj vranec

SSKJ²

vránglovec -vca m (á)
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik protirevolucionarnih sil generala Wrangla: boji z vranglovci; denikinci in vranglovci

SSKJ²

vránica -e ž (á)
organ v levem zgornjem delu trebušne votline med želodcem in rebri, v katerem se razkrajajo rdeče krvne celice in nastajajo bele: z operacijo odstraniti vranico; otekla vranica

SSKJ²

vráničen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na vranico: vranična poškodba
♦ anat. vranična ovojnica; gastr. vranični žličniki jušna zakuha iz vranice, maščobe, jajc in začimb; med., vet. vranični prisad kužna bolezen goveda, konj, prašičev s povečano vranico, nalezljiva tudi za človeka

SSKJ²

vráničnik -a m (á)
bot. rastlina s trirobim ali štirirobim steblom in zelenkasto rumenimi cveti v socvetju, Chrysosplenium:

SSKJ²

vranjelás in vranjelàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á)
ekspr. ki ima črne lase s kovinskim sijajem: vranjelaso dekle

SSKJ²

vránji -a -e prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na vrane: vranji kljun / vranja jata / vranje krakanje
2. ekspr. črn s kovinskim sijajem: imeti vranje lase / vranja obleka
♦ bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus

vránje

prisl.:

vranje črn

SSKJ²

vrásel -sla -o tudi vrástel -tla -o [wrasəu̯; wrastəu̯] prid. (ā á)
ki se vraste v kaj: vrasel noht / dobro vrasle rastline / ekspr. v domačo pokrajino vrasel pisatelj
♦ les. vrasla grča; petr. vrasla rudnina večji kristali kake rudnine, ki nastopa v svoji značilni obliki v kamnini; prim. vrasti se

SSKJ²

vráska -e ž (ā) star.
1. (kožna) guba: žalost ji je zarezala globoke vraske v obraz
2. brazgotina: imeti rdečo vrasko na čelu

SSKJ²

vráslost -i ž (á)
stanje vraslega: vraslost rastlin / ekspr. vraslost tuje besede v domači jezik

SSKJ²

vrást -í ž (ȃ)
glagolnik od vrasti se: nove koreninice zagotavljajo močnejšo vrast rastline

SSKJ²

vrásti se vrástem se tudi vrásem se dov., vrásel se in vrástel se (á)
1. rastoč priti, prodreti v kaj: noht se vraste v meso / korenine se vrastejo v razpoke
// rastoč priti, prodreti v podlago, okolje in se povezati: presajene rastline se še niso dobro vrasle; borci so vztrajali na položajih, kot da so se vrasli v zemljo
2. postati obdan s tem, kar ga rastoč začne obdajati: obroč se je vrasel v drevo
3. ekspr. začeti skladno, organsko obstajati, živeti v čem: vrasti se v kolektiv, mesto / stavba se vraste v pokrajino
// postati trajna sestavina česa: te besede so se popolnoma vrasle v jezik / otrok se je vrasel v njeno srce ji je postal ljub

vráščen

-a -o:

biti vraščen v domačo pokrajino

vraščena rastlina;

prim. vrasel

SSKJ²

vráščanje -a s (á)
glagolnik od vraščati se: vraščanje rastlin v prst / vraščanje koga v skupnost

SSKJ²

vráščati se -am se nedov. (á)
1. rastoč prihajati, prodirati v kaj: noht se vrašča v meso; korenine se vraščajo globoko v zemljo
♦ gozd. listavci se vraščajo v sestoj iglavcev
// rastoč prihajati, prodirati v podlago, okolje in se povezovati: na novo posajene rastline se že vraščajo / presajeno tkivo se dobro vrašča
2. postajati obdan s tem, kar ga rastoč začenja obdajati: obroč se vse bolj vrašča v drevo
3. ekspr. začenjati skladno, organsko obstajati, živeti v čem: priseljenci se vraščajo v mesto / vraščati se v delo, novo življenje / stavbe se lepo vraščajo v okolje
// postajati trajna sestavina česa: umetniške izpovedi se vraščajo v duha ljudi; v jezik se vrašča vse več tujega / ta človek se mu vse bolj vrašča v srce mu postaja vse ljubši

SSKJ²

vráščenost -i ž (ȃ)
stanje vraščenega: vraščenost tkiva / ekspr. vraščenost umetnika v domačo pokrajino

SSKJ²

vráštvo -a s (ȃ)
star. zdravilo: zbirati zelišča za vraštvo; vraštvo proti božjasti
// zdravilstvo, padarstvo: opustiti svoje vraštvo

SSKJ²

vrát -ú in -a m, mn. vratôvi (ȃ)
1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe
// ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat
// zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik
// sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu
2. ožji del kake priprave, predmeta
a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice
b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
● ekspr. kar naprej izteguje vrat, od kod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, na hitro
♦ anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; glasb. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vráta vrát s mn. (á)
1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna, stranska vrata; hišna, kletna, sobna vrata; izstopna, vstopna vrata
// naprava z gibljivo pritrjeno ploščo za zapiranje take odprtine: izdelovati, prodajati vrata; kovana, lesena, steklena vrata; krilo, okvir vrat / balkonska, garažna, vhodna vrata; dvižna, nihalna, vrtljiva vrata / stati med vrati med podboji take naprave; vzidati vrata okvir take naprave
// gibljivo pritrjena plošča take naprave: natakniti, pritrditi vrata; odpreti, pripreti vrata; trkati na vrata; tolči po vratih; loputati z vrati; kovinska, železna vrata peči; vrata omare so povešena; vrata iz letev, palic / vtakniti ključ v vrata v ključavnico; zakleniti vrata
2. šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo: braniti vrata; brcniti žogo v vrata / hokejist, nogometaš, vaterpolist strelja na vrata
// naprava, ki označuje cilj napada: postaviti vrata / šport. žarg. biti že desetkrat v vratih reprezentance biti že desetkrat vratar reprezentance
3. šport. prostor med dvema označenima palicama, skozi katerega mora peljati tekmovalec pri nekaterih smučarskih, veslaških disciplinah: izpustiti, zgrešiti vrata; kanuist, smučar vozi skozi zadnja vrata / pri smučanju na vodi izhodna, vhodna vrata; pri smuku kontrolna vrata
// palici, ki označujeta tak prostor: postavljati vrata za slalom
4. območje, kraj, ki omogoča naraven prehod na kako drugo območje: ta dolina, ravnina so edina vrata na sever; ustje te reke so vrata v notranjost pokrajine / donavska vrata v Vlaško nižino; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo / Postojnska vrata
// z rodilnikom območje, mesto, skozi katero gre, prihaja, kar izraža določilo: ta morski preliv so pomembna vrata pomorskega prometa
5. v zvezi z odpreti, pripreti, zapreti omogočiti, onemogočiti komu, da lahko kam gre, kaj naredi: odpreti, pripreti, zapreti vrata tujim vlaganjem; s tem dejanjem si je zaprl vrata za vrnitev / odpreti si vrata v višjo družbo
● ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; ekspr. ponujati izdelke od vrat do vrat od stanovanja, hiše do stanovanja, hiše; trkati na vrata ekspr. zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; publ. trkati na vrata pravice prizadevati si priti do pravice, zlasti s pomočjo sodišča; ekspr. postaviti koga pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. zima je pred vrati bo kmalu nastopila; knjiž. pustiti vse upe pred vrati taborišča ob vstopu vanj prenehati upati na vrnitev; pog. gledati kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; ekspr. poiskati je treba prava vrata, pa se bo zadeva uredila pravi urad, pravega človeka; stanuje v drugem nadstropju, prva vrata levo v sobi, stanovanju za prvimi vrati levo; ekspr. priti k zdravniku skozi stranska vrata ne po redni, upravičeni, uradni poti; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; publ. predlog je povsod naletel na zaprta vrata predloga niso nikjer hoteli sprejeti, podpreti; ekspr. ves dan, kar naprej stati na vratih opazovati, gledati skozi vrata, s praga; prihajati pred vrata in si prizadevati za vstop; publ. seja za zaprtimi vrati brez prisotnosti novinarjev, predstavnikov javnosti; ekspr. vrata našega doma so zate vedno odprta k nam vedno lahko prideš; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je dobil potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. vrata bank, trgovin se zapirajo banke, trgovine se zapirajo; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; nar. koroško vrata (kozolca) del kozolca med dvema stebroma; okno; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ elektr. vrata preklopno vezje v računalniku, skozi katero v določenih okoliščinah prehaja informacija; grad. smučna vrata ki se premikajo levo ali desno po vodilu; pravn. politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah

SSKJ²

vratár -ja m (á)
1. kdor poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata, daje informacije: vratar ga ni spustil v stavbo; vprašati vratarja / hotelski, samostanski vratar; nočni vratar / nebeški vratar v krščanskem okolju sv. Peter, ki odpira dušam umrlih vrata v nebesa
2. šport. igralec, ki brani vrata: vratar je strel ubranil / biti hokejski, nogometni, rokometni vratar
♦ anat. odprtina med želodcem in dvanajstnikom; krožna mišica, ki zapira to odprtino

SSKJ²

vrataríca -e ž (í)
ženska, ki poklicno nadzoruje vstopanje in izstopanje skozi vhodna vrata, daje informacije: delo vratarice / hotelska, samostanska vratarica

SSKJ²

vratáriti -im nedov. (á ȃ)
knjiž. biti vratar, delati kot vratar: vratariti v hotelu

SSKJ²

vratárjev -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vratarja: vratarjeva hišica, soba / vratarjev skok za žogo

SSKJ²

vratárka -e ž (á)
1. vratarica: vratarka v hotelu
2. šport. igralka, ki brani vrata: vratarka je ubranila strel / rokometna vratarka

SSKJ²

vratárna -e ž (ȃ)
obrat za izdelovanje vrat: strojni oddelek v vratarni

SSKJ²

vratárnica -e ž (ȃ)
prostor, manjša stavba za vratarja: sedeti v vratarnici; vratarnica pred glavnim vhodom
♦ anat. vena, ki dovaja jetrom kri iz želodca, črevesja, vranice; portalna vena

SSKJ²

vratárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vratarje: vratarska dela / vratarska loža

SSKJ²

vrátca vrátc s mn. (á)
manjšalnica od vrata: iti skozi vratca; vratca v ograji / lesena, železna vratca / dimniška vratca; vratca pri kopalni kadi; vratca za štedilnike / vzidati vratca / zapreti vratca; nova, povešena vratca / kanuist, smučar vozi skozi vratca; slalomska proga s petdesetimi vratci / postaviti vratca / pri smuku kontrolna vratca
● ekspr. ta smučar je virtuoz med vratci v slalomu, veleslalomu
♦ alp. manjši, izrazitejši prehod v skalovju; etn. lok iz dvignjenih rok plesnega para, pod katerim gredo drugi pari

SSKJ²

vrátek -tka m (ȃ)
manjšalnica od vrat: vratek otroka, ptice / steklenička z ozkim vratkom

SSKJ²

vráten1 -tna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vrat: vratne mišice / vratne bezgavke; utripanje vratne žile / vratni izrez
♦ anat. vratna vretenca vretenca med lobanjo in prsnimi vretenci; zool. vratni ščit

SSKJ²

vráten2 -tna -o prid. (ā)
nanašajoč se na vrata: vratna odprtina / vratni okvir, podboj; vratno krilo / vratni zvonec zvonec na vratih

SSKJ²

vratí -í ž mn. (ȋ ī)
nar. vzhodnoštajersko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: kositi vrati; na vrateh je orač z živino nekoliko postal

SSKJ²

vratìč -íča m (ȉ í)
bot. rastlina z ostro nazobčanimi listi in rumenimi ali belimi cveti v koških, Tanacetum: nabirati vratič / navadni vratič

SSKJ²

vratílo -a s (í)
tekst. navijalni valj na ročnih statvah: zamenjati vratilo / spodnje na katero se navija stkano blago, zgornje vratilo na katero je navita osnova
♦ etn. kljuka ob ognjišču, na kateri visi kotel

SSKJ²

vratína -e ž (í)
vratovina: kupiti gnjat in vratino / suha vratina

SSKJ²

vratíšče1 -a s (í)
bot. del rastline med korenino in steblom; koreninski vrat

SSKJ²

vratíšče2 -a s (í)
prostor ob vratih: z zaveso zakrito vratišče; vratišče in oknišče

SSKJ²

vrátnica1 -e ž (ȃ)
1. vratno krilo: natakniti, odpreti vratnico; vratnica in oknica / vratnica omare
2. mn., knjiž. rolo, rebrača: spustiti vratnice; železne vratnice; vratnice na vratih in izložbah trgovine
3. šport. pokončni del nogometnih vrat: žoga je zadela levo vratnico; stati med vratnicama
// vsaka od obeh palic, ki označujeta tekmovalna vrata: podreti vratnico pri slalomu
♦ anat. portalna vena, vratarnica

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrátnica2 -e ž (ȃ)
zastar. davica: otroci so umirali za vratnico

SSKJ²

vratníca3 -e ž (í)
nav. mn., nar. prekmursko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: ustaviti voz s plugom na vratnicah

SSKJ²

vrátnik1 -a m (ȃ)
knjiž. podboj: vrata se prilegajo vratniku

SSKJ²

vrátnik2 tudi vratník -a m (ȃ; í)
1. vratovina: jesti vratnik
2. zastar. ovratnik: vratnik suknjiča

SSKJ²

vratník3 -a m (í)
nar. vzhodnoštajersko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: obrniti plug na vratniku; pasti po vratnikih

SSKJ²

vratolòm -ôma m (ȍ ó) ekspr.
1. dejanje, pri katerem si osebek lahko zlomi vrat: taka dejanja so pravi vratolomi
2. kdor si zaradi svoje drznosti, tveganja lahko zlomi vrat: ta človek je pravi vratolom

SSKJ²

vratolómen -mna -o prid. (ọ̄) ekspr.
1. zaradi možnosti zloma vratu smrtno nevaren: vratolomen skok / vratolomne letalske vaje / vratolomne steze, stopnice zelo strme
● ekspr. vratolomni skoki cen zelo veliki; ekspr. vratolomna hitrost zelo velika, smrtno nevarna
2. pretirano drzen, nepremišljen: vratolomen mladenič

vratolómno

prisl.:

vratolomno voziti

SSKJ²

vratolómnost -i ž (ọ̄) ekspr.
1. lastnost, značilnost vratolomnega: vratolomnost skoka
2. vratolomno dejanje: plezanje po teh skalah je prava vratolomnost

SSKJ²

vratovína -e ž (í)
svež ali prekajen svinjski vrat: narezati vratovino / prekajena vratovina
♦ usnj. usnje iz kože z vratu

SSKJ²

vráziti -im dov. (á ȃ)
1. zastar. raziti: vraziti rudnino s tršo rudnino
2. zastar. vrezati, vdolbsti: vraziti napis v les
3. nar. prekmursko raniti: pazi, da koga ne vraziš

SSKJ²

vrázovstvo -a s (ȃ)
narodni, jezikovni nazor ali ravnanje, značilno za Stanka Vraza: vrazovstvo ga je kmalu minilo; odklanjati vrazovstvo

SSKJ²

vráža -e ž (á)
verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža; narediti kaj iz vraže; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže

SSKJ²

vrážar -ja m (ȃ)
kdor na podlagi vraže, vraž
a) zdravi, preprečuje bolezni: tudi vražar bolniku ni mogel pomagati
b) vedežuje: ob pomembnih odločitvah vpraševati za nasvet vražarja

SSKJ²

vrážarica -e ž (ȃ)
ženska, ki na podlagi vraže, vraž
a) zdravi, preprečuje bolezni: zdravilo vražarice zoper uroke
b) vedežuje: glede pomembne odločitve vprašati za nasvet vražarico / vražarica iz kart, kave

SSKJ²

vražaríja -e ž (ȋ)
iz vraže izvirajoče, z vražo utemeljeno dejanje: opusti vendar te vražarije
● ekspr. zabavati gledalce s svojimi vražarijami in čarovnijami izredno spretnimi dejanji

SSKJ²

vrážarka -e ž (ȃ)
ženska, ki na podlagi vraže, vraž
a) zdravi, preprečuje bolezni: ozdravila ga je vražarka
b) vedežuje: vražarka jo je z napovedmi prestrašila

SSKJ²

vrážarski -a -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na vražarje ali vražarstvo: vražarske knjige / vražarsko zdravilstvo / vražarska vera
2. star. vraževeren: vražarski človek

SSKJ²

vrážarstvo -a s (ȃ)
1. dejavnost vražarjev: ukvarjati se z vražarstvom
2. vraževerje: tako ravnanje temelji na vražarstvu

SSKJ²

vrážast -a -o prid.(á)
vraževeren: vražast človek / vražasto ravnanje / vražasta vera

vrážasto

prisl.:

vražasto verjeti

SSKJ²

vrážen1 -žna -o prid. (á)
nanašajoč se na vražo: vražne navade / vražni izrek; knjiž. vražni obesek amulet / vražna vera / star. vražni človek se boji črne mačke vraževeren

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrážen2 -žna -o prid. (ā) zastar.
1. vražji: vražen goljuf, zapeljivec / če ne bo vse prav, bova imela vražen ples
2. sovražen: vražne čete / vražna usoda

SSKJ²

vraževérec -rca m (ẹ̑)
knjiž. vraževeren človek: sosed je bil pravi vraževerec

SSKJ²

vraževéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki veruje, verjame v vraže: vraževeren človek; biti vraževeren
2. ki temelji na vraži: vraževeren strah

SSKJ²

vraževérje -a s (ẹ̑)
verovanje v vraže: preganjati vraževerje; narediti kaj iz vraževerja

SSKJ²

vraževérnež -a m (ẹ̑)
vraževeren človek: postati vraževernež

SSKJ²

vraževérnost -i ž (ẹ́)
lastnost vraževernega človeka: njegova vraževernost je znana / praznoverna vraževernost
// vraževerna misel, vraževerna razlaga česa: mišljenje, da srečanje z dimnikarjem prinaša srečo, in druge vraževernosti

SSKJ²

vraževérski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vraževerce ali vraževerje: vraževersko prepričanje / vraževerske zgodbe

SSKJ²

vraževérstvo -a s (ẹ̑)
vraževerje: narediti kaj iz vraževerstva

SSKJ²

vražíca in vrážica -e ž (í; ȃ)
1. evfem. hudičevka: vragi in vražice
2. ekspr. zlobna, hudobna ženska: ta vražica nas bo še izdala / njegova žena je prava vražica
3. ekspr. mlada, živahna ženska: njemu je bilo nerodno, vražica se mu je pa še smejala / njegova hči je prava vražica

SSKJ²

vražìč -íča in vrážič -a m (ȉ í; ȃ)
1. manjšalnica od vrag: vrag in vražiči / v vražiča oblečena maškara / tistega vražiča je prinesel kar v torbi
2. ekspr. poreden, neugnan otrok: ti otroci so pravi vražiči

SSKJ²

vražíček -čka m (ȋ)
1. manjšalnica od vrag: vrag in vražički / narisati vražička / v krščanskem okolju obiskal jih je Miklavž z angelčki in vražičkom
2. ekspr. poreden, neugnan otrok: mali vražiček je pred hišnimi vrati naredil drsalnico / kot nagovor ti vražiček, česa se le ne spomniš
// mlada, živahna ženska: ta ženska je pravi vražiček

SSKJ²

vražíti in vrážiti -im, in vrážiti -im nedov. (ī á ȃ; ā ȃ)
zastar. prerokovati: vražiti komu usodo / vražiti iz kave vedeževati

SSKJ²

vrážji -a -e prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot vzklik vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
// živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
♦ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum

vrážje

prisl.:

vražje se mudi

bilo mu je vražje mraz

vražje hudoben

vražje težko je bilo

sam.: v tem človeku je nekaj vražjega

SSKJ²

vŕba -e ž (ŕ)
drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listi: ob potoku rastejo vrbe; stara vrba; upogljive veje vrb; jelše in vrbe / pog. pletarski izdelki iz vrbe iz vrbovega šibja / vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami
♦ bot. vrba dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cveti v pokončnih mačicah, Salix; bela vrba s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba; krhka vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis

SSKJ²

vrbáča -e ž (á)
nar. vzhodnoštajersko vrba: vrbače ob potoku

SSKJ²

vŕbica -e ž (ŕ)
nav. ekspr. manjšalnica od vrba: mlada vrbica ob vodi / privezati drevesce h kolu z vrbico vrbovo šibico

SSKJ²

vrbíčevje -a s (ī)
vrbovo grmovje, drevje: gosto vrbičevje ob potoku; jelševje in vrbičevje / pletenje iz vrbičevja vrbovega šibja

SSKJ²

vrbíčje -a s (ī)
vrbovo grmovje, drevje: ob reki je rastlo vrbičje

SSKJ²

vŕbin -a -o (ȓ)
pridevnik od vrba: vrbina korenina

SSKJ²

vrbína -e ž (í)
vrbovo grmovje, drevje: vrbina ob potoku / hoditi po vrbini po svetu, poraslem z vrbovim grmovjem, drevjem

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrbínje -a s (ȋ)
vrbovo grmovje, drevje: ob potoku raste mlado vrbinje / narezati vrbinja vrbovega šibja

SSKJ²

vŕbje -a s (r̄)
vrbovo grmovje, drevje: ob bregu raste mlado vrbje; jelševje in vrbje / privezati z vrbjem z vrbovim šibjem

SSKJ²

vŕbji -a -e prid. (ȓ)
vrbov: vrbje grmovje
♦ zool. vrbja listnica manjša, po hrbtu sivo-zelena ptica pevka, Phylloscopus collybita; vrbja sinica gozdna ptica pevka, ki je po glavi in grlu bleščeče črna, Parus palustris

SSKJ²

vrbogójstvo -a s (ọ̑)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrb: razviti vrbogojstvo

SSKJ²

vrbopletárstvo -a s (ȃ)
pletarstvo, pri katerem se uporablja vrbovo šibje: ukvarjati se z vrbopletarstvom

SSKJ²

vŕbov -a -o prid. (ŕ)
nanašajoč se na vrbo: vrbova šiba / vrbov les / vrbov nasad; vrbovo grmovje / vrbove mačice / vrbova piščal
♦ agr. vrbov škrlup; zool. vrbov kapar

SSKJ²

vŕbovec -vca m (ŕ)
bot. rastlina z nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in navadno rožnatimi cveti, Epilobium: ob potoku raste vrbovec / gorski vrbovec

SSKJ²

vŕbovica -e ž (ŕ)
zastar. vrbova šiba: udariti koga z vrbovico

SSKJ²

vrbovína -e ž (í)
vrbov les: uporaba vrbovine; vrbovina in topolovina / košara iz vrbovine iz vrbovih šib

SSKJ²

vŕbovje -a s (ŕ)
vrbovo grmovje, drevje: gosto vrbovje ob reki; topolovje in vrbovje / pleteni izdelki iz vrbovja iz vrbovega šibja

SSKJ²

vŕbovka -e ž (ŕ)
zastar. vrbova šiba: fant z dolgo vrbovko v roki
♦ bot. vrbovke dvodomna drevesa ali grmi z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cvetovi v pokončnih ali visečih mačicah, Salicaceae

SSKJ²

vrbovolísten -tna -o prid. (ȋ)
knjiž. po obliki podoben vrbovim listom: vrbovolistni okraski
♦ arheol. vrbovolistna konica; bot. vrbovolistni oman rastlina s štrlečimi listi, ki imajo srčasto dno, in rumenimi cveti v koških, Inula salicina

SSKJ²

vŕč -a m (ȓ)
1. trebušasta posoda z ročajem, navadno ožjim grlom in dulcem, zlasti za nalivanje: napolniti vrč z vodo; glinast, lončen, steklen vrč / vrč za vino
● knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči
// vsebina vrča: izpiti vrč vina
2. večji kozarec z ročajem: piti iz vrča
// vsebina takega kozarca: naročiti vrč piva / izpiti vrč do dna

SSKJ²

vŕčast -a -o prid. (ȓ)
podoben vrču: vrčasta skodela
♦ bot. vrčasto cvetišče

SSKJ²

vrčáti -ím nedov. (á í) knjiž.
1. renčati: pes je vrčal
2. brneti: električna svetilka je vrčala
3. cvrčati: komaj slišno vrči stenj v brlivki

SSKJ²

vŕček -čka m (ȓ)
manjšalnica od vrč: natočiti v vrček; lončen, steklen vrček; pisano poslikani vrčki; prazen vrček / vrček za pivo / spiti vrček piva

SSKJ²

vŕčica -e ž (ȓ)
bot. rastlina s črtalastimi listi in zvonastimi modrimi ali vijoličastimi cveti, Edraianthus: utrgati vrčico / travnolistna vrčica

SSKJ²

vrdévati -am nedov. (ẹ́)
nar. oskrbovati, skrbeti za: vrdevati živino

SSKJ²

vrébati -am nedov. (ẹ̄)
zastar. prežati: vrebati na koga / vrebati v zasedi / vrebati izza drevja oprezovati

SSKJ²

vréča -e ž (ẹ́)
1. priprava iz kosa tkanine, papirja, sešitega, zlepljenega na treh straneh, za shranjevanje, prenašanje česa drobnega, sipkega: napolniti, zavezati vrečo; stresti krompir iz vreče; metati, sipati v vrečo; papirnata, platnena, polivinilna vreča; polna, raztrgana vreča; vreča iz jute; padel je na tla kot vreča z iztegnjenim telesom / cementna vreča; poštna vreča / s težavo dvigniti vrečo; petdeset kilogramov težka vreča
// vsebina vreče: porabiti deset vreč cementa; kupiti vrečo krompirja, moke
2. kar je po obliki podobno taki pripravi: v vrečo zašito truplo vreči v morje / obleči odejo v vrečo iz pralnega blaga v prevleko / spalna vreča priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem / kožna vreča organa, žleze
● evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; meče vse v eno, isto vrečo meče vse v en, isti koš; knjiž. kupiti mačka v vreči kupiti mačka v žaklju; ekspr. to stane vreče denarja zelo veliko; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
♦ alp. bivak vreča spalna vreča za bivakiranje; meteor. vetrovna vreča vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; zool. trebušna vreča vreči podobna kožna guba na trebuhu nekaterih sesalcev, v kateri nosi samica mladiče

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vréčar -ja m (ẹ̑)
1. nav. mn., zool. sesalci, katerih samice imajo trebušno vrečo, Marsupialia: avstralski vrečarji; kenguru in drugi vrečarji
♦ zool. medvedek vrečar medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus; mravljinčar vrečar avstralski sesalec s šilasto glavo in dolgim lepljivim jezikom, Myrmecobius fasciatus; volk vrečar volku podoben avstralski sesalec, katerega samica ima trebušno vrečo, Thylacinus cynocephalus
2. ekspr. kdor na prostem prenočuje v spalni vreči: vrečarji so prenočevali po travnikih in zelenicah; sprejeti vrečarje v kamp

SSKJ²

vréčarica -e ž (ẹ̑)
zool., v zvezah: kune vrečarice kuni podobni avstralski sesalci z navadno lisastim kožuhom, katerih samice imajo trebušno vrečo, Dasyurinae; podgana vrečarica podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis

SSKJ²

vréčast -a -o prid.(ẹ́)
podoben vreči: vrečast kroj obleke; vrečasta prevleka za odeje; skvačkati vrečasto torbico / vrečasta oblika

vréčasto

prisl.:

vrečasto razširjen organ

vrečasto ukrojena obleka

SSKJ²

vrečevína -e ž (í)
groba tkanina iz jute, bombaža zlasti za izdelavo vreč: izdelovati vrečevino; kos vrečevine; prevleka, torba iz vrečevine

SSKJ²

vrečevínast -a -o prid. (í)
ki je iz vrečevine: vrečevinast predpasnik; vrečevinasta podloga preproge

SSKJ²

vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ)
1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga
2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo na redko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak

vréči se

nav. ekspr.

s prislovnim določilom

s sunkovitim odrivom se premakniti kam:

ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel

ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj

s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti

v zvezi z na

hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga:

vrgel se je nanj in ga začel tepsti

vreči se na koga kot ris

/ kragulj se vrže na svoj plen

/ z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika

s prislovnim določilom

hitro, sunkovito uleči se:

ob zvoku sirene se je vrgel na tla

oblečen se je vrgel na posteljo

navadno z glagolskim samostalnikom,

v zvezi z na, v

izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik:

z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij

vreči se v boj

vrgel se je v branje

/ vrgel se je v beg začel bežati

s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati

●

ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti

vŕžen

-a -o:

v vodo vržen kamen

plašč, vržen čez ramo

četa, vržena v boj

♦

filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti

SSKJ²

vréčica -e ž (ẹ́)
manjšalnica od vreča: šivati vrečice; spraviti v vrečico; papirnata, plastična, platnena vrečica; vrečica z dišavami, s semeni / umivalna vrečica; vrečica za led / dati v čaj dve vrečici sladkorja
● ekspr. moški z vrečicami pod očmi z nabreklinami
♦ bot. pelodna vrečica del prašnika, v katerem nastaja pelod; gastr. dresirna vrečica; zool. račja vrečica pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina carcini

SSKJ²

vréčka -e ž (ẹ́)
manjšalnica od vreča: napolniti vrečko s sadjem; jemati bonbone iz vrečke; spraviti živilo v vrečko; papirnata, plastična, platnena vrečka; vrečka z malico / umivalne vrečke; mleko v vrečki / pojesti vrečko bonbonov, kostanjev
● ekspr. bolnik je imel temne vrečke pod očmi nabrekline
♦ zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice

SSKJ²

vrèd prisl. (ȅ)
v zvezi z z izraža udeleženost s še kom ali čim pri kakem dejanju, stanju: zasmejati se z drugimi vred; vrniti dolg z obrestmi vred; s podaljškom vred meri dva metra / vsi ste napačno razumeli s teboj vred
// star. hkrati: z nočjo vred je nastopil mraz / obšle so ga otožne in prijetne misli vred
● zastar. to njemu in drugim vred koristi in drugim z njim; zastar. klop stoji visoko, vred oknu v enaki višini kot okno

SSKJ²

vréden -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na
a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem evrov; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden
b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk
♦ šah. figura je vredna tri kmete
2. z izrazom količine izraža značilnost česa
a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni
b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne
c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno
3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja
// ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje
4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni

vrédno

prislov od vreden:

občudovanja vredno se vesti

♦

rel. vredno prejemati sveto obhajilo

v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati

●

ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega

SSKJ²

vredník -a m (í)
bot. rastlina z enostavnimi, črtalastimi ali pernato deljenimi listi in rumenkastimi, škrlatnimi ali belimi cveti v socvetjih, Teucrium: nabirati vrednik / gorski, navadni vrednik

SSKJ²

vrédnost -i ž (ẹ́)
1. značilnost česa
a) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča; določiti, oceniti vrednost hiše; nakit ima majhno, veliko vrednost; merilo vrednosti; neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost
b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane
2. navadno s prilastkom značilnost česa
a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave; ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta
b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva; estetska vrednost izdelka; moralna vrednost dejanja; stilna vrednost izraza
c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja; razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola
// pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja
3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti
// knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti
4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; dodana vrednost razlika med prodajno in osnovno, izvorno ceno izdelka ali storitve; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe
5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note
● teh. žarg. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina
♦ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; glasb. notna vrednost vrednost trajanja note; jezikosl. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila ne glede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju

SSKJ²

vrédnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na vrednost: vrednostna merila / vrednostno razmerje; vrednostno razvrščanje / vrednostni relativizem
♦ ekon. vrednostna cena cena, ki ustreza blagovni vrednosti; fin. vrednostni papir listina, s katero lahko imetnik uveljavlja na njej zapisane pravice do kake lastnine; vrednostni papir na ime vrednostni papir z navedenim, določenim imenom upravičenca; ptt vrednostni paket v domačem prometu paket z navedeno vrednostjo nad določeno vsoto, v mednarodnem prometu z navedeno vrednostjo ne glede na vsoto; vrednostno pismo zaprta knjižena pošiljka z označeno vrednostjo, v kateri so denar, vrednostni papirji

vrédnostno

prisl.:

vrednostno opredeliti

vrednostno pozitiven

SSKJ²

vrednôta -e ž (ó)
čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost: doživljati, ohranjati, priznavati vrednote; družbene, osebne vrednote; estetske, moralne vrednote; ljubezen, resnica, svoboda in druge vrednote

SSKJ²

vrednôten -tna -o prid. (ó)
knjiž. nanašajoč se na vrednoto: vrednotne značilnosti / uvrstiti prijateljstvo visoko na vrednotni lestvici lestvici vrednot / vrednotna merila vrednostna merila

SSKJ²

vrednôtenje -a s (ȏ)
glagolnik od vrednotiti: vrednotenje likovnega, literarnega dela; kritično vrednotenje znanstvenih razprav; merila za vrednotenje česa / estetsko, moralno vrednotenje; stilno vrednotenje besed / vrednotenje delovnih mest / knjiž. vrednotenje dogodkov presoja / visoko vrednotenje človeka

SSKJ²

vrednôtenjski -a -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na vrednotenje: vrednotenjsko stališče / vrednotenjska merila

SSKJ²

vrednôtiti -im nedov. (ō ȏ)
določati, ugotavljati vrednost, pomen, kakovost česa: vrednotiti literarno, znanstveno delo; kritično, strogo vrednotiti; vrednotiti z določenega stališča / vrednotiti delovna mesta / knjiž. vrednotiti dokaze presojati
// priznavati komu, čemu vrednost, pomembnost: visoko vrednotiti izobrazbo, sliko

vrednôten

-a -o:

pravilno vrednoteno delo

SSKJ²

vrednôtnica -e ž (ȏ) fin.
1. listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev: tiskati vrednotnice; kolki, znamke in druge vrednotnice
2. vrednostni papir: razveljavitev vrednotnic
♦ pravn. taksna vrednotnica nekdaj s katero se plača taksa; ptt poštna vrednotnica določen listek, kartonček, obrazec, ki se prodaja na pošti

SSKJ²

vrèl in vrél vréla -o [wreu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́)
ki vre: kuhati, razkužiti v vreli vodi; cvreti na vrelem olju / ekspr. vrela strast
// ekspr. zelo vroč: ne morem jesti vrele juhe / hladiti si vrelo čelo
● hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; prim. vreti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrélčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vrelec: vrelčna voda / vrelčne naprave

SSKJ²

vrélec -lca m (ẹ̑)
1. tekočina, zlasti voda, ki vre, priteka iz zemlje na površje: vrelec usahne; zajeti vrelec; vrelec zdravilne vode; voda iz vrelca / naftni vrelec; mineralni, slatinski vrelec; topli vrelec / zastar. vrelec reke izvir; pren., knjiž. vrelec besed mu je presahnil
2. knjiž., navadno s prilastkom vir1, izvor: vrelec luči, svetlobe / ljubezen in smrt, dva vrelca pesniškega navdiha

SSKJ²

vrélen -lna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na (kemično) vrenje: vrelni procesi / vrelna kad

SSKJ²

vrelíšče -a s (í)
fiz. temperatura, pri kateri ob navadnem tlaku tekočina vre ali se para utekočinja: segreti vodo do vrelišča; vrelišče [100 °C] in ledišče
● publ. položaj v deželi se je zaostril do vrelišča do stopnje, ko se začenjajo nemiri, spopadi

SSKJ²

vrelíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrelišče: vreliščne spremembe / vreliščna krivulja

SSKJ²

vrélnica -e ž (ẹ̑)
agr. prostor, v katerem vre mošt: opremiti vrelnico

SSKJ²

vrélo -a s (ẹ́) knjiž.
1. izvir: vrela kraških rek
2. vir1, izvor: vrelo svetlobe / vrela kulture, umetnosti

SSKJ²

vrême -éna s (é ẹ́)
stanje ozračja glede na temperaturo, vlago, oblačnost: vreme se je izboljšalo, ustalilo; pog. vreme bo še nekaj časa držalo; vreme lepo kaže; ekspr. vreme se kisa; napovedovati, opazovati vreme; v takem vremenu ne gremo na sprehod; deževno, jasno, mrzlo, oblačno, sončno, spremenljivo, vetrovno vreme / aprilsko vreme spremenljivo, nestalno; lepo vreme sončno, jasno; slabo vreme deževno, mrzlo
● vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale

SSKJ²

vreménar -ja m (ẹ̑)
kdor napoveduje vreme: ta človek je znan vremenar
// ekspr. vremenoslovec: vremenarji napovedujejo dež
● ekspr. Krim je ljubljanski vremenar po oblačnosti ali jasnosti nad Krimom se v Ljubljani sklepa, kakšno bo vreme

SSKJ²

vreménarka -e ž (ẹ̑)
ženska, ki napoveduje vreme: priljubljena, simpatična vremenarka
// ekspr. vremenoslovka: vremenarka je napovedala lepo vreme

SSKJ²

vreménarski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vremenarje: vremenarska zanesljivost / ekspr. vremenarska postaja meteorološka postaja

SSKJ²

vremeník -a m (í)
knjiž. barometer: vremenik kaže na dež

SSKJ²

vremeníti -ím nedov. (ī í)
nar. vedriti: vremeniti pod kozolcem
● preg. kakor sveti Jernej vremeni, jesen vsa se drži kakršno je vreme 24. avgusta, takšno bo vso jesen

SSKJ²

vremenják -a m (á)
po ljudskem verovanju dan, po vremenu katerega se da sklepati na vreme v prihodnosti: pust je znan vremenjak / sveti Matija, sveti Medard in drugi vremenjaki
● ekspr. za vremenjak jim je služil Snežnik po oblačnosti ali jasnosti nad Snežnikom so sklepali, kakšno bo vreme

SSKJ²

vremenokàz -áza m (ȁ á)
knjiž. kar kaže, napoveduje vreme: bodeča neža je dober vremenokaz

SSKJ²

vremenoslôvec -vca m (ȏ)
strokovnjak za vremenoslovje: vremenoslovci napovedujejo deževno vreme

SSKJ²

vremenoslôven -vna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na vremenoslovje: vremenoslovne raziskave / vremenoslovna služba meteorološka služba
♦ meteor. vremenoslovni radar vremenski radar

SSKJ²

vremenoslôvje -a s (ȏ)
veda o vremenu: ukvarjati se z vremenoslovjem

SSKJ²

vremenoslôvka -e ž (ȏ)
strokovnjakinja za vremenoslovje: vremenoslovka je napovedala nevihte

SSKJ²

vremenoslôvski -a -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na vremenoslovce ali vremenoslovje: vremenoslovski instrumenti / vremenoslovska postaja meteorološka postaja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vremenotvóren -rna -o prid. (ọ̄)
meteor. nanašajoč se na nastajanje vremenskih pojavov: vremenotvorno območje / vremenotvorni procesi

SSKJ²

vremenoznánstvo -a s (ȃ)
zastar. vremenoslovje: ukvarjal se je z vremenoznanstvom

SSKJ²

vreménski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vreme: vremenski vplivi; vremenske spremembe / vremenski pojavi; vremenske razmere / vremenska napoved / vremenska postaja meteorološka postaja; vremenska služba meteorološka služba / vremenski pregovori; vremenska karta; vremensko poročilo / vremenski podatki podatki o temperaturi, pritisku, vlagi v ozračju; vremenska hišica manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena
♦ meteor. vremenski radar radar, s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici; vremenska slika opis vremenskih razmer in vremenskih procesov na določenem območju v določenem času

SSKJ²

vrémščina -e ž (ẹ̑)
vino iz okolice Vrem na Primorskem: spiti kozarec vremščine

SSKJ²

vrênje -a s (é)
1. glagolnik od vreti: zakuhati juho med vrenjem; počasno vrenje / vrenje vode iz tal / vrenje čustev v mladem človeku / vrenje mošta
2. ekspr., navadno s prilastkom živahno, vznemirljivo dogajanje: politično, revolucionarno, versko vrenje; vrenje v poeziji tistega časa
3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: pospešiti vrenje; produkti vrenja
♦ biol. mlečnokislinsko vrenje ki ga povzročajo mlečnokislinske bakterije; kem. alkoholno vrenje pretvorba sladkorja s kvasovkami v etanol in ogljikovo kislino

SSKJ²

vrés -a m (ẹ̑)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resa2: trgati vres

SSKJ²

vrésa -e ž (ẹ́)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resa2: vresa cvete
♦ bot. jesenska vresa grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v socvetjih, Calluna vulgaris

SSKJ²

vresíšče -a s (í)
z vreso ali reso porasel svet: hoditi po vresišču

SSKJ²

vrésje -a s (ẹ̑)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti; resje: cvetoče vresje / hoditi po vresju
♦ bot. jesensko vresje jesenska vresa; spomladansko vresje spomladanska resa

SSKJ²

vrèsk vrêska in vréska m (ȅ é, ẹ́)
kratek, rezek glas pri premiku, sprožitvi: zaslišal je vresk pasti

SSKJ²

vréskniti -em in vrêskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
dati kratek, rezek glas pri premiku, sprožitvi: zapirač je vresknil

SSKJ²

vrésnat -a -o prid. (ẹ̑)
porasel z vreso ali reso: vresnato pobočje

SSKJ²

vrésnica -e ž (ẹ̑)
vrtn. prst s sveta, poraslega z vreso ali reso; vresovka: igličevka, listovka in vresnica
♦ bot. vresnice vresovke

SSKJ²

vrésniti -em in vrêsniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
knjiž. vreskniti: kavelj na vratih je vresnil

SSKJ²

vrésovka -e ž (ẹ̄)
vrtn. prst s sveta, poraslega z vreso ali reso: dodati lončnicam vresovko
♦ bot. vresovke grmi ali polgrmi s spiralasto, nasprotno ali vretenčasto razvrščenimi listi in rdečimi, rožnatimi, belimi ali rumenimi cveti v socvetju, Ericaceae

SSKJ²

vreščáč -a m (á)
ekspr. kdor (rad) vrešči: kdo bo poslušal tega vreščača

SSKJ²

vreščáj -a m (ȃ)
1. glas, ki nastane pri vreščanju: divji vreščaji opic
2. ekspr. otrok, zlasti majhen, ki (rad) vrešči: kako je z malim vreščajem

SSKJ²

vreščálo -a s (á)
slabš. kdor (rad) vrešči: turisti so bili prava vreščala / kot psovka kdo te bo poslušal, vreščalo sračje

SSKJ²

vreščánje -a s (ȃ)
glagolnik od vreščati: prihod leva je povzročil vreščanje opic / cirkus se je tresel od vreščanja gledalcev

SSKJ²

vreščáti -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í)
1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu
2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš / preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva / zvočniki po mestu spet vreščijo
// zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal

vreščé

vrešče čofotati po vodi

vreščáje

vrešče:

ženske so vreščaje zbežale

vreščèč

-éča -e

deležnik od vreščati:

otroci so se vreščeč podili okrog hiše

vreščeča šoja

ekspr.

rezek,

oster:

vreščeč glas

vreščeč smeh

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vreščàv -áva -o prid. (ȁ á)
1. ki (rad) vrešči: vreščave opice / slabš. vreščava ženska
2. ekspr. rezek, oster: vreščavi glasovi; vreščav smeh

SSKJ²

vretênar -ja m (ȇ)
izdelovalec vreten: izučiti se za vretenarja

SSKJ²

vretênast -a -o prid. (é)
podoben vretenu: vretenasto telo kita, lastovke / vretenasta oblika
♦ anat. vretenasta mišica mišica, ki je v sredini odebeljena, na koncih pa zožena; bot. vretenasta razvrstitev listov vretenčasta razvrstitev listov

vretênasto

prisl.:

vretenasto odebeljeno telo ribe

SSKJ²

vretênce -a s (é)
1. manjšalnica od vreteno: naviti nit na vretence / vretence svile
2. vsaka od kosti, ki sestavljajo hrbtenico: poškodovati si vretenca / hrbtenična vretenca
● ekspr. na moji hrbtenici bi lahko preštevali vretenca zelo sem suh
♦ anat. križna, ledvena, prsna, vratna vretenca
3. bot. cvetni listi, razvrščeni na cvetni osi v isti višini: vretence čašnih, venčnih listov / rastlina s cvetnimi listi v vretencih

SSKJ²

vretênčar in vreténčar -ja m (ȇ; ẹ̑)
nav. mn., zool. žival, ki ima (vretenčasto) hrbtenico: sesalci, plazilci in drugi vretenčarji / hladnokrvni vretenčarji; kopenski, vodni vretenčarji; nižji vretenčarji obloustke, ribe in dvoživke

SSKJ²

vretênčarski in vreténčarski -a -o prid. (ȇ; ẹ̑)
nanašajoč se na vretenčarje: vretenčarske značilnosti / vretenčarske skupine

SSKJ²

vretênčast -a -o prid. (é)
1. podoben vretencu: vretenčasti okraski / vretenčasta oblika
2. sestavljen iz vretenc: vretenčasta hrbtenica
♦ bot. vretenčasta razvrstitev listov razvrstitev listov, pri kateri stojijo listi na steblu v isti višini

SSKJ²

vretênčen in vreténčen -čna -o prid. (ȇ; ẹ̑)
nanašajoč se na vretence: vretenčni deli
♦ anat. vretenčni odrastek

SSKJ²

vretênec -nca m (é)
zool., v zvezah: mali vretenec majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; upiravec; veliki vretenec manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom; čep

SSKJ²

vreteníca -e ž (í) zastar.
1. vretence, tuljava: vretenica za sukanec
2. skuša: loviti vretenice

SSKJ²

vreteník -a m (í)
strojn. okrov dela stroja z ležaji delovnega vretena in zobniki: vretenik stružnice

SSKJ²

vreteníti se -ím se nedov. (ī í)
nav. 3. os., star. delati klase: pšenica se že vreteni / vreteniti se v klasje

SSKJ²

vretenják -a m (á)
strojn. okrov dela stroja z ležaji delovnega vretena in zobniki: vretenjak stružnice

SSKJ²

vretêno -a s (é)
1. priprava ali del stroja v obliki na koncih zožene palice, na katero se pri predenju navija preja: vrteti vreteno; navijati prejo na vreteno; preslica in vreteno; sukati se kot vreteno hitro, urno / vreteno kolovrata / vreteno preje
// priprava, na katero se navija nit, vrv, žica: naviti vrv na vreteno / vodnjak na vreteno
2. strojn. palici podoben vrtljiv del naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela: vreteno stiskalnice, stružnice; vreteno pri avtomobilskem dvigalu / lopatasto, vijačno vreteno
// palici podoben vrtljiv del naprave, stroja brez navojev za prenašanje vrtilnega gibanja na orodje: brusilno, rezkalno, vrtalno vreteno
♦ agr. stiskalnica z vretenom; bot. vreteno glavna os socvetja; listno vreteno podaljšani listni pecelj pri pernato sestavljenih listih; etn. lončarsko vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri lončar oblikuje glinasto posodo; fot. navijalno vreteno priprava v obliki vrtljivega valja z zobci za navijanje filmskega traku; žel. dvigalka na vreteno

SSKJ²

vretênski in vreténski -a -o prid. (ȇ; ẹ̑)
nanašajoč se na vreteno: vretensko uho kolovrata
♦ agr. vretenska stiskalnica stiskalnica z vretenom; strojn. vretensko olje olje za mazanje vreten

SSKJ²

vréti vrèm nedov. (ẹ́ ȅ)
1. gibati se, vrteti se zaradi dviganja mehurčkov pare, nastalih ob močnem segrevanju tekočine: juha, voda vre; močno, počasi vreti; brezoseb. v kotlu vre / krompir, meso vre voda, v kateri se kuha krompir, meso / preh. sok vremo deset minut
// ekspr. gibati se, vrteti se tako, da nastajajo na površini tekočine mehurjaste tvorbe: morje vre okoli rta
2. silovito, peneč se pritekati od kod na površje: lava vre iz vulkanskega žrela; voda vre iz tal
// ekspr. hitro, v veliki količini pritekati, teči od kod: kri mu vre iz rane; solze so mu vrele iz oči
3. ekspr. hitro, v veliki količini prihajati, širiti se: iz dimnika vre gost dim / iz bara vre hrupna glasba
4. ekspr. prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: ljudje so vreli iz hiš; vse je vrelo na trg; razburjeni vaščani vrejo skupaj / ljudje so kar vreli za njim; pren. take misli so mu vrele po glavi
5. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku v velikem številu biti kje v razgibanem, nemirnem stanju: na trgu vre ljudi / v njem je vrelo čustev
6. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojavljati se v visoki stopnji: v njem vre moč, strast
// brezoseb. izraža obstajanje zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: v duši, glavi mu je vrelo, ko je gledal krivice; v njem je vrelo od sovraštva / med poslušalci je vrelo / po deželi je začelo vreti so se začeli nemiri, spopadi
● ekspr. besede mu kar vrejo iz ust, z jezika veliko in z lahkoto govori; ekspr. molčal je, čeprav mu je vrela kri v žilah je bil zelo vznemirjen; ekspr. iz src jim je vrela vesela pesem veselo so peli; ekspr. iz prsi so ji vreli vzdihi vzdihovala je; ekspr. v mestu vre življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. vse je zaman, je vrelo iz nje je vznemirjeno govorila
♦ agr. mošt vre sladkor v njem se pod vplivom encimov kvasovk spreminja v etanol in ogljikovo kislino; biol., kem. vreti biti v stanju, ko se organske snovi v čem spreminjajo z delovanjem encimov; prim. vrel, vroč

SSKJ²

vrética -e ž (ẹ́)
zool. podlasici podobna žival z belo ali rumeno dlako, Mustela putorius furo: vretica in dihur

SSKJ²

vrétina -e ž (ẹ̑)
nar. prekmursko vrelec, izvir: po dežju so se pojavile številne vretine

SSKJ²

vrétje -a s (ẹ́)
1. glagolnik od vreti: vretje juhe / vretje vode iz zemlje / vretje strasti / vretje v duši, srcu / vretje mošta
2. ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družbeno, revolucionarno vretje / vretje v literaturi
● star. opazovati vretje na ulici vrvež
3. biol., kem. spreminjanje organskih snovi z delovanjem encimov: kvasovke povzročajo vretje
♦ kem. alkoholno vretje
4. nar. močen kraški izvir: ustaviti se ob vretju reke / okoli gradu je mnogo vretij izvirov, studencev

SSKJ²

vrèz vréza m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od vrezati: odločen, spreten vrez; vrez v ploščo; vrez z iglo, nožem / kirurški vrez; pren., ekspr. pisateljev vrez v junakovo duševnost
2. kar nastane s takim dejanjem: globok, plitev vrez / število vrezov na palici zarez
// okrasek, podoba, vrezana v kaj: občudovati vreze na skrinjah, vrčih / prebrati vrez na kamniti plošči

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrézati vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati / lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom
♦ teh. vrezati navoj
2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom

vrézati se

narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik:

v čelo so se mu vrezale gube

ekspr.

boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj:

naramnica se mu je vrezala v ramo

ekspr.

z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj:

ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest

vrézan

-a -o:

v lesen strop vrezana letnica

♦

obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo

SSKJ²

vrezávati -am nedov. (ȃ)
vrezovati: vrezavati črke v drevesno skorjo / ekspr. čas vrezava gube v obraz

SSKJ²

vrézen -zna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vrez: vrezni postopek / vrezna priprava

SSKJ²

vrezína -e ž (í)
knjiž. vrez, zareza: vrezina v plošči / kirurška vrezina

SSKJ²

vrezljáti -ám dov. (á ȃ)
z rezljanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezljati okraske v leseno skrinjo

vrezlján

-a -o:

vrezljana figura

SSKJ²

vrezoválec -lca [wrezovau̯ca tudi wrezovalca] m (ȃ)
kdor vrezuje: vrezovalci imen v debla / po poklicu je vrezovalec graver; vrezovalec žigov

SSKJ²

vrezoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vrezovanje: vrezovalna priprava
♦ elektr. vrezovalna doza priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo

SSKJ²

vrezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vrezovati: vrezovanje črk, okraskov; vrezovanje v kamen, kovino / vrezovanje navojev

SSKJ²

vrezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
♦ teh. vrezovati navoje
2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom

vrezováti se

delati se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik:

v čelo se mu že vrezujejo gube

ekspr.

boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj:

veriga se mu je vrezovala v zapestje

ekspr.

z globokim duševnim delovanjem, učinkom prihajati trajno v kaj:

besede so se mu vrezovale v zavest

SSKJ²

vréža -e ž (ẹ́)
agr. plazeče se steblo: vreže buč, kumar

SSKJ²

vŕh1 -a stil. -á m, mn. vrhôvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ)
1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh
// vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov
2. zgornji, navadno zoženi del
a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh
b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
// zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika
3. najvišja točka, najvišji del
a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha
b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči
// od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate
4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
// izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati
5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba
// v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti
6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
// publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije
7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu
8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
// stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje
9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v sama nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; pog. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu1

SSKJ²

vrh2 predl., z rodilnikom
1. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa: grad vrh hriba; peljati se na vozu vrh sena; odgrnila je tančico do vrh glave; pogled z vrh gore / nositi vrh obleke plašč; ležati vrh postelje na postelji, ki ni odgrnjena; klobuki, zloženi drug vrh drugega; zvezde vrh neba; pene vrh vode na površini; star. najljubši kraj vrh zemlje na zemlji
● ekspr. do vrh glave sem jih sit zelo
// za izražanje premikanja na vrh, z vrha: ptica sede na vrh šotora; spustiti se z vrh stolpa
2. za izražanje položaja nad čim: blato mu je seglo vrh čevljev / obrvi vrh oči
3. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: ker je vozil pijan, so mu vrh drugega vzeli vozniško dovoljenje; vrh vse nesreče so jih še okradli / v vezniški rabi bila je lepa, vrh tega pa tudi bogata

SSKJ²

vrháč -a m (á)
gozd. odžagani del debla pri vrhu: obsekavati, razžagati vrhače; tanek smrekov vrhač

SSKJ²

vrhàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima velik, izrazit vrh: vrhato drevo

SSKJ²

vŕhati -am nedov. (r̄ ȓ)
knjiž. polniti bolj kot do vrha, roba: vrhati jerbase
// ekspr. do vrha, roba polniti: vrhati kozarce

vŕhan

-a -o

zvrhan:

vrhana skrinja zlata

SSKJ²

vŕhek -hka m (ȓ)
zastar. vršiček: vrhki rastlinic

SSKJ²

vrhhléven -vna -o prid. (ẹ̑)
etn. postavljen, zgrajen vrh hleva: vrhhlevni skedenj; vrhhlevna hiša

SSKJ²

vrhkléten -tna -o prid. (ẹ̑)
etn. postavljen, zgrajen vrh kleti: vrhkletna hiša

SSKJ²

vrhnják -a m (á)
1. obrt. zgornji mlinski kamen: vrhnjak se vrti in podrsava po spodnjaku; sklepati vrhnjak
2. grad. najvišji vzdolžni element v leseni konstrukciji: vrhnjak in sohe
● nar. pokriti kotel za žganjekuho z vrhnjakom s kapo

SSKJ²

vŕhnje -a s (ȓ)
nar. vzhodno smetana: pobrati vrhnje z mleka / debelo vrhnje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vŕhnji -a -e prid. (ȓ)
1. ki leži, je najvišje: vrhnji gumb na plašču; vrhnja prečka; stati na vrhnji stopnici; vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica zgornja ustnica
2. ki je na površini, pri površini: vrhnja plast; rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve
// ki se nosi nad drugim, na vrhu: vrhnje hlače; odložiti vrhnja oblačila
// v zvezi vrhnja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov
3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba
● vrhnja plast prebivalstva družbeno najuglednejša
♦ navt. vrhnje jadro vršno jadro; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti

SSKJ²

vŕhnjica -e ž (ȓ)
anat. plast celic na površini kože ali sluznice: vrhnjica se lušči, roženi; vrhnjica in usnjica / kožna vrhnjica

SSKJ²

vŕhnjičen -čna -o (ȓ)
pridevnik od vrhnjica: vrhnjične celice

SSKJ²

vrholéti -ím nedov. (ẹ́ í)
zastar., navadno v zvezi z v dosegati vrh, višek: pojasnilo vrholi v očitkih izdajalstva

SSKJ²

vrholíčiti -im nedov. (í ȋ)
zastar., navadno v zvezi z v dosegati vrh, višek: njegova izpoved vrholiči v tej pesmi

SSKJ²

vŕhoma prisl. (ȓ)
star. zvrhano: v skrinji je bilo vrhoma srebrnikov; vrhoma natlačena torba

SSKJ²

vrhovàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. ki ima velik, izrazit vrh; vrhat: vrhovato drevo
2. star. zvrhan: vrhovat jerbas jabolk / nameriti vrhovato mero

vrhováto

prisl.:

vrhovato poln

SSKJ²

vrhováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž., navadno v zvezi z v dosegati vrh, višek: družabno življenje vrhuje v zimskih mesecih
● knjiž. ko je sonce najbolj vrhovalo, ga je zakril oblak ko je bilo sonce najvišje

SSKJ²

vrhovátiti -im nedov. (á ȃ)
star. nalagati1, kopičiti: vrhovatiti zaboje; oblaki se vrhovatijo okoli gorskih vrhov / vrhovatiti besede

SSKJ²

vrhôvec -vca m (ō)
kdor živi na vrhu ali je doma z vrha: kmetije vrhovcev; vrhovci in dolinci

SSKJ²

vrhôven -vna -o prid. (ō)
1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu: vrhovni organ državne oblasti; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant; vrhovni poglavar Katoliške cerkve papež; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik
// glede na hierarhično stopnjo najvišji: imeti vrhovno oblast; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja
2. zastar. vrhnji: vrhovna oblačila / vrhovne veje vršne
♦ pravn. vrhovno sodišče sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč; voj. vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije

SSKJ²

vrhovína -e ž (í)
gozd. les v obliki drevesnih vrhov: obsekati vrhovino; kup vrhovine

SSKJ²

vrhôvje -a s (ȏ)
ekspr. več vrhov, vrhovi (dreves): zvezde se svetlikajo med vrhovjem dreves / vrhovje gozda

SSKJ²

vrhôvnost -i ž (ō) knjiž.
1. politična neodvisnost, samostojnost; suverenost: spoštovati vrhovnost sosednjih držav; vrhovnost naroda
2. premoč, nadvlada: vrhovnost države nad Cerkvijo; vrhovnost plemstva / človek se je v tisočletjih razvil do svoje vrhovnosti

SSKJ²

vrhôvnosten -tna -o prid. (ō)
nanašajoč se na vrhovnost: vrhovnostna oblast nad določenim ozemljem / imeti vrhovnostno funkcijo

SSKJ²

vrhôvski -a -o prid. (ō)
nanašajoč se na vrhovce ali vrh: vrhovski otroci / vrhovske vasi

SSKJ²

vŕhu1 prisl. (ȓ)
zastar. povrhu1: obleči kaj vrhu / vrhu sem izvedel pomembno novico

SSKJ²

vŕhu2 predl. (ȓ) z rodilnikom
1. star. za izražanje mesta, položaja na vrhu česa; vrh2: vrhu hriba stoji cerkvica; cvet vrhu stebla / tam so knjige, vrhu njih pa šop kart na njih; premog so kopali kar vrhu zemlje na površini
2. knjiž. za izražanje dodajanja, stopnjevanja: hrane in pijače imate dovolj in vrhu tega še prijetno družbo / v vezniški rabi bilo jih je pet, vrhu tega sta prišla še dva
● zastar. priti vrhu gore na vrh; zastar. vrhu vse pozornosti so se vrinile napake kljub vsej pozornosti

SSKJ²

vrhún -a m (ȗ)
ekspr. hrib, vrh1: od vrhunov je prihajala nevihta

SSKJ²

vrhúnec -nca m (ȗ)
1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: delavsko gibanje je doseglo vrhunec / pisatelj je na ustvarjalnem vrhuncu
// stopnja največje intenzivnosti: boji so dosegli vrhunec; knjiž. stvar je dozorela do vrhunca; ekspr. veselo razpoloženje je prikipelo do vrhunca / biti na vrhuncu moči
2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta stavba je vrhunec moderne arhitekture / to predstavo štejejo za vrhunec sezone
3. star. vrh1: najvišji vrhunec gorovja / vrhunci smrek

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrhúnski -a -o prid. (ȗ)
1. za katerega je potrebna največja izurjenost, znanje na določenem področju: vrhunski šport; vrhunska medicina / vrhunska tehnologija
// ki ustreza najvišjim zahtevam na določenem področju: vrhunski plesalec, športnik, umetnik; vrhunska manekenka / vrhunska izurjenost; vrhunska smučarska oprema
2. ki izraža, kaže zelo veliko izurjenost, znanje, sposobnost koga: vrhunski dosežki, uspehi; igralec je pokazal vrhunsko igro / vrhunski izdelki iz zlata; vrhunska dela v literaturi; vrhunsko vino (z geografskim poreklom) vino iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi
// ekspr. zelo dober, zelo kvaliteten: gledali smo vrhunski nogomet; prireditev je bila vrhunska
// nav. ekspr. zelo visok, zelo velik: vrhunska kakovost / vrhunska obremenitev, storilnost
3. publ. najvišji, vodilni: vrhunski funkcionarji organizacije / vrhunski sestanek sestanek voditeljev držav

SSKJ²

vriezêja -e ž (ȇ)
vrtn. lončna rastlina z zelenimi ali pisanimi listi v rozeti in barvitimi listi po cvetnem steblu, Vriesea: vzgajati vriezeje iz poganjkov

SSKJ²

vríj -a m (ȋ)
aer. strmo spuščanje letala po krivulji vijačnice z navpično osjo, pri čemer je vzdolžna os letala skoraj navpična: letalo je padlo v vrij / izvajati vrij; luping in vrij

SSKJ²

vrínek -nka m (ȋ)
1. v prvotno besedilo, delo vrinjene besede, sestavine: mnoga mesta v rokopisu so vrinki; objaviti besedilo brez kakršnihkoli lastnih vrinkov
♦ film. montažni vrinki
// del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu: v vrinkih avtor izraža svoj pogled na stvari; domišljijski, razumski vrinki v povesti / govorniški vrinki; pevski vrinki v gledališki predstavi vložki
2. kar je rečeno v kratkem premoru med govorjenjem drugega: njegovi vrinki so ga motili

SSKJ²

vríniti -em dov. (í ȋ)
1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
// zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo
5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja

vríniti se

nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim:

med oko in lečo se je vrinila smet

nezaželeno priti v kako stvar, pojav:

v jezik se je vrinilo dosti tujih besed

med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake

/ te navade so se vrinile v naše življenje

nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje

vrínjen

-a -o:

vrinjeni del besedila

♦

jezikosl. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan

SSKJ²

vrínjati -am nedov. (í)
vrivati: vrinjati pismo skozi špranjo pod vrati / v organizacijo so vrinjali svoje zaupnike / vrinjala se mu je misel na dekle

SSKJ²

vrínjenec -nca m (ȋ)
kdor je kam vrinjen: odstraniti vrinjenca iz vrste / hišni, vaški vrinjenec / odkriti v organizaciji vrinjence / vrinjenec je razdrl njun zakon

SSKJ²

vrínjenka -e ž (ȋ)
1. ženska, ki je kam vrinjena: v vrsti sta še dve vrinjenki / vaščani so gledali nanjo kot na vrinjenko / razkrinkati vrinjenke
2. ekspr. nezaželena tuja beseda: govori brez nemških vrinjenk

SSKJ²

vrís -a m (ȋ)
1. glagolnik od vrisati: vris lika v kamen / vris krajev na karto
2. kar je vrisano: globoke brazde in vrisi / rdeči cvetovi s svetlimi vrisi

SSKJ²

vrísati vríšem dov. (ȋ)
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom narediti kaj v kaj: vrisati dno za sod v les; vrisati grb v kamen
2. z risanjem narediti čemu v notranjost kaj: vrisati krogu križec, piko / vrisati v kvadratke ustrezna znamenja
// z risanjem narediti kaj na kaj: na prazna mesta vrisati puščice, znake
3. z risanjem določenih črt, znamenj narediti, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisati podatke v grafikon, tabelo; vrisati smer pohoda / vrisati mesto, reko na karto, zemljevid

vrísan

-a -o:

avtokarta z vrisanimi bencinskimi črpalkami

SSKJ²

vrisávati -am nedov. (ȃ)
vrisovati: vrisavati nova nahajališča rud na karto

SSKJ²

vrísk1 -a m (ȋ)
1. visok, močen, zlasti u-ju podoben glas, izražajoč veselje: vriski odmevajo, se razlegajo; slišati vrisk; izraziti veselje z vriskom; prešeren vrisk
// ekspr., s prilastkom visok, močen glas, izražajoč duševno stanje, kot ga izraža prilastek: svarilni vrisk srne; vrisk bolečine, obupa
// ekspr. visok, močen glas sploh: vriski lokomotive, krožne žage
2. ed. vriskanje: celo noč sta se razlegala vrisk in pesem / poslušati vrisk harmonike in klarineta

SSKJ²

vrísk2 -a m (ȋ)
zastar. kis: umivati z vodo, okisano z vriskom
● vino, kislo kot vrisk zelo

SSKJ²

vriskáč -a m (á)
1. ekspr. kdor vriska: vriskači in piskači; vriskači v planinah
2. zool. južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo močnimi glasovi, Alouatta: poslušati vriskače; trop vriskačev

SSKJ²

vrískanje tudi vriskánje -a s (í; ȃ)
glagolnik od vriskati: izražati veselje z vriskanjem; vriskanje svatov / vriskanje nad doseženimi cilji

SSKJ²

vrískati -am nedov., tudi vriskájte; tudi vriskála (í)
1. oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so vriskali in peli; vesel je vriskal po polju; na plesu so vriskali / juhuhu, so vriskali
// ekspr. oglašati se z glasovi, izražajočimi veselje: harmonika je vriskala; preh. škrjanec vriska pomladno pesem / pesem je vriskala po vagonih se veselo razlegala
// oglašati se z visokimi, močnimi glasovi sploh: vriskati od bolečin, strahu; dekletce je vriskalo od veselja / tepen bo, da bo vriskal zelo / ekspr. obliči so vriskali
2. ekspr. biti, pojavljati se kje, izražajoč zelo visoko stopnjo veselja, razigranosti: ljubezen je vriskala v njem / opojnost jim vriska na obrazih
// biti tak, da vzbuja veselje, razigranost: topi se sneg in nebo vriska; pomlad je in vse vriska od sreče
● ekspr. njegovo srce vriska in poje zelo je vesel, razigran; ekspr. kar vriskalo je v njem od sreče bil je zelo srečen

vriskáje

glasno vriskaje so odpeljali balo

vriskajóč

-a -e:

vriskajoč so odhajali k vojakom

vriskajoča množica

SSKJ²

vrískniti -em dov. (í ȋ)
vrisniti: od bolečine je vrisknil / ne, je vrisknila

SSKJ²

vrísniti -em dov. (í ȋ)
zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: ob pogledu na razbitine je vrisnila / vrisniti od strahu
// z visokim, močnim glasom razburjeno reči: vrisnila je, naj ne laže; stran, je vrisnila
● ekspr. po hribih je vrisnila pesem vriskajoče se oglasila

SSKJ²

vrisováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s potegovanjem z ostrim, koničastim predmetom delati kaj v kaj: vrisovati znamenja v glinene ploščice
2. z risanjem delati čemu v notranjosti kaj: vrisovati krogom znamenja
// z risanjem delati kaj na kaj: na prazna mesta v besedilu vrisovati puščice
3. z risanjem določenih črt, znamenj delati, da pride kaj v kaj narisanega, s črtami oblikovanega: vrisovati podatke v grafikon / vrisovati na zemljevid položaje ladje, smeri pohoda

SSKJ²

vríšč -a m (ȋ)
glasovi, ki nastanejo pri vreščanju: mir je motil vrišč hijen, opic / vrišč otrok, žensk / z vriščem so tekli za njim
● ekspr. zaradi zamude bo vrišč bo jezno kričanje, razburjanje; ekspr. zagnali so vrišč proti knjigi zelo so jo napadli

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vriščáti -ím nedov. (á í)
star. vreščati: hijene so grdo vriščale / vriščala je in se otepala vsiljivca

vriščé

otroci so vrišče skakali po vodi

vriščèč

-éča -e:

divje race so se vriščeč spreletavale

SSKJ²

vriščàv -áva -o prid. (ȁ á)
star. vreščav: vriščave živali / vriščavi glasovi rezki, ostri

SSKJ²

vrìtmepíši tudi vrìtmepíš medm. (ȉ-í)
vulg. izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost: vritmepiši, delajte kar hočete; sam.: vsaj vritmepiši bi lahko rekel, ko je šel mimo moral bi reči kaj, pozdraviti; ves dan hodi okoli za vritmepiši zastonj

SSKJ²

vrívanje -a s (í)
glagolnik od vrivati: vrivanje letev med deske / preprečiti vrivanje tujih agentov v organizacijo / vrivanje tujk v jezik

SSKJ²

vrívati -am nedov. (í)
1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske
♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor
2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice
// delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja
3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja
4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo
// zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo
5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe
6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati
// s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja

vrívati se

nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim:

med kolesca ure se vrivajo smeti

/ lava se je vrivala v razpoke med plastmi

nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav:

v jezik se vrivajo nepotrebne tujke

v račune so se vrivale napake

nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva

SSKJ²

vrívek -vka m (ȋ)
del besedila, dela, ki prekinja strnjen potek dogajanja, misli v delu: avtorjevo mnenje kažejo številni vrivki / če se ne motim in podobni vrivki / komični vrivki v predstavi vložki
♦ elektr. jeklen trak, s katerim se potegnejo vodniki skozi inštalacijsko cev; jezikosl. stavek, polstavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan

SSKJ²

vŕl -a -o [vəru̯] prid., vŕlejši (r̄ ŕ)
1. knjiž. ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti; pošten2, vreden spoštovanja: vrl človek ne živi za sebe / v nagovoru vrli meščani, rojaki / z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti
// ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh; prizadeven, vreden hvale: red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji / vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil / biti vrl v boju dober, pogumen
2. zastar. dober, lep2: obleči najvrlejše oblačilo / to je vrl dokaz, da je odkrit človek / prirediti vrlo svatbo veliko, razkošno
3. nar. vzhodno priden1: če boš vrl, dobiš nagrado

vŕlo

prisl.:

vrlo se držati

SSKJ²

vrlína1 -e ž (í)
moralno, značajsko pozitivna lastnost: ceniti, naštevati vrline koga; poštenost, zanesljivost in druge vrline; vrline in slabosti
// pozitivna lastnost, značilnost koga sploh: poudarjati vrline pisatelja; vrline dobre gospodinje

SSKJ²

vrlína2 -e ž (ī)
1. nar. belokranjsko odprtina za prehod v živi meji, ograji: zapeljati voz skozi vrlino
2. knjiž. odprtina: stopiti skozi vrlino vrat / vrlina vreče

SSKJ²

vŕlo prisl. (ȓ) zastar.
1. zelo: vrlo se trudi, da bi končal delo / bil je vrlo učen; vrlo premeteno si je to zamislil
2. dobro, uspešno: delo mu je šlo vrlo od rok; otrok se vrlo uči, zato naj študira

SSKJ²

vŕlost -i ž (ŕ)
knjiž. dobre, pozitivne lastnosti: obvezna vrlost sodnika / to ljudstvo je številčno majhnost nadomestilo z vrlostjo / prepričati se o vrlosti konja odličnosti / zastar. poštenost, pogum in druge vrlosti vrline

SSKJ²

vrníca -e ž (í)
nar. (posušena) trava prve košnje; seno: v sadovnjakih so bili pokosili vrnico, ki so jo zvečer devali v kupe (F. Bevk)

SSKJ²

vrníla -e ž (í)
nar. lesa, ki se sama zapira: polomljena, preperela vrnila

SSKJ²

vrnílo -a s (í)
1. knjiž. vračilo1: vrnilo dolga
2. nar. lesa, ki se sama zapira: odpreti vrnilo

SSKJ²

vrnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vrniti: zahtevati vrnitev ozemlja / vrnitev obiska / vrnitev delavcev v domovino / pozdraviti koga ob vrnitvi / vrnitev pesnika k osebnim temam
● vznes. pospremiti koga na pot brez vrnitve iti za njegovim pogrebom

SSKJ²

vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti / vrniti komu dobro s hudim
7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, od koder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo / ekspr. vrniti sanjača v stvarnost
8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo

vrníti se

in vŕniti se

spet priti na izhodiščno mesto:

bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila

vrniti se v sobo po ključ

/ oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov

/ kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče

/ po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati

spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko

s prislovnim določilom

spet začeti biti, živeti v čem:

vrniti se v resničnost, sanjarije

/ vrniti se v pošteno življenje

spet začeti uresničevati, kar izraža določilo:

vrniti se k delu, na delo

ekspr. vrniti se k stroju

/ vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren

narediti, da kaj spet postane predmet obravnave:

govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju

v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj

/ no, vrnimo se k stvari

ponovno se pojaviti, nastopiti:

pomlad se vrne

volja, želja se vrne

/ v spomin se mu vrnejo nekdanji časi

priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest

●

na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena

vrnívši

star.:

vrnivši knjige, odidejo domov

vrnivša se žena

vŕnjen

-a -o:

vrnjeni begunci

denar je vrnjen

vrnjen v prvotno stanje

SSKJ²

vrnítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrnitev: vrnitveni postopek / zastar. vrnitveni napad povračilni napad

SSKJ²

vŕnjenec -nca m (ŕ)
1. kdor je vrnjen: vrnjence so postavili pred sodišče
2. knjiž. povratnik: vrnjenci iz tujine

SSKJ²

vrnúh -a m (ū)
nar. trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski; volk: z vrnuhom porasel gorski travnik

SSKJ²

vròč tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́)
1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo
// ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo
2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka
// ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha
3. ekspr. strasten, čuten1: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub
// ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv
// navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar
4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija
// ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja
5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče območje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan
6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče
7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje
● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Ruske federacije; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; pog. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; pravn. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju

vróče

prislov od vroč:

vroče jo ljubi

vroče razpravljati o čem

vroče zaželena stvar

/ v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza

v povedni rabi

izraža stanje hudega spopadanja:

naredili so barikade, vroče bo

na prednjih položajih je bilo najbolj vroče

/ pri njih doma bo vroče

●

ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste

♦

etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta

vróči

-a -e sam.:

kaj vročega bi popil

ekspr. dobil je nekaj vročih klofut

sušiti na vročem;

prim. vreti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vróčanje -a s (ọ́)
glagolnik od vročati: vročanje odločb, spisov; vročanje telegramov

SSKJ²

vróčati -am nedov. (ọ́)
adm., ptt v predpisani obliki izročati pisemsko pošiljko, listino naslovniku: vročati odločbe, pisma / vročati po posebnem slu

SSKJ²

vroče... prvi del zloženk
nanašajoč se na vroč: vročekrven, vročevoden

SSKJ²

vročeglàv tudi vročegláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ekspr. prenapet, zanesenjaški: vročeglavi voditelji; vročeglav v nazorih / vročeglavo navdušenje

SSKJ²

vročeglávec -vca m (ȃ)
ekspr. prenapet, zanesenjaški človek: vročeglavci so ga izgnali iz vasi; gorečnež in vročeglavec

SSKJ²

vročeglávost -i ž (ā)
ekspr. prenapetost, zanesenjaštvo: vročeglavost pri sprejemanju idej

SSKJ²

vročekŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) ekspr.
1. ki se hitro zelo razburi, čustveno razvname: vročekrvni fantje; na jugu so ljudje bolj vročekrvni in strastni
2. bojevit, vnet: vročekrven ideološki nasprotnik / vročekrvna sodba, trditev
3. poln čustev, strasten: vročekrvno dekle
● ekspr. vročekrven konj isker, živahen

SSKJ²

vročekŕvnež -a m (ȓ)
vročekrven človek: vročekrvneži so se stepli; pomiriti vročekrvneže

SSKJ²

vročekŕvnost -i ž (ŕ)
lastnost vročekrvnega človeka: fantovska vročekrvnost

SSKJ²

vročeválec -lca [wročevau̯ca tudi wročevalca] m (ȃ)
adm., ptt kdor v predpisani obliki izroča pisemsko pošiljko, listino naslovniku: vročiti dokument po vročevalcu / delovno mesto kurirja vročevalca

SSKJ²

vročeváti -újem nedov. (á ȗ)
adm., ptt vročati: vročevati prejemnikom priporočena pisma

SSKJ²

vročevòd -óda m (ȍ ọ́)
naprava iz med seboj povezanih cevi in drugih delov za prevajanje vroče vode: napeljevati vročevod; cevi za vročevod

SSKJ²

vročevóden1 -dna -o (ọ̄)
pridevnik od vročevod: vročevodno omrežje

SSKJ²

vročevôden2 -dna -o prid. (ó)
nanašajoč se na vročo vodo: vročevodno in parno ogrevanje

SSKJ²

vročíca -e ž (í)
1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno / trese ga vročica mraz
● vročica ga kuha vročina
// bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen
♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica
2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo
3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice
// velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice

SSKJ²

vročíčen -čna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na vročico: vročičen bolnik; bila je vročična in v nezavesti / vročične oči bolnika; vročične roke / vročični prividi; vročične blodnje; vročične lise na licih / biti v vročičnem stanju
2. ekspr. poln nemira, vznemirjenosti: po glavi so se mu podile vročične misli; vročična razdvojenost, veselost / vročične priprave na tekmovanje / vročično življenje ji je pustilo sledove na obrazu nemirno, pustolovsko
● ekspr. opaziti je vročično diplomatsko dejavnost zelo povečano

vročíčno

prisl.:

vročično pričakovati kaj

vročično svetleče se oči

sam.: vzdihi vročičnih

SSKJ²

vročíčnost -i ž (ȋ)
1. lastnost, značilnost vročičnega: vročičnost bolnika; znaki vročičnosti
2. ekspr. nemir, vznemirjenost: vročičnost v razredu je dosegla vrhunec; polastila se jih je nekakšna vročičnost; glas se mu je tresel od vročičnosti

SSKJ²

vročílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vročitev: vročilni organ / vročilna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo opravljene vročitve

SSKJ²

vročílnica -e ž (ȋ)
adm., ptt obrazec, potrdilo o vročitvi, na katerem naslovnik potrdi sprejem: podpisati se na vročilnico

SSKJ²

vročína -e ž (ī)
1. visoka temperatura v ozračju, prostoru, ki jo povzroča sonce ali kak drug vir toplote: vročina nastopi, se poleže, ponehuje, popušča; ekspr. vročina pritiska, žge; težko prenašati vročino; huda, neznosna, ekspr. neusmiljena, pasja, peklenska vročina; opoldanska, poletna vročina; suha, vlažna vročina / ekspr. v avtobusu bo vročina vroče / ekspr. trepetajoča vročina od vročine trepetajoč zrak / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: bal se je hoditi po vročini; iti v vročini na morje
// nav. ekspr. velika toplota: od nje se je širila vročina; peč kar puhti od vročine; poletno sonce razliva vročino / zaprli so okna, da ne bi vročina prihajala v sobo vroč zrak
2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile: vročina jo je obšla, ekspr. oblila, ko jih je zagledala; od groze sta ga spreletavala zdaj mraz, zdaj vročina; ekspr. vročina ji je šinila, udarila v glavo / imeti navale vročine
3. (telesna) temperatura nad 37 °C: bolniku vročina pada, raste, ekspr. poskoči; otrok je dobil vročino; ima vročino in slabo se počuti; ekspr. zbijati vročino z zdravili; biti brez vročine; visoka vročina; bolnik z vročino / izmeriti komu vročino temperaturo
● ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vročínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vročino: vročinska soparica / vročinski izpuščaj na ustnicah; vročinski prividi; vročinska nezavest / vročinska bolezen bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska krivulja krivulja, ki ponazarja velikost vročine v določenem obdobju
♦ med. vročinska kap hudo bolezensko stanje zaradi izpostavljenosti zelo visoki temperaturi; meteor. vročinski val vroč zrak, ki prodre z območja z manjšo geografsko širino; vročinska nevihta nevihta, ki nastane zaradi segrevanja nižjih zračnih plasti v labilnem ozračju; teh. vročinski ščit obloga čelnih ploskev kabine vesoljske ladje, rakete, ki ščiti naprave, posadko pred previsokimi temperaturami pri prehodu skozi zračne plasti; toplotni ščit

vročínsko

prisl.:

vročinsko prilagojen človek

SSKJ²

vročítelj -a m (ȋ)
zastar. izročitelj: vročitelj blaga

SSKJ²

vročítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vročiti: vročitev odločbe; vročitev pošiljke, telegrama; datum vročitve
♦ pravn. pooblaščenec za vročitve kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto nje

SSKJ²

vročíti -ím dov., vróčil (ī í)
1. adm., ptt v predpisani obliki izročiti pisemsko pošiljko, listino naslovniku: vročiti brzojavko; vročiti odločbo, spis
2. zastar. izročiti, dati: vročiti komu denar

vročèn

-êna -o:

pismo mu ni bilo vročeno

♦

pravn. vročena tožba

SSKJ²

vročítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vročitev: vročitveni postopek / vročitveno potrdilo vročilnica

SSKJ²

vročníca -e ž (í)
zastar. vročica: ležal je v vročnici / umrl je za vročnico vročinsko boleznijo
● zastar. ima vročnico vročino

SSKJ²

vróčost -i ž (ọ́)
knjiž. značilnost vročega: vročost peči

SSKJ²

vrôjen tudi vrojèn -êna -o prid. (ó é; ȅ é)
prirojen: vrojeno znamenje
♦ biol. vrojena lastnost prirojena lastnost; filoz. vrojene ideje zlasti v racionalistični filozofiji od izkustva neodvisne zasnove pojmov, ki jih ima človek v svoji duševnosti že ob rojstvu

SSKJ²

vŕsk medm. (ȓ)
1. posnema glas pri hitro potekajočem pretrgu: potegnil je za krajce slamnika, in vrsk
2. posnema glas strune ob hitrem trzljaju, zdrsu: udaril je po strunah citer: vrsk, vrsk

SSKJ²

vŕst -í ž (ȓ)
zastar. vrsta: vrst hiš / ta bitja tvorijo posebno vrst
● zastar. knjigo je prebral trikrat za vrst zapovrstjo

SSKJ²

vŕsta -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ)
1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
// kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu
2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
// tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
// nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč
3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
// večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let
4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
// vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se nasprotnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste
5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
// z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno
6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
// biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno območje
7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
// v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / ne kupujem ženskih revij, v prvi vrsti, ker me dolgočasi moda / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti
9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red2: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
♦ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; glasb. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; jezikosl. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti

SSKJ²

vŕsten1 -tna -o prid. (ȓ)
1. nanašajoč se na vrsto:
a) vrstna konca / vrstni grobovi; vrstna hiša vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge
b) vrstni razmik
c) vrstne posebnosti, razlike / rodovno in vrstno ime rastline
č) vrstni koli na ruskih cestah
2. v zvezi vrstni red kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: ugotoviti vrstni red dogodkov; spremeniti vrstni red posevkov; tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu / posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu; označiti vrstni red sedežev / abecedni vrstni red
// medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa: vrstni red držav izvoznic nafte; vrstni red učencev glede na uspeh
♦ filoz. vrstni pojem pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi; fiz. vrstno število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; geogr. vrstna vas vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri; jezikosl. vrstno ime občno ime; vrstni pridevnik; strojn. vrstni motor motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti

vŕstno

prisl.:

vrstno enake stvari

SSKJ²

vŕsten2 in vrstán vŕstna -o in -ó prid. (ŕ ȃ ŕ)
zastar., navadno v povedni rabi enak, enakovreden: biti komu vrsten po rodu

SSKJ²

vrstênje -a s (é)
1. glagolnik od vrstiti: vrstenje snopov / vrstenje pesmi / vrstenje dela in počitka
2. agr. kolobarjenje: večati pridelek z umetnimi gnojili in vrstenjem

SSKJ²

vrstíca1 -e ž (í)
1. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: na strani je štiriindvajset vrstic; označiti slabo odtisnjene vrstice; goste vrstice / napisati, prebrati nekaj vrstic / rač. orodna vrstica del slike na računalniškem zaslonu, kjer so druga poleg druge v eni smeri razvrščene ikone
// tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti vrstico; stroj za postavljanje vrstic
// nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: ko boste prejeli te vrstice, bom že daleč; pisec teh vrstic je dogodek sam doživel
2. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila: kitice imajo štiri vrstice; rimane vrstice / dolga, kratka vrstica; dvodelna vrstica dolga vrstica, sestavljena iz dveh kratkih; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov
● prebrati kaj med vrsticami ugotoviti kaj iz celote, ne da bi bilo določno izraženo
♦ lit. vsak od oštevilčenih, tradicionalnih členov, delov poglavja Biblije, Korana; rač. statusna vrstica sporočilna vrstica na ekranu računalnika, ki služi izpisovanju obvestil, ki nam jih posreduje program; rad. del slike na televizijskem zaslonu, ki jo vzbudi elektronski curek na poti od enega roba do drugega; rel. pri verskem obredu govorjeno ali peto kratko besedilo, stavek voditelja, ki mu sledi odgovor vseh; verzet

SSKJ²

vrstíca2 in vŕstica -e ž (í; ŕ)
manjšalnica od vrsta: sejati peteršilj v vrstice / ekspr. že tako skromna vrstica sodelavcev se je še zmanjšala

SSKJ²

vrstíčar -ja m (ȋ)
knjiž. pisec, zlasti novinar, ki gleda predvsem na ustrezno, zahtevano število vrstic, ne na vsebino: pisanje vrstičarja

SSKJ²

vrstíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrstico: vrstična dolžina / rimani vrstični konci
♦ elektr. vrstična frekvenca število vrstic, ki jih na zaslonu slikovne ali snemalne elektronke preleti elektronski žarek; zal. vrstični honorar honorar, odvisen od števila (pesniških) vrstic

SSKJ²

vrstíčka -e ž (í)
ekspr. manjšalnica od vrsta: stal je na koncu vrstičke / ni napisal niti vrstičke

SSKJ²

vrstíčnik -a m (ȋ) tisk.
1. prostor na stavnem stroju, kjer se zbirajo ulite vrstice v stolpec: vrstičnik se polni
2. priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic: regleta in vrstičnik

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrstílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrstenje: vrstilni element
♦ agr. vrstilni kolobar kolobar, pri katerem se vrstijo, menjujejo določene kmetijske rastline v določenem zaporedju; jezikosl. vrstilni števnik števnik, ki označuje zaporedno mesto v številski vrsti

SSKJ²

vrstílnik -a m (ȋ)
adm. zobčasto kolesce pri mehanskem pisalnem stroju za naravnavanje razdalje med vrstami: vrstilnik in valj

SSKJ²

vrstítev -tve ž (ȋ)
vrstenje: hitra vrstitev prizorov

SSKJ²

vrstíti -ím nedov. (ī í)
1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto
2. zastar. delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko
3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike
● zastar. h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu

vrstíti se

navadno s prislovnim določilom

biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega:

ob cesti se vrstijo drevesa

nove hiše se vrstijo v klanec

/ po stenah se vrstijo najrazličnejše slike

/ ekspr. ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano

pojavljati se, nastopati drug za drugim:

govorniki se vrstijo drug za drugim

/ prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi

/ vrstili so se žalostni in veseli časi

/ ekspr. lepi dnevi so se vrstili več dni je bilo lepo

pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih presledkih: v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari; vrstijo se sestanki / dogodki so se vrstili drug za drugim

prihajati pri čem izmenoma na vrsto:

pri plačevanju sta se vrstila

v plesu se je vrstil s tovariši

/ vrstili so se, vsak dan je pometal drugi

●

zastar. kozarec se je vrstil okrog je krožil

vrstèč

-éča -e:

vrsteče se aretacije

SSKJ²

vrstnàt -áta -o prid. (ȁ ā)
vrtn. ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju; polnocveten: vrstnati cveti potonike, vrtnice / vrstnati glog glog z belimi, rožnatimi ali rdečimi polnocvetnimi cveti

SSKJ²

vrstníca -e ž (í)
1. ženska v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti: njene vrstnice so se že poročile; dopisovati si z vrstnicami / vsa šolska leta sta si bili vrstnici tovarišici, sošolki
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost: njegova pesniška vrstnica / kobila je na dirki prehitela svojo vrstnico
3. oseba, žival v razmerju do druge istovrstne osebe, živali: napako bi ženska raje oprostila moškemu kot svoji vrstnici / riba je hlastnila po svoji vrstnici
● ekspr. ta pesem nima vrstnice je najboljša

SSKJ²

vrstník -a m (í)
1. moški v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti: večji je od njega, čeprav sta si vrstnika; bil je najmočnejši med vrstniki; hvali se pred vrstniki / ekspr. vrstniki njegove mladosti mladostni tovariši / vrstniki po letih, starosti
2. moški v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost: družiti se z vrstniki; njegovi portreti presegajo dela domačih vrstnikov
● ekspr. tak revež je, da nima vrstnika zelo velik; ekspr. slap ima po svoji lepoti malo vrstnikov malo je enako lepih; ekspr. macesen je ozelenel dosti pred svojimi vrstniki drugimi macesni

SSKJ²

vrstníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrstnike ali vrstništvo: vrstniška pomoč; vrstniške skupine; vrstniško nasilje / vrstniško svetovanje svetovanje, pri katerem sta svetovalec in svetovanec približno iste starosti oziroma pripadata isti socialni skupini

SSKJ²

vrstníštvo -a s (ȋ)
obstoj, dejavnost vrstnikov: pisatelj obravnava tematiko odraščanja, vrstništva in prijateljstva / otroško, starostno vrstništvo

SSKJ²

vŕstoma prisl. (ȓ)
knjiž. povrsti: ponoči so vrstoma hodili stražit
// v vrsti, v vrstah: vrstoma korakati

SSKJ²

vrstomér -a m (ẹ̑)
tisk. priprava za uravnavanje dolžine in spiranje ročno postavljenih vrstic; vrstičnik: naravnati vrstomer na ustrezen format

SSKJ²

vŕša -e ž (ŕ)
iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov: nastavljati, plesti vrše; loviti rake v vrše, z vršami
♦ čeb. vreči podobna priprava za prestrezanje čebel pri rojenju ob žrelu panja

SSKJ²

vršác -a m (ȃ)
knjiž. (visok) vrh, gora: dolino obkrožajo mogočni vršaci; povzpeti se na vršac / vršaci gora vrhovi

SSKJ²

vršáj -a m (ȃ)
1. etn. kup namlačenega žita: zgrebsti zrnje na vršaj; žito je že v vršajih
2. etn. snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo; nasad: obrniti vršaj; goniti vola po vršaju
3. geogr. nizkemu širokemu kupu podoben nanos, ki ga naredi reka, potok ob izstopu iz ozkih stranskih dolin v širšo glavno dolino: z borovci porasel vršaj

SSKJ²

vršánje -a s (ȃ)
glagolnik od vršati: slišati vršanje ptičjih peruti / vihar se bliža s silovitim vršanjem / vršanje granat nad glavami

SSKJ²

vršáti -ím nedov. (á í)
1. dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke so vršale v vetru; brezoseb. v oblakih je vršalo in bobnelo / veter vrši v bukovju; zunaj je vršal vihar / ekspr. po ulicah je vršal hrušč in trušč
// s prislovnim določilom vršeč se premikati: granate so vršale nad njimi; jata ptic je vršala mimo / ekspr. za njim so vršale jezne ženske jezno, hrupno šle, tekle
2. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati vršenju podobne glasove: množica je vršala; čarovnice so vršale v oblakih
● ekspr. prihajajo, je vršalo med ljudmi se je vznemirjeno govorilo

vršèč

-éča -e:

vršeče listje

SSKJ²

vrščáti -ím nedov. (á í)
zastar. vršati: ptice so vrščale s perutmi / množica je začela vrščati

SSKJ²

vŕšek1 -ška m (ȓ)
nar. vrh1: vršek gore / vršek prsta

SSKJ²

vŕšek2 -ška m (ȓ)
nekdaj ruska dolžinska mera, približno 4 cm: meri dvanajst vrškov; vršek in aršin

SSKJ²

vršélo -a s (ẹ́)
zastar. jata: vršelo ptic

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vŕšen -šna -o prid. (ȓ)
1. nanašajoč se na vrh: vršne skale / vršna planjava / vršne veje
2. vrhnji: vršna plast vode
♦ alp. vršni greben zgornji del grebena, ki se konča na vrhu; vršna piramida piramidasto oblikovan vrh gore, hriba; gozd. vršni požar požar, pri katerem ogenj zajame veje, vrhove dreves; navt. vršno jadro križno jadro, nameščeno nad košnim jadrom

SSKJ²

vršênje1 -a s (é)
glagolnik od vršeti: poslušati vršenje borov, smrek / enakomerno vršenje dežja

SSKJ²

vršênje2 -a s (é)
publ. izpolnjevanje, opravljanje1: vršenje prevoznih uslug

SSKJ²

vršênje3 -a s (é)
glagolnik od vršiti, ločevati zrna: vršenje prosa

SSKJ²

vršéti -ím nedov. (ẹ́ í)
dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: bori, topoli so se zibali in vršeli; brezoseb. po gozdu je vršelo / veter je vršel v krošnjah dreves / zunaj vrši dež, toča
// s prislovnim določilom vršeč se premikati: rakete so jim vršele nad glavami / vršela je po hiši kot brez uma jezno, hrupno hodila, tekala / čebele so vršele okrog napadalca glasno šumeč letale; pren. nevesele misli so mu vršele po glavi

vršèč

-éča -e:

jata se je vršeč spustila na tla

vršeči gozdovi

SSKJ²

vršìč -íča m (ȉ í)
1. manjšalnica od vrh: iz gorske gmote so štrleli številni vršiči; ekspr. sonce se poslavlja od vršičev in gričev
2. vršiček: drevescu se je odlomil vršič / vršič nageljna

SSKJ²

vršíček -čka m (ȋ)
1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički
// vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov
2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice
♦ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine

SSKJ²

vršíčiti -im nedov. (í ȋ)
knjiž., v zvezi z v dosegati vrh, višek: njegova kritika vršiči v ogorčenem očitku

SSKJ²

vršíčje -a s (ȋ)
več vršičkov, vršički: nepredirno vršičje drevja

SSKJ²

vršíčkanje -a s (ȋ)
glagolnik od vršičkati: vršičkanje dreves v drevesnici / vršičkanje krompirja

SSKJ²

vršíčkati -am nedov. (ȋ)
odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin: vršičkati koruzo; vršičkati jeseni preveč bujno žito
// agr., vrtn. odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo ali rodijo: vršičkati drevesa, sobne rastline / vršičkati trto odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke
♦ agr. vršičkati krompir rezati kose krompirja s kalčki za sajenje

SSKJ²

vršílec -lca [vəršiu̯ca in vəršilca] m (ȋ)
knjiž. kdor kaj dela, opravlja: vršilec dejanja / vršilec dolžnosti [v. d.] kdor začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge
// kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršilec oporoke

SSKJ²

vršílka -e [vəršiu̯ka in vəršilka] ž (ȋ)
knjiž. ženska, ki kaj dela, opravlja: vršilka dejanja
♦ pravn. vršilka dolžnosti [v. d.] ženska, ki začasno opravlja določena vodstvena dela in naloge

SSKJ²

vršína -e ž (í) star.
1. vrh1: sonce je zašlo za vršine / ravna, s travo porasla vršina / vršina vala
2. gladina, površina: plavati po vršini; mirna vodna vršina; vršina reke
3. raven2: dvigniti vršino splošne omike

SSKJ²

vršítelj -a m (ȋ)
knjiž. kdor kaj izpolnjuje, izvaja: vršitelj ukazov / vršitelj idej uresničevalec

SSKJ²

vršíti1 -ím nedov. (ī í)
1. publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: pogumno je vršil svojo nalogo; vršiti ukaze; vršiti voljo koga / vršiti oblast uveljavljati; vrši roditeljske pravice
// delati, opravljati1: vsak vrši svoje delo; vršiti poklic, prakso
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vršiti kontrolo; vršiti nadzorstvo nad čim nadzorovati kaj; vršiti poizvedbe o čem poizvedovati; vršiti pritisk na koga pritiskati; pouk se vrši v domačem jeziku poučuje se
2. zastar. dokončevati: čebele vršijo celice

vršíti se

publ., s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom

potekati, dogajati se:

zadnje dejanje drame se vrši pred hišo

v njem se je vršil preobrat

/ opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil

/ povsod se vrši boj za obstanek se bori; predstava se je vršila na prostem je bila

SSKJ²

vršíti2 -ím nedov. (ī í)
ločevati zrna od latov, klasov s stopanjem po njih: vršiti žito

SSKJ²

vŕt -a m, mn. vrtôvi (ȓ ŕ)
1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak
// ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt
2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / bivalni vrt urejen za sprostitev, druženje; vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž. edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče
// ekspr. območje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti
3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt
4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje

SSKJ²

vrtáč -a m (á)
zastar. vrtalec: vrtači, rezkarji in strugarji

SSKJ²

vrtáča -e ž (á)
podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu: na dnu vrtač se nabira rdeča prst; globoka vrtača / kraška vrtača; udorna vrtača

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrtáčast -a -o prid. (á)
1. podoben vrtači: vrtačasta globel
2. poln vrtač: vrtačast svet

SSKJ²

vrtálec -lca [vərtau̯ca tudi vərtalca] m (ȃ)
delavec, ki vrta: dela kot vrtalec; vrtalec in rezkalec

SSKJ²

vrtálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vrtanje: vrtalna ekipa / vrtalni stolp; vrtalna ploščad / vrtalni stroj; vrtalno orodje
♦ mont. vrtalno dleto; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. vrtalno drogovje drogovi kot sestavni del vrtalne naprave

SSKJ²

vrtálka -e [vərtau̯ka tudi vərtalka] ž (ȃ)
1. ženska, ki vrta: bila je zaposlena kot vrtalka
2. teh. žarg. vrtalnik: napraviti luknjo z vrtalko
♦ zool. (spužva) vrtalka majhna spužva, ki živi v luknjicah kamnov, ki jih izvrta z raztapljanjem apnenca, Cliona

SSKJ²

vrtálnik -a m (ȃ)
teh. stroj ali orodje za vrtanje: vrtati z vrtalnikom / ročni vrtalnik

SSKJ²

vrtálo -a s (á)
teh. orodje za vrtanje: narediti z vrtalom luknjo / vpeti sveder v vrtalo / kolenasto vrtalo

SSKJ²

vŕtanec -nca m (r̄)
teh. predmet, ki se obdeluje z vrtanjem: vpeti vrtanec

SSKJ²

vŕtanek -nka m (r̄)
etn. okrogla pšenična pogača, spletena iz treh kit testa, z luknjo v sredini; vrtanik: mesiti, peči vrtanke za kosce

SSKJ²

vŕtanik -a m (r̄)
etn. okrogla pšenična pogača, spletena iz treh kit testa, z luknjo v sredini: peči vrtanike

SSKJ²

vrtanína -e ž (í)
1. izvrtina: narediti vrtanino / odstraniti vrtanino
2. gozd. moknati ostanki lubja ali lesa, ki ga razjedajo zalubniki, lesarji: na deblu je opazil rjavo vrtanino

SSKJ²

vŕtanje -a s (r̄)
glagolnik od vrtati: vrtanje s svedrom; ročno vrtanje; orodje za vrtanje / vrtanje po nosu / hamletovsko vrtanje po sebi
♦ geol. sondažno vrtanje; mont. globinsko vrtanje

SSKJ²

vŕtati -am nedov. (r̄)
1. delati luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: vrtati v asfalt, skalo; vrtati s svedrom, z vrtalnim strojem; globoko vrtati; vrtati in piliti / vrtati zob / črv vrta les
♦ fiz. vrtati z laserjem
// na tak način delati, oblikovati: vrtati luknje / vrtati predor, vodnjak
2. delati polkrožne gibe s konico prsta v ozki odprtini česa: ne vrtaj po ušesu; od zadrege si je vrtal po nosu
3. ekspr. pojavljati se s spreminjajočo se intenzivnostjo: telo, po katerem vrta bolečina / v meni vrta bojazen; v duši vrta misel, zakaj mi je to storil
4. ekspr. z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem skušati izvedeti: vrtal je, kako se je to zgodilo / z našim pojasnilom ni zadovoljen, zato vrta naprej / je to vse, vrta sodnik
// v zvezi z v vztrajno izpraševati: ne vrtaj vame, ne bom ti odgovarjal; nehaj vrtati vanje / kaj pa ti, je vrtal vame / vrtati v koga z vprašanji
5. ekspr. z raziskovanjem, razmišljanjem skušati ugotoviti, odkriti: strokovnjaki vrtajo, zakaj upada število rojstev / pesnik vrta predvsem vase / vrtati za resnico
// vztrajno razmišljati: vrtal je in vrtal, pa se ni domislil nič pametnega / v sebi vrta, kakšen smisel ima tako življenje / počiva, njegovi možgani pa vrtajo
6. pog. vztrajno prizadevati si za kaj: toliko časa je vrtal, da je dobil dovoljenje
● pog. vrtati koga za denar z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem prizadevati si pripraviti koga, da bi dal denar; ekspr. vrtati po spominu skušati se spomniti

vrtajóč

-a -e:

vrtajoča bolečina

SSKJ²

vrtávčen -čna -o prid. (ȃ)
teh. nanašajoč se na vrtavko: vrtavčna vozila / vrtavčno gibanje
♦ navt. vrtavčni kompas girokompas

SSKJ²

vrtávka -e ž (ā)
1. igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog svoje osi: pognati, zavrteti vrtavko; igrati se z vrtavko; sukati se, vrteti se kot vrtavka
2. ekspr. človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska: ta plesalka je dobra, spretna vrtavka
3. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru
4. ekspr. živahna ženska, ki se preveč zanima za moške: pusti to vrtavko
● knjiž. ne verjemi tej vrtavki človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; zastar. kroglica se je zakotalila po vrtavki ruleti; zastar. otroci se vozijo z vrtavko vrtiljakom; knjiž. rečna vrtavka vrtinec
♦ agr. del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno delo; strojn. vztrajnik, katerega os ohranja lego v prostoru

SSKJ²

vrtávkast -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na vrtavko: vrtavkasto vrtenje / vrtavkast otrok
♦ agr. vrtavkasti obračalnik obračalnik z vrtavkami

SSKJ²

vŕtčevski -a -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na otroški vrtec: vrtčevski oddelek; vrtčevski otroci; vrtčevski programi; vrtčevska komisija za sprejem otrok / vrtčevsko varstvo

SSKJ²

vŕtec1 -tca m (ȓ)
1. navadno v zvezi otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok: ustanoviti otroški vrtec; otrok hodi v otroški vrtec; vzgojiteljica v vrtcu / dati otroka v otroški vrtec v varstvo v to ustanovo / ekspr. otroški vrtec gre na sprehod otroci in vzgojiteljice te ustanove
// poslopje te ustanove: popraviti, zgraditi otroški vrtec
2. ekspr. manjšalnica od vrt: ograditi vrtec / cvetlični vrtec
♦ alp. plezalni vrtec zelo pokončen ali navpičen, nevisok skalnat svet, kjer se urijo plezalci

SSKJ²

vŕtec2 -tca m (ȓ)
etn., navadno v zvezi romarski vrtec romarski ljudski ples, pri katerem se sprevod parov pomika v kačastih in polžastih zavojih: igrati, voditi romarski vrtec

SSKJ²

vŕtek -tka m (ȓ)
ekspr. manjšalnica od vrt: pred hišo je vrtek / gostilna ima senčen vrtek

SSKJ²

vŕteks -a m (ȓ)
koprena za prekrivanje rastlin na vrtu znamke Vrteks: zaščititi, zavarovati posevke z vrteksom; plast vrteksa; slama, veje in vrteks / pokrivanje rastlin z vrteksom

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrtélj -a m (ẹ̑)
1. agr. lesena priprava iz navpičnega droga in vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki preprečuje vstop živine v ograjeni prostor: planšar zavrti vrtelj
2. nar. prekmursko premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice; oplen: prvi, zadnji vrtelj
3. teh. vrtljiv člen verige: zaradi vrtelja se veriga ne zaplete
● knjiž. vrtelj preprečuje kupcem izhod vhodni vrtiljak; knjiž. zračni vrtelj zračni vrtinec
♦ navt. sidrni vrtelj vrtljiv člen sidrne verige

SSKJ²

vrtéljec -jca m (ẹ̑)
nav. mn., zool. bičkarji, ki živijo kot zajedavci v krvni plazmi; tripanosoma

SSKJ²

vŕten -tna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na vrt: vrtna ograja / vrtni pridelek / vrtni škodljivec / vrtni nagelj; vrtne jagode gojene jagode, z debelejšimi sadovi; vrtna uta; vrtna miza; vrtne škarje / vrtna veselica
♦ bot. vrtni mak mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum; vrtni ognjič; vrtna brogovita okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile; vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum; vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis; vrtna sadrenka pajčolanka; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina; vrtna črnika vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia

SSKJ²

vrteníca -e ž (í)
etn. obrat za 360° pri plesu parov ali posameznikov:

SSKJ²

vrtenína -e ž (í)
geom. telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi: reševati naloge z vrteninami

SSKJ²

vrtênje -a s (é)
glagolnik od vrteti: enakomerno vrtenje; hitrost vrtenja / vrtenje volana / vrtenje zemlje okoli svoje osi / vrtenje v glavi je ponehalo / to ni napredek, ampak vrtenje v krogu

SSKJ²

vrtéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak
2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli
// delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču
3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem
4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom
5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat
// pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo
6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti
7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu
● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je

vrtéti se

gibati se okoli svoje osi:

kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo

vrteti se na petah

vrteti se v smeri urnega kazalca

vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto

vrteti se kot vrtavka

ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo

gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih:

ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti

/ vso noč se je vrtela po postelji premetavala

gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi:

sateliti se vrtijo okrog zemlje

gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino

gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu

ekspr.,

s prislovnim določilom

premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer:

vrtel se je po hiši, kot bi bil domač

/ otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli

opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čim prej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti

ekspr.,

z dajalnikom

imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici:

vse se mi vrti

brezoseb.: od pijače se mi vrti

zaradi pritiska se mu vrti

ob pogledu v dolino se mu je vrtelo

ekspr.,

v zvezi z okoli, okrog

izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja:

mati se kar naprej vrti okoli otroka

/ pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja

/ vse misli se vrtijo okrog počitnic

/ umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje

ekspr.,

s prislovnim določilom

biti, zadrževati se kje z določenim namenom:

ves večer se vrti pred ogledalom

pog.

biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo:

hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro

/ število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov

pog.

teči,

potekati:

ob nedeljah se vrti vse bolj počasi

/ pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš

●

pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega

♦

astron. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali

vrtèč

-éča -e:

stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo

vrteče se kolo

SSKJ²

vŕtež -a m (ȓ)
knjiž. vrtenje: opazovati vrtež plesalcev / vrtež v začaranem krogu / veter je v divjem vrtežu odnašal listje
● knjiž. vrezati nekaj vrtežev navojev, zavojev; zastar. ulični vrtež se umirja vrvež

SSKJ²

vrtéžen tudi vŕtežen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄; ȓ) knjiž.
1. vrtljiv: vrtežna priprava
2. vrtinčast: vrtežen veter / vrtežen čas zelo nemiren

SSKJ²

vrtìč -íča m (ȉ í)
star. vrt: drevo stoji sredi vrtiča / grajski vrtič

SSKJ²

vrtíček -čka m (ȋ)
manjšalnica od vrt: ob hiši je vrtiček; lep vrtiček / zelenjavni vrtiček

SSKJ²

vrtíčkar -ja m (ȋ)
kdor se ljubiteljsko ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin: dati zemljo v najem vrtičkarjem

SSKJ²

vrtíčkarica -e ž (ȋ)
ženska, ki se ljubiteljsko ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin: navdušena vrtičkarica

SSKJ²

vrtíčkarski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vrtičkarje ali vrtičkarstvo: vrtičkarske skrbi / vrtičkarsko gibanje
● ekspr. vrtičkarsko pojmovanje kulture zelo ozko, omejeno

SSKJ²

vrtíčkarstvo -a s (ȋ)
1. ljubiteljsko gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: ukvarjati se z vrtičkarstvom
2. ekspr. opravljanje dela brez sodelovanja z drugimi in brez širšega pogleda na problematiko: vrtičkarstvo nima posluha za skupno nastopanje navzven; primer klasičnega vrtičkarstva / tipično slovensko vrtičkarstvo

SSKJ²

vrtílec -lca [vərtiu̯ca in vərtilca] m (ȋ)
1. kdor kaj vrti: vrtilci vrtiljaka
2. knjiž. golob, ki se v letu prevrača; prevrtač: let vrtilca / golob vrtilec

SSKJ²

vrtílen -lna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na vrtenje: vrtilna os; vrtilna smer / vrtilni mehanizem; vrtilna naprava / vrtilna tabela
2. knjiž. vrtljiv: vrtilni stroj; vrtilno stojalo za razglednice
♦ elektr. vrtilno magnetno polje magnetno polje, ki se vrti okrog osi v svojem središču; vrtilno stikalo stikalo, pri katerem se stik vzpostavi ali prekine z zasukom gumba ali ročice; fiz. vrtilni moment (torzijski) navor; vrtilna količina količina, ki je produkt vztrajnostnega momenta in kotne hitrosti vrtečega se telesa; gled. vrtilni oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo; les. vrtilno okovje; ptt vrtilni izbiralnik izbiralnik, pri katerem vrti ročice za vzpostavljanje zvez elektromagnet, ki ga poganjajo tokovni sunki; teh. vrtilna hitrost hitrost, določena s številom vrtljajev v časovni enoti

SSKJ²

vrtilják -a m (á)
1. naprava z visečimi sedeži, ki se vrtijo za zabavo ljudi na njih: voziti se na vrtiljaku, z vrtiljakom / sejemski vrtiljak / vrtiljak se ustavlja, se vrti
// naprava s sedeži na vrtljivi plošči, na katerem se za zabavo vrtijo zlasti otroci: stopiti na vrtiljak; tobogan in vrtiljak
// vrtljiva naprava sploh: vrtiljak za časopise, razglednice / zastar. sesti na vrtiljak pri pisalni mizi vrtljivi stol; vhodni vrtiljak kovinska priprava iz navpičnega droga in v eno smer vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki omogoča vstop in preprečuje izstop
2. ekspr., navadno z rodilnikom skupek česa vrtečega se: vrtiljak zvezd / vrtiljak človeških rok in nog
// kar se vrti, hitro spreminja: zgodovina je vrtiljak / vrtiljak dogodkov, zabav; vrtiljak zabavnih melodij

SSKJ²

vrtiljákar -ja m (ȃ)
lastnik ali upravljavec vrtiljaka (s sedeži): kupiti karte pri vrtiljakarju

SSKJ²

vrtílka -e [tudi vərtiu̯ka] ž (ȋ)
anat. mišica, ki obrača del telesa; obračalka: vrtilka glave

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrtílnica -e ž (ȋ)
knjiž. vrtiljak: voziti se z vrtilnico / stopiti na vrtilnico

SSKJ²

vrtílo -a s (í)
priprava, s katero se kaj vrti: zavrteti z vrtilom; lokasto, okroglo vrtilo / stol na vrtilu vrtljivi stol
// priprava, ki se vrti: poganjati vrtilo
♦ adm. vrtilo naprava na mehanskem pisalnem stroju za vrtenje valja; etn. lončarsko vrtilo lončarsko kolo

SSKJ²

vrtína -e ž (í)
luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, vrtati vrtino; globoka vrtina; vrtina v skalo; globina, premer vrtine; dotok nafte, vode v vrtino / nabojna vrtina v katero se vloži eksplozivni naboj; naftna, poskusna, raziskovalna vrtina
♦ metal. polniti vrtine; teh. šoba z eno vrtino

SSKJ²

vrtínčar -ja m (ȋ)
nav. mn., zool. majhni nevretenčarji s podolgovatim, sploščenim telesom, pokritim z migetalkami, Turbellaria: sladkovodni vrtinčarji; zajedavski vrtinčarji / jamski vrtinčar

SSKJ²

vrtínčast -a -o prid. (ȋ)
1. ki ima vrtince: vrtinčasta reka / vrtinčasta dlaka
2. ki se pojavlja v obliki vrtincev: vrtinčast veter; vrtinčasta meglica / vrtinčasto gibanje zraka / ekspr. vrtinčasti časi
3. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčasti tok; vrtinčasto gibanje
● ekspr. vrtinčaste stopnice polžaste stopnice

vrtínčasto

prisl.:

dim se vrtinčasto dviga v zrak

SSKJ²

vrtínček -čka m (ȋ)
ekspr. manjšalnica od vrtinec: ob čereh se delajo vrtinčki / vrtinček las

SSKJ²

vrtínčen -čna -o prid. (ȋ)
1. vrtinčast: vrtinčna reka / vrtinčno gibanje zraka
♦ avt. vrtinčni prekat prekat v dizlu, v katerem se v obliki vrtincev mešata zrak in gorivo
2. fiz., v zvezi s tok, gibanje v katerem so vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenten: vrtinčni tok; vrtinčno gibanje

SSKJ²

vrtínčenje -a s (ī)
glagolnik od vrtinčiti: vrtinčenje snežink, zraka / vrtinčenje reke / vrtinčenje misli
♦ fiz. pojav, pri katerem nastajajo vrtinci in se plasti tekočine ali plina mešajo; turbulenca

SSKJ²

vrtínčiti -im nedov. (í ȋ)
1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
// s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje
2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje
3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo

vrtínčiti se

premikati se v spiralastih zavojih:

listi se vrtinčijo v zraku

megle se vrtinčijo nad vrhovi

za avtomobilom se vrtinči prah

zavesa se vrtinči zaradi prepiha

pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi

s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop

delati vrtince:

potok se vrtinči ob skalovju

vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči

vrtinčiti se in peniti

vrteti se, sukati se:

otroka sta se vrtinčila po ledu

/ pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov

/ njegove misli se vrtinčijo okrog deklet

SSKJ²

vrtínec -nca m (ȋ)
1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži
// s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča
// ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog
2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec
// v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili
// ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja
3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu
// velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk

SSKJ²

vrtíšče -a s (í)
teh. točka, okoli katere se telo vrti: vrtišče vzvoda

SSKJ²

vrtíti -ím nedov. (ī í)
star. vrteti: vrtiti kolo / vrtiti v roki bankovec / vrtiti oči / roj muh se je vrtil nad mizo / od sreče se mu vrti v glavi

SSKJ²

vrtljáj -a m (ȃ)
zasuk telesa okoli svoje osi: po nekaj vrtljajih se ustaviti; kolo se zavrti za pol vrtljaja; merilnik vrtljajev; število vrtljajev

SSKJ²

vrtljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vrteti: v dveh smereh vrtljiva kolesa / vrtljivi stol; vrtljivo stojalo za knjige; vrtljiva vrata
♦ astron. vrtljiva zvezdna karta zvezdna karta, na kateri se z vrtenjem njenega sestavnega dela ustvari videz zvezdnega neba za vsak dan in uro v letu; gled. vrtljivi oder oder, pri katerem se tla lahko zavrtijo

SSKJ²

vrtnár -ja m (á)
1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom: vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar
2. kdor ureja vrt, navadno večji: imeti, najeti vrtnarja; grajski, samostanski vrtnar
● ekspr. postaviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno

SSKJ²

vrtnaríca -e ž (í)
1. ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom: kupiti zelenjavo pri vrtnarici na trgu
2. ženska, ki ureja vrt, navadno večji: grajska vrtnarica
3. star., navadno v zvezi otroška vrtnarica vzgojiteljica v otroškem vrtcu: dela kot otroška vrtnarica

SSKJ²

vrtnaríja -e ž (ȋ)
obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: kupiti sadike v vrtnariji; delavci mestne vrtnarije
// zemljišče tega obrata: vrtnarija meri petdeset arov
// poslopje tega obrata: vrtnarija je pogorela

SSKJ²

vrtnáriti -im nedov. (á ȃ)
ukvarjati se z vrtnarstvom: ko se je upokojil, je začel vrtnariti

SSKJ²

vrtnárjenje -a s (á)
glagolnik od vrtnariti: ukvarjati se z vrtnarjenjem; sodobno vrtnarjenje / gverilsko vrtnarjenje vrtnarjenje zlasti na opuščenih, zanemarjenih javnih mestnih površinah z namenom ustvarjanja lepšega, prijetnejšega bivalnega okolja

SSKJ²

vrtnárjev -a -o (á)
pridevnik od vrtnar: vrtnarjeva opravila

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrtnárka -e ž (á)
1. ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom: ljubiteljska vrtnarka; cvetličarka in vrtnarka
2. ženska, ki ureja vrt, navadno večji: delala je kot čistilka in vrtnarka

SSKJ²

vrtnárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vrtnarje ali vrtnarstvo: vrtnarsko delo / vrtnarska šola / vrtnarske škarje; vrtnarska žaga / vrtnarski tehnik / vrtnarska razstava

SSKJ²

vrtnárstvo -a s (ȃ)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem vrtnine, okrasnih rastlin: preživljati se z vrtnarstvom; sadjarstvo in vrtnarstvo / ljubiteljsko vrtnarstvo vrtičkarstvo / parkovno vrtnarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem okrasnih rastlin in urejanjem parkov

SSKJ²

vŕtnica -e ž (ȓ)
trnat okrasni grm z raznobarvnimi dišečimi cveti: vrtnica se je bujno razrasla; gojiti, nasaditi vrtnice; diši po vrtnicah; bele, rdeče vrtnice / pripeti vrtnico na suknjič; šopek vrtnic / papirnata vrtnica / vrtnice popenjavke
♦ rad. vrtnica mednarodno priznanje za televizijske zabavnoglasbene oddaje, ki se vsako leto podeljuje v Montreuxu; bronasta, srebrna, zlata vrtnica; vrtn. polnocvetne vrtnice

SSKJ²

vŕtničen -čna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na vrtnico: vrtnično olje / vrtnični nasad

SSKJ²

vŕtnik1 -a m (ȓ)
zool. manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom, Hippolais icterina: gnezdo vrtnika / rumeni vrtnik

SSKJ²

vrtník2 -a m (í)
1. vrtn. vrtičkar: izdati priročnik za navdušene vrtnike
2. zastar. vrtnar: grajski vrtnik

SSKJ²

vrtnína -e ž (ī)
zelenjava, ki se goji na vrtu: pridelovati vrtnino / gojenje vrtnin; špinača, solata in druge vrtnine / vložena vrtnina

SSKJ²

vrtoglàv in vrtogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
1. ki ima po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja občutek, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglav človek; bolnik je vrtoglav; biti vrtoglav od plesa; hodila je po sobi kakor vrtoglava
// ekspr. ki zaradi svoje višine, globine povzroča tak občutek: vrtoglav prepad; vrtoglava pot / vrtoglav pogled v dolino
2. ekspr. ki se pri hoji, premikanju opoteka: ne sme ven, saj je še čisto vrtoglav / veter je vrtoglav piha zdaj v eno, zdaj v drugo smer
3. ekspr. nespameten, nepremišljen: vrtoglav zaljubljenec / vrtoglavo ravnanje; vrtoglava pustolovščina
4. ekspr., s širokim pomenskim obsegom zelo velik, visok: vrtoglava hitrost / vrtoglava vsota / vrtoglav gospodarski razvoj zelo hiter
● zastar. ne verjemi tem vrtoglavim ljudem goljufivim, sleparskim; zastar. umiriti vrtoglave otroke razposajene, živahne

vrtoglávo

prisl.:

vrtoglavo hoditi

cene vrtoglavo rastejo

vrtoglavo visoki stroški

sam.: pot ni za vrtoglave

SSKJ²

vrtoglávec -vca m (ȃ)
vrtoglav človek: vrtoglavec ne prenese pogleda v globino
● ekspr. ta vrtoglavec nas bo spravil v nesrečo nespameten, nepremišljen človek; zastar. vsak vrtoglavec jih prepriča goljuf, slepar
♦ zool. v pasjem črevesu živeč zajedavec, čigar mehurnjaki povzročajo vrtoglavost pri ovcah in govedu, Taenia multiceps

SSKJ²

vrtoglávica -e ž (ȃ)
občutek koga po vrtenju, zaradi višine, slabega telesnega stanja, da se vrti sam ali da se vrtijo predmeti okoli njega: vrtoglavica je minila; čutiti, imeti vrtoglavico; pogled v globino povzroča vrtoglavico; huda vrtoglavica
// ekspr. stanje, v katerem kdo ravna nespametno, nepremišljeno: vse ljudi je zajela nekakšna vrtoglavica; vrtoglavica zaradi uspehov / razvojna vrtoglavica

SSKJ²

vrtogláviti -im nedov. (á ȃ) knjiž.
1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali
2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu
// neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo
// brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami
3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti
4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle

SSKJ²

vrtoglávka -e ž (ȃ)
1. nar. ptica sivo rjave barve s črnimi progami, ki preplašena vije z glavo; vijeglavka: vrtoglavka je zletela z veje
2. ekspr. nemirna, živahna ženska, zlasti mlada: le kje se potika ta vrtoglavka
● zastar. pretkana vrtoglavka goljufivka, sleparka

SSKJ²

vrtoglávost -i ž (ā)
značilnost, stanje vrtoglavega človeka: vrtoglavost bolnika; vrtoglavost od bolezni / lotevala se ga je rahla vrtoglavost vrtoglavica
● knjiž. uganjati vrtoglavosti neumnosti

SSKJ²

vrtorépec -pca m (ẹ̑)
knjiž., ekspr. dobrikav človek, prilizovalec: vrtorepec ga je le pregovoril

SSKJ²

vrtorépiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.
1. vrteč rep hoditi, letati: v kletki je vrtorepila sraka
// iti sploh: saj sam ne veš, kam vrtorepiš
2. vrteč rep zaradi izražanja naklonjenosti hoditi, tekati: pes vrtorepi okrog gospodarja
// ekspr. dobrikati se, prilizovati se: vrtorepil je, da sem bil v zadregi; toliko časa se je vrtorepil okoli njega, da mu je odpustil
// ekspr. izmikati se, izvijati se: kaj vrtorepiš, povej naravnost

SSKJ²

vrtorépka -e ž (ẹ̑)
nar. ptica pevka z dolgim črnim in ob straneh belim repom, s katerim potresava; bela pastirica: gnezdo vrtorepke

SSKJ²

vrtúlja -e ž (ú)
zastar. vrtinec: rečna vrtulja
● knjiž. pognati letalsko vrtuljo vijak

SSKJ²

vrúlja -e ž (ú)
geogr. kraški izvir na morskem ali jezerskem dnu: voda iz vrulje

SSKJ²

vŕv -í ž (ȓ)
izdelek iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken, žic za povezovanje, privezovanje: vrv se je pretrgala; prerezati, razplesti vrv; voditi žival na vrvi; zvezati z vrvjo; dolga, močna vrv; jeklena, konopljena, žična vrv; vrv iz najlona; dolžina vrvi / odvezati vrv / plezalna vrv; vprežna vrv zaprežnica; vžigalna vrv vžigalna vrvica
// tak izdelek, napeljan po zraku za določen namen: hoditi po vrvi; pobrati perilo z vrvi / knjiž. plesalec na vrvi vrvohodec
// ekspr. temu izdelku podoben rastlinski del; steblo, vitica: buča je pognala vrvi; hmeljeve vrvi
● ekspr. najraje bi si dal vrv za vrat se obesil; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi; preg. zdravje po niti gor, po vrvi dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ alp. pritrjena vrv za stalno ali občasno zavarovanje nevarnega dela poti pri hoji, plezanju; navt. jadrovodna vrv za obračanje jadra v smeri krme; pritezna vrv za premeščanje ladje v določen položaj, na določeno mesto; privezna vrv za privezovanje ladje, čolna k obali; metalo za vrv obtežilna verižica z vrvico za metanje vrvi z ladje; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; šport. lavinska vrv vrv žive barve, ki si jo smučarji navežejo za pas in jo vlečejo za seboj, kadar so na ogroženem območju; teh. nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola; vlečna vrv vrv pri žičnici, ki vleče breme po nosilni vrvi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vrvár -ja m (á)
izdelovalec vrvi: naročiti vrv pri vrvarju

SSKJ²

vrvárna -e ž (ȃ)
obrat za izdelovanje vrvi: delati v vrvarni / zgraditi vrvarno

SSKJ²

vrvárski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vrvarje ali vrvarstvo: vrvarski izdelki / vrvarski obrat / vrvarska konoplja

SSKJ²

vrvárstvo -a s (ȃ)
obrt za izdelovanje vrvi: ukvarjati se z vrvarstvom

SSKJ²

vŕvast -a -o prid. (r̄)
1. podoben vrvi: vrvasta korenina, pajčevina
2. vrven1, vrven2: vrvasta lestev

SSKJ²

vrvca gl. vrvica

SSKJ²

vŕven1 -vna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na vrv: vrvna dolžina / vrvna lestev / pregledati vrv in vrvne sponke / vrvni kolut

SSKJ²

vrvén2 -a -o prid. (ẹ̄)
ki je iz vrvi: vrven pas; vrvena gugalnica

SSKJ²

vrveníca -e ž (í)
strojn. kolo na gredi, po katerem teče vrv:

SSKJ²

vrvênje -a s (é)
1. glagolnik od vrveti: vrvenje se je umirilo; nemirno, živahno vrvenje; prometno, sejemsko vrvenje; vrvenje ljudi, mravelj; vrvenje v dvorani / vrvenje čustev
2. petje vrvivk: ocenjevati vrvenje / vodno vrvenje petje, pri katerem se sliši, kot da bi bila v grlu voda; žvenkljajoče vrvenje

SSKJ²

vrvéti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os.
1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri: obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor; delavci vrvijo okoli skladišča; nemirno, živahno vrveti; brezoseb. v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani; pren., ekspr. po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli
// ekspr., s prislovnim določilom živahno se premikajoč v velikem številu iti kam: iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion
2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok

vrvèč

-éča -e:

množica, vrveča po ulicah in trgih

SSKJ²

vŕvež -a m (ȓ)
živahno premikanje v velikem številu in v različne smeri: vrvež se je umiril; jutranji ulični vrvež; vrvež mravelj v mravljišču; vrvež turistov, vozil / izginiti v vrvežu
// ekspr. živahno, vznemirljivo dogajanje: družabni, politični vrvež

SSKJ²

vrvežàv -áva -o prid. (ȁ á)
knjiž. ki dela, ustvarja vrvež: vrvežave mravlje; vrvežava skupina / vrvežav človek / ekspr. vrvežava hoja živahna, nemirna

SSKJ²

vrvežávost -i ž (á)
knjiž. lastnost, značilnost koga, ki dela, ustvarja vrvež: vrvežavost otrok

SSKJ²

vŕvica in vŕvca stil. vrvíca -e ž (ȓ; ȓ; í)
manjšalnica od vrv: vrvica se je pretrgala; povezati z vrvico; voditi psa na vrvici; konopljena, plastična vrvica; močna, tanka vrvica; vrvica iz najlona; klobčič vrvice / okrasna vrvica; priključna vrvica kabel, s katerim se električni aparat, stroj poveže z električnim omrežjem; vžigalna vrvica za vžig razstreliva / spotakniti se ob šotorsko vrvico
● publ. po slavnostnem govoru je župan prerezal vrvico s tem dejanjem je simbolično odprl kak objekt; ekspr. držati, imeti koga na vrvici imeti ga popolnoma v oblasti
♦ rib. (ribiška) vrvica

SSKJ²

vŕvičast tudi vrvíčast -a -o prid. (ȓ; í)
1. podoben vrvici: vrvičasta volna / vrvičast vzorec
2. ki je iz vrvice: vrvičasta lestev, preproga
♦ arheol. vrvičasta keramika keramika, okrašena z odtisi vrvice

SSKJ²

vŕvičen tudi vrvíčen -čna -o prid. (ȓ; ȋ)
nanašajoč se na vrvico: vrvična dolžina / vrvična lestev vrvičasta lestev

SSKJ²

vrvíšče -a s (í)
knjiž. vrvje: mornarji plezajo po vrvišču
♦ gled. prostor nad odrom z mrežno konstrukcijo, na katero so pritrjene naprave za obešanje scenskih elementov

SSKJ²

vrvívec -vca m (ȋ)
kanarček, ki zna peti vrvivke: ocenjevati petje vrvivcev / harški vrvivec

SSKJ²

vrvívka -e ž (ȋ)
vsak od navadno sedmih nizkih spevov, ki jih pojejo za tako petje gojeni kanarčki: poslušati vrvivke / vodna vrvivka spev, ki se sliši, kot da bi bila v grlu voda; žvenkljajoča vrvivka

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vŕvje -a tudi vrvjè -à s (ȓ; ȅ ȁ)
več vrvi, vrvi: napeti, zviti vrvje; novo vrvje

SSKJ²

vŕvnat -a -o prid. (ȓ)
vrven1, vrven2: vrvnata mreža, preproga

SSKJ²

vŕvnica -e ž (ȓ)
vrtn. sobna rastlina z mesnatimi, črtalastimi, pokončnimi listi; sansevierija: gojiti vrvnice

SSKJ²

vrvnják -a m (á)
navt. prostor za shranjevanje vrvi, navadno na premcu:

SSKJ²

vrvohódec -dca m (ọ̑)
akrobat, ki hodi po vrvi, napeti visoko nad tlemi: nastopil je vrvohodec; cirkuški vrvohodec

SSKJ²

vrvohódka -e ž (ọ̑)
akrobatka, ki hodi po vrvi, napeti visoko nad tlemi: postati vrvohodka; vrvohodka v cirkusu

SSKJ²

vrvohódski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vrvohodce: vrvohodski pripomočki / vrvohodska spretnost

SSKJ²

vrvohódstvo -a s (ọ̑)
dejavnost vrvohodcev: ukvarjati se z vrvohodstvom

SSKJ²

vrvránje -a s (ȃ)
glagolnik od vrvrati: vrvranje izvira

SSKJ²

vrvráti -ám nedov. (á ȃ)
knjiž. dajati glasove kot voda pri vretju: izvir vrvra; brezoseb. pod pokrovko vrvra / ogenj vrvra; v drevju vrvra veter
// s prislovnim določilom dajajoč take glasove premikati se, teči: rečica vrvra med jelševjem / po cestah vrvra množica; pren. iz njega je vrvrala jeza

vrvrajóč

-a -e:

potok, vrvrajoč iz globine

vrvrajoč studenec

SSKJ²

vrzél -i [vərzeu̯ tudi vərzel] ž (ẹ̑)
1. prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov: narediti, zapolniti vrzel; zobne vrzeli; vrzeli med knjigami na policah; vrzeli v plotu / vojaki so se rešili skozi vrzel v nasprotnikovem obroču
// prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote sploh: zasaditi vrzeli z novimi sadikami; vrzel v gozdu / v grajskem obzidju so vrzeli večje, nenamerne odprtine / po tem letu je v kroniki pri podatkih več vrzeli manjkajočih podatkov / privatizacijska vrzel v postopku lastninjenja nastali presežek vrednosti lastniških certifikatov glede na vrednost lastninjenega premoženja / ekspr. z njegovo smrtjo je nastala velika vrzel
2. ekspr., navadno s prislovnim določilom kar čemu manjka, da bi bilo popolno: iskati, izkoriščati vrzeli v predpisih, zakonih; delo je zapolnilo vrzel v strokovni literaturi; v njegovem znanju je veliko vrzeli / imeti vrzeli v spominu

SSKJ²

vrzéla -e ž (ẹ̑)
nar. primorsko odprtina za prehod v živi meji, ograji: peljati voz skozi vrzelo

SSKJ²

vrzélast -a -o prid. (ẹ̑)
ki ima vrzeli: vrzelasta ograja / vrzelast gozd / ekspr. njegova podoba preteklosti je vrzelasta

SSKJ²

vrzelják -a m (á)
zool. vsak od sprednjih kočnikov pri zvereh:

SSKJ²

vŕžek -žka m (ȓ)
glagolnik od vreči: pazljiv vržek semen / vržek se je ponesrečil met, lučaj

SSKJ²

vŕženost -i ž (ȓ)
filoz., po eksistencialistični filozofiji dejstvo, da človek biva brez vnaprejšnje določenosti: razmišljati o človekovi vrženosti v svet

SSKJ²

vsàd vsáda m (ȁ á)
usnj. jama, v kateri se kože, obtežene s kamni, strojijo s strojilom in strojilno juho:

SSKJ²

vsádek -dka m (ȃ)
umetna snov ali tkivo istega organizma, ki se vnese v telo: vsadek je v veliki meri postal del bolnikovega telesa; odstraniti vsadek; polžev vsadek elektronska naprava, ki zvok iz okolice pretvarja v električne impulze in tako gluhim in naglušnim pomaga slišati; silikonski vsadek; zobni vsadek vsadek, ki nadomesti manjkajoči zob

SSKJ²

vsadítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vsaditi: vsaditev rastline / vsaditev umetnega zoba

SSKJ²

vsadíti -ím dov., vsádil (ī í)
1. dati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsaditi češnjo; vsaditi krompir; vsejati in vsaditi
2. dati, namestiti trdno, za trajno v kaj: vsaditi ključavnico v vrata; vsaditi nov zob v grablje / vsaditi preklo v zemljo
3. dati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsaditi kruh, potico / vsaditi v peč
4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: znal je vsaditi ljubezen in poštenje v srca svojih otrok; vsaditi novo vizijo v človeka
♦ čeb. vsaditi roj dati roj v panj; med. vsaditi vnesti tujo, navadno umetno snov v telo

vsadíti se

ekspr.

globlje, trajneje ustaliti se v čem, povezati se s čim:

ideja, misel se mu je vsadila v glavo

ljubosumnost se ji je vsadila v srce

●

ekspr. vsadila se mu je v dušo, srce trajno si jo je zapomnil; trajno jo je vzljubil; star. vsadi se v vsakega vtakne se, obregne se

vsajèn

-êna -o:

vsajen kruh

krompir je vsajen

rezilo je vsajeno v ročaj

●

ima globoko vsajene oči globoko ležeče, udrte

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsáj člen. (ȃ)
1. izraža omejevanje na najmanjšo količino ali mero: tukaj sta možni vsaj dve poti; vsaj eden se me je spomnil; vsaj enkrat na leto bi se lahko oglasil / bolj veselo bi bilo, če bi bilo vsaj malo sonca; vsaj za hip prenehajte
2. izraža omejevanje na določen stavčni člen: kmalu bo prišel. Vsaj obljubil je; na praznovanje bi jih lahko vsaj povabili; če bo odgovoril, boš vsaj vedel, kaj misli / vsaj pred drugimi se zadrži; moral bi biti zadovoljen, da vsaj nekdo skrbi zanj / vsaj začasno ga sprejmite
3. zastar. saj1: vsaj ste me včeraj videli / vsaj vendar nihče ni proti napredku

SSKJ²

vsájanje -a s (á)
glagolnik od vsajati: vsajanje kruha v peč / vsajanje roja

SSKJ²

vsájati -am nedov. (á)
1. dajati sadiko v zemljo, kjer bo rastla: vsajati nova drevesa
2. dajati, nameščati trdno, za trajno v kaj: vsajati mejnike; vsajati zapah na vrata
3. dajati lopar z oblikovanim testom v peč in ga s hitrim potegom spraviti z loparja: vsajati kruh, pecivo / vsajati v peč
4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj globlje, trajneje ustali v čem, poveže s čim: vsajati življenjska spoznanja v otrokovo domišljijo, srce

vsájati se

ekspr.

jeziti se, razburjati se:

kar naprej se nekaj vsaja

SSKJ²

vsák -a -o zaim. (ȃ)
I. v pridevniški rabi
1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec
// izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi: vsako jutro telovadi; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt. ogled vsak dan od 7. do 14. ure
2. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt. vsake toliko je morala leči
3. izraža poljubnost česa brez izjeme: ob vsakem času je bil pripravljen pomagati; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde; skušali so se znebiti vsake odgovornosti; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno / izgubila je vsako upanje na rešitev kakršnokoli
II.
v samostalniški rabi izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsak je sedel na svoj prostor; to se lahko primeri vsakemu; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav; držali so se vsak zase; razbežali so se vsak na svojo stran
● vsak čas bodo prišli kmalu, hitro; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; ekspr. to ugotavlja na vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; na vsak način ekspr. na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo izraža prepričanost o čem; ekspr. na vsak način hočejo, da grem z njimi poudarja zahtevo, željo; ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; to je v vsakem pogledu, publ. oziru upravičeno popolnoma, čisto; publ. za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v vsakem primeru se oglasi vsekakor; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. vsaka koščica ga boli vse telo; ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen; preg. vsak je svoje sreče kovač

SSKJ²

vsakatéri -a -o zaim. (ẹ̄)
star. vsak: vsakateri voznik se je pritoževal nad slabo cesto / ob pogledu nanj je vsakateremu šlo na smeh vsakomur

SSKJ²

vsakdán -a m (ȃ)
ekspr. dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od kateregakoli drugega dneva koga: opisati komu svoj vsakdan; človekov, pisateljev vsakdan; dolgočasen, pust vsakdan / naš politični vsakdan

SSKJ²

vsakdánjež -a m (ȃ)
ekspr. vsakdanji, navaden človek: iz junaka se je spremenil v vsakdanježa

SSKJ²

vsakdánji -a -e prid. (ā)
1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: gneča na cesti je vsakdanji pojav; poslovila sva se z nekaj vsakdanjimi besedami; pogovarjala sva se o vsakdanjih stvareh / ekspr. skrb za vsakdanji kruh; predmeti za vsakdanjo uporabo / vsakdanja obleka / bil je vsakdanji človek ki se po svojih lastnostih, značilnostih bistveno ne razlikuje od drugih ljudi svoje vrste
2. ki se navadno ponavlja, poteka vsak dan: vsakdanji boji z naravo; ne, dovolj imamo vsakdanjih skrbi; hoditi na vsakdanji sprehod / bil je vsakdanji gost v njihovi hiši; ekspr. popiti svojo vsakdanjo skodelico kave; skrbeti za vsakdanji zaslužek
● vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek

vsakdánje

prisl.:

vsakdanje se vesti

bil je vsakdanje preprost

sam.: to je nekaj vsakdanjega

SSKJ²

vsakdánjik -a m (ā) ekspr.
1. dan, ki se po svojih značilnostih, dogodkih ne razlikuje bistveno od kateregakoli drugega dneva koga: pisateljev, študentski vsakdanjik
2. ekspr. vsakdanji, navaden človek: bili so sami vsakdanjiki

SSKJ²

vsakdánjost -i ž (ā)
1. lastnost, značilnost vsakdanjega: vsakdanjost opravkov, življenja
2. celota česa vsakdanjega: opisovati vsakdanjost; spomini mu poživljajo dolgočasno vsakdanjost
// kar je vsakdanje: trdo delo je naša vsakdanjost / spregovoriti nekaj nepomembnih vsakdanjosti

SSKJ²

vsakdánjščina -e ž (ā)
ekspr. vsakdanjost: pisatelj je vzel snov za novelo iz vsakdanjščine

SSKJ²

vsákdo vsákogar zaim., vsákomur, vsákogar, vsákomer, vsákomer (ȃ)
izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsakdo ima pravico do počitka; zna svetovati vsakomur; ne strinja se z vsakomer / ekspr. delo terja ustvarjalnost vseh in vsakogar / držati se načela: vsakdo po svojih sposobnostih, vsakomur po njegovem delu
● ni vsakomur dano vsak človek nima možnosti, sposobnosti

SSKJ²

vsákič prisl. (ȃ)
izraža, da se dejanje ponovi v vsakem (nadaljnjem) primeru, ob vsaki priložnosti: njihovo navdušenje je bilo vsakič manjše; vsakič ugotavljamo, da stvar ne bo lahka; vsakič je kaj narobe / vsakič, ko gre mimo, se oglasi

SSKJ²

vsákikrat prisl. (ȃ)
vsakokrat: vsakikrat je težko čakal na srečanje; trikrat so se mu priklonili. Vsakikrat prav do tal / prestraši se vsakikrat, kadar jih zagleda

SSKJ²

vsako... ali vsáko... in vsako... prvi del zloženk (ȃ)
nanašajoč se na vsak: vsakodoben, vsakouren, vsakokratnost

SSKJ²

vsakočásen -sna -o prid. (á ā)
knjiž. ki se pojavi, poteka ob vsakem času: vsakočasen odpoklic članov odbora / odnosi v vsakočasni družbi

SSKJ²

vsakodnéven -vna -o prid.(ẹ̑)
ki se ponavlja, poteka vsak dan: vsakodnevni dogodki, opravki; z vsakodnevnim ponavljanjem so se učenci veliko naučili / vsakodnevni zaslužek

vsakodnévno

prisl.:

vsakodnevno se srečujemo

SSKJ²

vsakodnévnost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost vsakodnevnega: vsakodnevnost prizora / ti dogodki so del naše vsakodnevnosti vsakdanjosti

SSKJ²

vsákogaršen -šna -o zaim. (ȃ)
ki je last vsakogar: ta gozd je vsakogaršen in nikogaršen

SSKJ²

vsákogaršnji -a -e zaim. (ȃ)
ki je last vsakogar: vsakogaršnja zemlja / vživeti se v vsakogaršnji položaj položaj vsakogar

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsakoják -a -o prid. (ȃ)
nar. belokranjsko ves mogoči, najrazličnejši: pripovedujejo vsakojake stvari

SSKJ²

vsákokrat prisl. (ȃ)
izraža, da se dejanje ponovi v vsakem (nadaljnjem) primeru, ob vsaki priložnosti: po tekmi so se vsakokrat sprli; večkrat jih je obiskal in vsakokrat so ga bili veseli / razživel se je vsakokrat, ko je bil s prijatelji

SSKJ²

vsakokráten -tna -o prid. (ā)
ki vsakokrat je, obstaja v določenem času, trenutku: ugotavljati vsakokraten položaj; delo so načrtovali v skladu s potrebami in vsakokratnimi okoliščinami / vsakokratni ravnatelj je bil tudi vodja komisije

SSKJ²

vsakoléten -tna -o prid. (ẹ̑)
ki se pojavi, poteka vsako leto: vsakoletna srečanja, zborovanja / vsakoletni pridelek; vsakoletne obresti

SSKJ²

vsakomésečen -čna -o prid. (ẹ̑)
ki se pojavi, poteka vsak mesec: vsakomesečni obiski; vsakomesečno popisovanje predmetov / vsakomesečni znesek

SSKJ²

vsakonôčen -čna -o prid. (ó)
knjiž. ki se pojavi, poteka vsako noč: vsakonočne zabave

SSKJ²

vsakotédenski -a -o [ʍsakotedənski] prid. (ẹ̑)
ki se pojavi, poteka vsak teden: vrniti se z vsakotedenskega obiska pri prijateljih; vsakotedenska oddaja na televiziji

SSKJ²

vsakovečéren -rna -o prid. (ẹ́)
knjiž. ki se pojavi, poteka vsak večer: vsakovečerni koncert, obisk; vsakovečerno merjenje temperature

SSKJ²

vsakovŕsten -tna -o prid. (ȓ)
številen in raznovrsten: prihajali so vsakovrstni ljudje; vsakovrstne nevarnosti / vsakovrstna hrana

SSKJ²

vsákrat prisl. (ȃ)
star. vsakokrat, vsakič: vsakrat, kadar gre v park, jo sreča

SSKJ²

vsákršen -šna -o zaim. (ȃ)
izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari: vsakršen uspeh bi mu bil velika spodbuda; sposoben je za vsakršno opravilo / biti brez vsakršnih izkušenj; tvegati brez vsakršnega upanja / nakupila je vsakršno blago najrazličnejše

SSKJ²

vsaksében -bna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki drži, vodi vsak na svojo stran: vsaksebni stezi / vsaksebna skupina raziskovalcev
// ki je, stoji vsak na svoji strani: vsaksebni vrhovi gora / ti dve politični ureditvi sta precej vsaksebni oddaljeni, narazen

SSKJ²

vsaksêbi prisl. (é)
star. izraža medsebojno ločenost ali ločevanje; narazen: drevesa so posadili na deset metrov vsaksebi; skočiti vsaksebi; njihove hiše stojijo nedaleč vsaksebi / po večerji so odšli vsaksebi vsak na svojo stran; po nekaj letih sta šla vsaksebi sta se razšla, se razvezala; že dolgo živita vsaksebi ločeno

SSKJ²

vsaktéri -a -o zaim. (ẹ̄)
star. vsak: vsaktera doba je zapustila svoj slog; hvalijo ga ob vsakteri priliki / brez vsakterega vprašanja je izpolnil ukaz; sam.: vsakteri je dobil juho in kos mesa

SSKJ²

vsè prisl. (ȅ)
1. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: postajajo vse bolj nestrpni; spuščali so se vse globlje; pitne vode je vse manj; zavzemati se za vse tesnejše sodelovanje
2. navadno s primernikom ali elativom izraža visoko stopnjo: vse predober je za vas; vse premalo vemo o tem; vse preveč ga skrbi; vse hujše stvari so že doživeli dosti / tam je vse drugačen red popolnoma; v sobi je bilo vse prazno
3. z oslabljenim pomenom poudarja visoko mejo trajanja, seganja, doseganja: čakali so ga vse do jutra; ravnina sega vse do obzorja; ples je trajal, vse dokler plesalci niso omagali / napil se je vse do nezavesti; napredoval je vse do predsednika
// ekspr. poudarja pomen besede sploh: na trgu je vse črno ljudi; ima vse polno znancev
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z zaimkom ali prislovom za izražanje množine: kaj vse je že opravil danes; pripoveduje, kam vse bi rad šel; s kom vse se je že pogovarjal; kje vse jih ne sreča marsikje jih sreča
● ekspr. v gozd je šel po vse kaj drugega kot po drva po nekaj popolnoma drugega; ljudje so stali vse tam okrog povsod

SSKJ²

vse... ali vsè... prvi del zloženk (ȅ)
nanašajoč se na ves ali vse: vsečloveški, vsedržaven, vseevropski; vseobvezen, vseveden, vsezmožen; vsedober, vsevečen; vseodrešujoč, vserazumevajoč; vsenaokoli, vsepovsod

SSKJ²

vsèáfriški -a -o prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na vse Afričane ali vso Afriko: vseafriški boj proti rasizmu; vseafriški program razvoja; organizirati vseafriško konferenco

SSKJ²

vsèamêriški -a -o prid. (ȅ-ȇ)
nanašajoč se na vse Američane ali vso Ameriko: vseameriška avtomobilska cesta; vseameriške športne igre; vseameriška konferenca

SSKJ²

vsèarábski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na vse Arabce: vsearabsko gibanje

SSKJ²

vsebína -e ž (í)
1. kar napolnjuje notranjost česa: označiti vsebino na embalaži; stresti vsebino vreče na tla; vsebina paketa; vsebina posode / izprazniti vsebino torbice torbico
// kar tvori, sestavlja kako snov: vsebina rude, zdravila
// kar zlasti v digitalnem okolju kje je, kaj sestavlja: medijske, multimedijske, pornografske vsebine; programske vsebine; brskanje, iskanje po vsebinah / digitalne, spletne vsebine
2. kar kako besedno, likovno delo izraža, pripoveduje: povedati vsebino berila s svojimi besedami; povzeti vsebino pisma, zapisnika; razlagati vsebino pesmi; seznaniti se z vsebino pesniške zbirke; vsebina slike; knjige z znanstveno vsebino / napisati kratko vsebino
// seznam poglavij, sestavkov v knjigi, reviji z navedbo strani: vsebina revije je navedena na začetku
3. kar je določeno s posredovanim znanjem, védenjem: določiti, predpisati vsebino pouka; vsebina tečajev; vsebina učne ure
4. skupek lastnosti, sestavin česa: vsebina čustev; vsebina pojavov / obseg in vsebina pojma
5. pomen, smisel: dati življenju vsebino; dogodek je šele pozneje dobil pravo vsebino / ni razumel vsebine stavka; vsebina besede
♦ biol. celična vsebina; psih. psihična vsebina človekove misli, čustva, hotenja, nagonski impulzi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsebínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vsebino: vsebinski poudarek pesniške zbirke; vsebinski pregled spisov; vsebinska razčlemba / publ. vsebinska razlika med razvitim in nerazvitim svetom
♦ biblio. vsebinsko kazalo

vsebínsko

prisl.:

vsebinsko obogatiti odnose

vsebinsko prilagoditi berilo

vsebinsko bogata knjiga

vsebinsko nov način življenja

SSKJ²

vsebínskost -i ž (ȋ)
knjiž. usmerjenost k vsebini: zagovarjati vsebinskost sodobnega ustvarjanja / elementi vsebinskosti vsebine

SSKJ²

vsébiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. sprejeti, prevzeti: ta teorija je vsebila biološka odkritja

vsébljen

-a -o:

v načinu kaznovanja je vsebljen vzgojiteljev odnos do otroka vsebovan

SSKJ²

vsébljati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. vsebovati: stavek vseblja zelo zanimivo misel

SSKJ²

vsébnik -a m (ẹ̑)
velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: varen prevoz urana v vsebnikih
// velikemu zaboju podobna posoda za shranjevanje odpadkov: vreči smeti v vsebnik; vsebnik za steklo

SSKJ²

vsébnost -i ž (ẹ̑)
obstajanje kake sestavine v snovi: ugotavljati vsebnost morebitnih primesi; pomen krompirja v prehrani zaradi vsebnosti rudninskih snovi
// količina, množina kake sestavine v snovi: kontrolirati vsebnost kovine v rudi; nizka vsebnost vlage v lesu

SSKJ²

vsebóštvo -a s (ọ̑)
knjiž. panteizem: pristaš vseboštva

SSKJ²

vsebovánje -a s (ȃ)
mat. odnos med množicama, pri katerem je ena množica podmnožica druge; inkluzija: zapisati znak za vsebovanje

SSKJ²

vsebováti -újem nedov. (á ȗ)
izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: tla vsebujejo veliko rastlinskih ostankov; ruda vsebuje dosti železa / njegova knjižnica vsebuje veliko knjig obsega, šteje
♦ mat. množica celih števil vsebuje množico naravnih števil
// imeti za svojo vsebino: pogodba vsebuje vse potrebne podatke; pismo je vsebovalo nekaj vrstic / poročilo vsebuje natančen opis raziskave; vsak stavek vsebuje kako misel

vsebujóč

-a -e:

tkivo, vsebujoče vodo

vsebován

-a -o:

v zraku vsebovana para se zgosti

načela, vsebovana v izjavi

SSKJ²

vsečéz prisl. (ẹ̑)
knjiž. čez in čez, povsod: gosta megla je ležala vsečez / vsečez čez polje so se gnetli vojaki / nezaupanje se je razširilo vsečez povsod

SSKJ²

vsèčlôvek -éka m ed. in dv. (ȅ-ó ȅ-ẹ́)
knjiž. kdor združuje v sebi vse pozitivne lastnosti človeka: pisatelj ni nikoli izgubil vere v človeka, povzdignil ga je celo v vsečloveka; ljubeči vsečlovek

SSKJ²

vsèčlovéški -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: vsečloveške prvine v kulturi / to raziskovanje ima vsečloveški pomen; umetnost je mednarodna in vsečloveška / vsečloveška misel

SSKJ²

vsednéven -vna -o prid. (ẹ̑)
celodneven: vsednevna hoja; biti utrujen od vsednevnega dela

SSKJ²

vsédnji -a -e prid. (ẹ̑)
star. vsakdanji: opravljati vsednjo pot domov / vsednja obleka

SSKJ²

vsedóber -dôbra -o prid. (ọ́ ó)
zastar. zelo dober, predober: imeti vsedobro mater

SSKJ²

vsèdržáven -vna -o prid. (ȅ-á)
nanašajoč se na vso državo: zagovarjati vsedržavne interese; vsedržavni problemi / organizirati vsedržavno konferenco; prirediti vsedržavno razstavo

SSKJ²

vsèêno prisl. (ȅ-é)
1. v povedni rabi izraža, da kaj koga ne vznemirja, ne prizadeva: naj spletkari, nam je vseeno; vseeno jim je, če se narod razdeli na dva tabora; meni je vseeno, kako živi; čisto, popolnoma vseeno ji je, kaj bodo rekli drugi / naj ga povabim? Meni je vseeno
// izraža, da se ne daje prednost kateri od možnosti: vseeno mi je, kaj boste posadili: sadno drevje ali ribez; vseeno je, če plačajo v stotakih ali petdesetakih / elipt., pog. dajte mi kaj jesti, vseeno, kruh ali kaj drugega
// izraža, da je kaj nepomembno: za njegov razvoj ni vseeno, kaj bere; prej bi morali to vedeti, zdaj je vseeno / ekspr. zmečkali si boste obleko. Saj je vseeno
2. izraža nasprotje s prej povedanim: bil je dober delavec, a je moral vseeno oditi; iz vljudnosti se je branil, nazadnje pa je vseeno sprejel ponudbo; čeprav niso bili utrujeni, so vseeno prenehali delati / tega ne boste več rabili, če pa vseeno, me pokličite; ni treba priti, zdaj je vse v redu. Vseeno hvala kljub temu, vendarle / v vezniški rabi uspel je, vseeno ni zadovoljen
3. z oslabljenim pomenom izraža pridržek: da ne boste rekli, da sem skop, vam bom vseeno dal tisočak; menil je, da bi bilo vseeno dobro pogledati, kaj delajo živali
4. v členkovni rabi izraža neupoštevanje, zavrnitev prej povedanega: zelo si je prizadeval. Vseeno, ni naredil, pa konec; dosti dela sem imel in nisem utegnil k vam. Vseeno, morali bi si vzeti čas

SSKJ²

vsèênost -i ž (ȅ-é)
knjiž. ravnodušnost, brezbrižnost: loteva se je vseenost; pomagati komu, da se reši nevednosti, vseenosti, životarjenja

SSKJ²

vsèevrópski -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
nanašajoč se na vse Evropejce ali vso Evropo: vseevropska konferenca; vseevropsko sodelovanje / pisatelj je imel vseevropski ugled

SSKJ²

vsegamogóčen -čna -o prid. (ọ́ ọ̄)
knjiž. vsemogočen: vsegamogočen vladar / vsegamogočno védenje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsegamogóčnost -i ž (ọ́)
knjiž. vsemogočnost: vladarska vsegamogočnost

SSKJ²

vsegavéden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
knjiž. vseveden: nobeden ni vsegaveden

SSKJ²

vsegavédnost -i ž (ẹ́)
knjiž. vsevednost: nedosegljiva vsegavednost

SSKJ²

vsègŕški -a -o prid. (ȅ-ȓ)
nanašajoč se na vse (stare) Grke ali vso Grčijo: vsegrške olimpijske igre / vsegrški kongres

SSKJ²

vsejáti vsêjem dov., vsêj in vsèj; vsejál (á ȇ)
1. dati seme v zemljo, da bi vzklilo: vsejati pšenico, rože / vsejati seme; pren., ekspr. vsejati lepe besede v srca otrok
// ekspr. povzročiti, da se kaj kje pojavi, razširi: vsejati ljubezen, upanje
2. pog. izgubiti: spet je vsejal dežnik

vseján

-a -o:

vsejana pšenica, repa

SSKJ²

vsejéd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄)
ki se hrani z rastlinami in mesom: medved je vsejed; vsejede živali

SSKJ²

vsejédec -dca m (ẹ̑)
vsejeda žival: rastlinojedci, mesojedci in vsejedci

SSKJ²

vsèjugoslovánski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
nanašajoč se na vse Jugoslovane ali vso Jugoslavijo: vsejugoslovanska proslava; vsejugoslovansko športno srečanje

SSKJ²

vsèk vséka m (ȅ ẹ́)
glagolnik od vsekati: vsek cepina v led

SSKJ²

vsèkako tudi vsekàko in vsekáko člen. (ȅ; ȁ; ȃ)
zastar. vsekakor: sklenila je, da vsekako poizve, od kod so ti ljudje / to je vsekako zanimiva knjiga

SSKJ²

vsèkakor in vsekàkor člen. (ȅ; ȁ)
1. izraža popolno prepričanost o čem: nesreča se je vsekakor zgodila zaradi malomarnosti; to je vsekakor treba povedati vsem; najpomembnejša hiša tam je vsekakor magistrat / nekaj je vsekakor narobe, ker so vsi tako zadržani; zemlja je tega denarja vsekakor vredna
2. poudarja
a) zahtevo: knjigo vsekakor prinesi še danes; vsekakor ga vprašaj, kako je to odkril / vsekakor ne pretiravajte s hvalo
b) trditev: vsekakor hočejo, da greš z njimi; to stvar bi vsekakor rad kupil / tega vsekakor ne morem razumeti nikakor
3. izraža strinjanje, soglasje brez pridržka: še druge vprašaj. Vsekakor, to bom storil; saj ne gre samo zame. Vsekakor da ne
// izraža pritrditev: so to tvoji prijatelji? Vsekakor

SSKJ²

vsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
s sekanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vsekati znamenje v les / vsekati stopnice v skalo / vsekati cesto v hrib / ekspr. prašičji čekani so mu vsekali nekaj hudih ran naredili, zadali; pren., ekspr. globoko v srce se mu je vsekala ta misel
♦ alp. s cepinom vsekati stopinje v led

vsékan

-a -o:

v kamen vsekan napis

v živo skalo vsekana pot

SSKJ²

vsekávati -am nedov. (ȃ)
s sekanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vsekavati znamenja v les
♦ alp. vsekavati stopinje v led

SSKJ²

vsèkdar tudi vsekdàr prisl. (ȅ; ȁ)
knjiž. zmeraj, vedno: vsekdar je bil tih in zadržan; vsekdar se je igral z njimi; vedel se je vsekdar zelo pametno
● knjiž. za vsekdar zapreti oči umreti

SSKJ²

vsèkrížem in vsè krížem prisl. (ȅ-ī)
1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh: polena so bila nametana vsekrižem; trava je vsekrižem pohojena; vsekrižem razpeljane žice / vsekrižem zloženi snopi na vozu / tavati vsekrižem po gozdu v različnih smereh
// izraža neurejenost razporeditve česa: v strugi vsekrižem ležijo skale; vsekrižem stoječe hiše
2. izraža neurejenost potekanja česa: gostje so vsekrižem govorili in si napijali; vsekrižem streljati
// ekspr. nejasno, zmedeno: vsekrižem mu je pripovedoval, kaj se je zgodilo
3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi: vsekrižem se prepirati

SSKJ²

vsèlej prisl. (ȅ)
1. izraža pojavitev, ponovitev ob vsakem primeru, vsaki priložnosti: kadar je prišel, so mu vselej dali jesti in piti; vselej se je napil, če ga je kaj hudo ujezilo; včasih je pod nogami počila vejica. Takrat sva vselej obstala; večkrat je pogledal proti njej in vselej so se njune oči srečale; ko smo bili v težavah, so še vselej prišli na pomoč
// izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: pod Triglavom vselej dežuje z viharjem; vselej so za vse dolžili njega; na dopust gredo vselej v isti kraj
2. izraža popolno neomejenost na kak čas: to knjigo so vselej s spoštovanjem jemali v roke; narodno vprašanje je bilo vselej v središču pozornosti politike; zlato je bilo vselej drago
// v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: mnoge živali so za vselej izginile s sveta / priti domov za vselej / ekspr.: nehati, prepovedati enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; zapomniti si enkrat za vselej zelo temeljito
3. v vseh primerkih, primerih: nosni votlini nista vselej enaki; ženski klobuk je vselej nekaj posebnega; novo vselej raste iz starega
● evfem. izdihniti za vselej umreti; nizko za vselej zamašiti komu usta ubiti ga; knjiž., ekspr. gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej dokončno določene, nespremenljive

SSKJ²

vsèlejšnji -a -e prid. (ȅ)
knjiž. nenehen, vsakokraten: vselejšnja kritičnost do pojavov

SSKJ²

vsèléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
celoleten: vseletni dohodki / organizirati vseletno šolo

SSKJ²

vselítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vseliti: vselitev v novo hišo, stanovanje; blok je pripravljen za vselitev

SSKJ²

vselíti vsélim dov. (ī ẹ́)
narediti, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo: vseliti družino v prazno stanovanje

vselíti se

priti prebivat v kak prostor, stavbo:

vseliti se v prazno hišo, novo stanovanje

pren., ekspr. v srce se mu je vselil nemir, strah

vséljen

-a -o:

vseljen blok

večina študentov je že vseljena

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vselítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vselitev: vselitveni rok / vselitvene možnosti

SSKJ²

vséljenec -nca m (ẹ́)
kdor je vseljen: seznam vseljencev

SSKJ²

vseljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od vseljevati: pomagati pri vseljevanju

SSKJ²

vseljeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da kdo pride prebivat v kak prostor, stavbo: vseljevati ljudi v nove bloke

vseljeváti se

prihajati prebivat v kak prostor, stavbo:

vseljevati se v nova naselja

pren., ekspr. dvom se je začel vseljevati v njegovo srce

SSKJ²

vseljív -a -o prid. (ī í)
v katerega se je mogoče vseliti: vseljiva hiša; stanovanje bo vseljivo jeseni

SSKJ²

vseljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vseljivega: vseljivost stanovanjskih prostorov

SSKJ²

vsèljúdski -a -o prid. (ȅ-ȗ)
nanašajoč se na vse ljudstvo: organizirati vseljudski odpor; vseljudska vstaja; vseljudsko gibanje / ekspr. vseljudsko zborovanje ljudsko

SSKJ²

vsemír -a m (ȋ)
knjiž. vesolje: zvezda je švignila skozi vsemir / znanost si hoče podrediti vsemir

SSKJ²

vsemírje -a s (ȋ)
knjiž. vesolje: neskončno vsemirje; tišina, veličastnost vsemirja / iznajdba je odprla pot v vsemirje
● knjiž. duh bi rad prodrl v vsemirje v kozmos; knjiž. zvezdnato vsemirje nebo

SSKJ²

vsemírski -a -o prid. (ȋ)
knjiž. vesoljski: del vsemirskega prostora; vsemirske gmote; vsemirske sile / vsemirske raziskave / vsemirski polet / vsemirska sinjina nebesna

SSKJ²

vsemóč -i in -í ž (ọ̑)
značilnost vsemočnega: božja vsemoč / ekspr. vsemoč ljubezni, poezije velika moč
// ekspr. zelo velika oblast, moč: težko je prenašal njegovo vsemoč; vsemoč birokracije

SSKJ²

vsèmôčen -čna -o prid. (ȅ-ó)
ki vse zmore: vsemočna narava / vsemočna volja
// ekspr. ki ima zelo veliko oblast, moč: vsemočna birokracija
● ekspr. vsemočna radovednost zelo velika

SSKJ²

vsemóder -dra -o prid. (ọ́)
knjiž. zelo moder: vsemodri učenci / iron. vsemodra birokracija

SSKJ²

vsèmodróst -i ž (ȅ-ọ̑)
knjiž. velika modrost: presenetil jih je s svojo vsemodrostjo / iron. vsemodrost mladine

SSKJ²

vsèmogòč tudi vsèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́)
1. ves mogoči: na razvoj vplivajo vsemogoči dejavniki; pri nas so vsemogoči ljudje; soba je bila natrpana z vsemogočo šaro
2. star. vsemogočen: vsemogoči oblastniki

SSKJ²

vsemogóčen -čna -o prid. (ọ́ ọ̄)
ki vse more, zmore: nobeden ni vsemogočen / vsemogočna ljubezen / v krščanstvu vsemogočni Bog
// ekspr. ki ima zelo veliko oblast, moč: vsemogočni gospodar, vladar / vsemogočni zakoni / njegov nauk je postal vsemogočen zelo vpliven, upoštevan

SSKJ²

vsemogóčnež -a m (ọ̑)
ekspr. kdor ima zelo veliko oblast, moč: bil je tiran in vsemogočnež

SSKJ²

vsemogóčnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost vsemogočnega: pripisovati človeku vsemogočnost / ekspr. vsemogočnost ideje, volje zelo velika moč
♦ rel. božja vsemogočnost
// ekspr. zelo velika oblast, moč: vsemogočnost države, oblastnikov

SSKJ²

vsèmóžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄)
1. ves mogoči: vsemožni ljudje
2. zastar. vsemogočen: vsemožen vladar

SSKJ²

vsènaokóli tudi vsè naokóli prisl. (ȅ-ọ̑)
povsod okoli: vsenaokoli leži ravnina; vsenaokoli so odmevale eksplozije; vsenaokoli so zasadili cvetje; vsenaokoli je zavladal molk / njihov sloves se je razširil vsenaokoli na vse strani; prim. naokoli

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsènaokróg tudi vsè naokróg prisl. (ȅ-ọ̑)
povsod okrog: vsenaokrog so smučišča; vsenaokrog se razprostirajo gozdovi; vsenaokrog je vladala tišina; prim. naokrog

SSKJ²

vsènaprêj tudi vsè naprêj prisl. (ȅ-ē)
knjiž. brez konca, kar naprej: govoriti, igrati vsenaprej

SSKJ²

vsènároden -dna -o prid. (ȅ-á)
nanašajoč se na ves narod: vsenarodni boj za obnovo dežele; reševati vsenarodne probleme / skrb za vsenarodni razvoj narodni

SSKJ²

vsènavzkríž tudi vsè navzkríž prisl. (ȅ-í)
1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh; vsekrižem: nametati polena vsenavzkriž / vsenavzkriž hoditi po gozdu v različnih smereh
// izraža neurejenost razporeditve česa: hiše so stale v vrstah in vsenavzkriž
2. izraža neurejenost potekanja česa: otroci so govorili vsenavzkriž; vsenavzkriž so streljali
3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi: vsenavzkriž se prepirajo, tepejo
● ekspr. vse je vsenavzkriž narobe

SSKJ²

vsènavzkrížem tudi vsè navzkrížem prisl. (ȅ-ī)
zastar. vsekrižem, vsenavzkriž: pobočje je bilo vsenavzkrižem prepleteno s stezami

SSKJ²

vsènavzkrížen -žna -o prid. (ȅ-ī)
1. ki poteka neurejeno v večkrat križajočih se smereh: vsenavzkrižno tekanje; vsenavzkrižno vrvenje ljudi
2. ki poteka medsebojno med več ljudmi: vsenavzkrižni odnosi; vsenavzkrižno prepiranje
3. ekspr. nejasen, zmeden: vsenavzkrižne misli

SSKJ²

vsènavzóčnost -i ž (ȅ-ọ́)
knjiž. dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod: vsenavzočnost otrok / vsenavzočnost potrošniške miselnosti
● knjiž. vsenavzočnost režiserja opaznost njegovega vpliva, prizadevanja v vseh stvareh pri uprizoritvi česa
♦ rel. božja vsenavzočnost

SSKJ²

vsènémec -mca m (ȅ-ẹ́)
pristaš vsenemštva: ideje vsenemcev

SSKJ²

vsènémški -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
1. nanašajoč se na vse Nemce ali vso Nemčijo: vsenemška organizacija
2. nanašajoč se na vsenemce ali vsenemštvo: vsenemške ideje / vsenemško gibanje

SSKJ²

vsènémštvo -a s (ȅ-ẹ̑)
v 19. stoletju gibanje za politično združitev vseh Nemcev: ideje vsenemštva

SSKJ²

vsènôčen -čna -o prid. (ȅ-ó)
celonočen: biti na vsenočni straži; vsenočno bedenje

SSKJ²

vsèóbčen -čna -o prid. (ȅ-ọ̄)
star. splošen, vsesplošen: doživeti vseobčno pohvalo / vseobčna morala

SSKJ²

vsèóbči -a -e prid. (ȅ-ọ̄)
knjiž. splošen, vsesplošen: skrbeti za vseobčo blaginjo; doseči vseobče priznanje / vseobči nered / vseobče premoženje skupno

SSKJ²

vsèóbčnost -i ž (ȅ-ọ̄) knjiž.
1. splošnost, vsesplošnost: vseobčnost blaginje
2. skupnost, občestvo: biti član kake vseobčnosti

SSKJ²

vsèobjemajóč tudi vsèobjemajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) knjiž.
1. ki zajema, zaobjema vse: vseobjemajoči razvoj gospodarstva; vseobjemajoča reforma / ne znajo ceniti njegove vseobjemajoče dobrote; vseobjemajoča materina ljubezen
2. ki ima vse rad: bil je človeški, vseobjemajoč in vserazumevajoč; vseobjemajoča mati

SSKJ²

vsèobsegajóč tudi vsèobsegajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki obsega, zajema vse: zadnji vseobsegajoč pogled na dom / vseobsegajoč pregled pisateljevega dela / vseobsegajoče navdušenje za zabavo splošno
// zelo velik, popoln: vseobsegajoč mir; vseobsegajoča samota

SSKJ²

vsèobséžen -žna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
knjiž. ki obsega, zajema vse: vseobsežen pogled na mesto; vseobsežen program dela popoln; zgradili so novo, vseobsežno mesto z vsemi potrebnimi zgradbami, napravami / vseobsežna izobraženost vsestranska; vseobsežna knjiga o polarni odpravi izčrpna; razviti vseobsežno kulturo univerzalno

SSKJ²

vsèobséžnost -i ž (ȅ-ẹ́)
knjiž. lastnost, značilnost vseobsežnega: vseobsežnost vprašanja o življenjskem smislu / vseobsežnost duha / pripisovati ugotovitvam vseobsežnost splošno veljavnost

SSKJ²

vsèobvézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
knjiž. obvezen za vse: vseobvezen red

SSKJ²

vsèobvladujóč tudi vsèobvladujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki vse obvladuje: vseobvladujoč človek; vseobvladujoča oblast / vseobvladujoča ljubezen, pamet / vseobvladujoča porabniška miselnost povsod prevladujoča

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsèodpuščajóč tudi vsèodpuščajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki vse odpušča: biti vseodpuščajoč / vseodpuščajoča ljubezen / vseodpuščajoč nasmeh

SSKJ²

vsèodpuščánje -a s (ȅ-ȃ)
knjiž. odpuščanje vsega: govoriti o ljubezni in vseodpuščanju / izraz vseodpuščanja na obrazu

SSKJ²

vsèodrešujóč tudi vsèodrešujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) knjiž.
1. ki dela, povzroča, da postane kdo deležen popolnega notranjega miru, sprostitve: vseodrešujoča ljubezen; vseodrešujoča vrnitev k zemlji
2. ki vse reši, razreši: vseodrešujoč nauk; vseodrešujoča formula

SSKJ²

vsèokóli prisl. (ȅ-ọ̑)
povsod okoli: vseokoli so v travi ležale razbitine / ekspr. vseokoli je vladala tišina

SSKJ²

vsèokróg prisl. (ȅ-ọ̑)
povsod okrog: vseokrog je rastlo drevje / ekspr. vseokrog je bila sama črna tema / njive so bile vseokrog obdane z ograjami z vseh strani; ekspr. vseokrog seje zmedo povsod

SSKJ²

vsèoživljajóč tudi vsèoživljajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki vse oživlja: vseoživljajoča pomlad / vseoživljajoča svetloba

SSKJ²

vsèpočéz prisl. (ȅ-ẹ̑)
knjiž. vsekrižem: podrto drevje je ležalo vsepočez
● ekspr. govoriti vsepočez nejasno, zmedeno; ekspr. streljati divjad vsepočez brez izbire, omejitve

SSKJ²

vsèpovprék prisl. (ȅ-ẹ̑)
ekspr. brez izbire, omejitve: kritizirati vsepovprek; piti vsepovprek

SSKJ²

vsèpovsód prisl. (ȅ-ọ̑)
ekspr. povsod: vsepovsod še leži sneg; take ljudi najdemo vsepovsod / vsepovsod ga lahko srečate na mnogih, različnih krajih; njegove slike visijo vsepovsod; prišli so od vsepovsod / nasprotja nastajajo vsepovsod na mnogih, različnih področjih; uspel je vsepovsod

SSKJ²

vsèpovsódi prisl. (ȅ-ọ̑)
star. povsod: vsepovsodi so gomazele mravlje; vsepovsodi po svetu / nevarnost grozi od vsepovsodi

SSKJ²

vsèpovsódnji -a -e prid. (ȅ-ọ̑)
knjiž. ki je, se nahaja povsod, vsepovsod: ta plin je vsepovsodnji; organizirati vsepovsodnje gibanje

SSKJ²

vsèpoživljajóč tudi vsèpoživljajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki vse poživlja: vsepoživljajoča sila

SSKJ²

vsèpredíren -rna -o prid. (ȅ-ī)
knjiž. ki vse predre: vsepredirna ost / vseprediren vonj zelo močen, oster

SSKJ²

vsèprék prisl. (ȅ-ẹ̑)
vsevprek: vseprek so ležali po tleh / vseprek govoriti

SSKJ²

vsèprešinjajóč tudi vsèprešinjajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki vse prešinja, prevzema: vseprešinjajoča moč žive besede; razburljivo, vseprešinjajoče duhovno doživetje
// močen, oster: vseprešinjajoč veter; vseprešinjajoča svetloba

SSKJ²

vsèpričujóč tudi vsèpričujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki je, se nahaja povsod: vsepričujoča oblast; srečal ga je povsod, kot da je vsepričujoč; vsepričujoča voda / vsepričujoč vpliv radia in televizije povsod opazen

SSKJ²

vsèpričujóčnost -i ž (ȅ-ọ́)
knjiž. dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod: vsepričujočnost turistov / vsepričujočnost nezaupljivosti
♦ rel. božja vsepričujočnost

SSKJ²

vsèprisôten -tna -o prid. (ȅ-ó)
knjiž. ki je, se nahaja povsod: vseprisotni vojaki / vseprisoten mir; vseprisotno življenje
● knjiž. vseprisotna policija ki vse nadzira

SSKJ²

vsèprisôtnost -i ž (ȅ-ó)
knjiž. dejstvo, da kdo je, se nahaja povsod: vseprisotnost vojakov / vseprisotnost smrti

SSKJ²

vsèprodíren -rna -o prid. (ȅ-ī)
knjiž. zelo prodoren: vseprodiren žarek / vseprodiren znanstvenik

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsèrazumevajóč tudi vsèrazumevajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
ki izraža, kaže naklonjen, pozitiven odnos do vsakršnega mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: bil je mil in vserazumevajoč / vserazumevajoča ljubezen

SSKJ²

vseród prisl. (ọ̑)
nar. zahodno povsod: vserod razširjen plevel / od vserod je bilo slišati streljanje

SSKJ²

vsèrúski -a -o prid. (ȅ-ȗ)
nanašajoč se na vse Ruse ali vso Rusijo: vseruski kongres; vserusko središče

SSKJ²

vsesálen -lna -o [ʍsəsalən in ʍsesalən] prid. (ȃ)
nanašajoč se na vsesanje: vsesalni postopek / vsesalna moč sesalnika sesalna
♦ strojn. vsesalni ventil sesalni ventil

SSKJ²

vsesánje -a [ʍsəsanje in ʍsesanje] s (ȃ)
glagolnik od vsesati: vsesanje prahu

SSKJ²

vsesáti -ám [ʍsəsati in ʍsesati] dov. (á ȃ)
1. s sesanjem spraviti vase: otrok vsesa z mlekom tudi zrak
// z zračnim tokom spraviti v kaj: črpalka vsesa gorivo v valj; vsesati tekočino; vsesati določeno količino plina; vsesati prah
2. ekspr. vpiti1, vsrkati: suha zemlja hitro vsesa vodo / novo okolje nas je vsesalo vase popolnoma sprejelo

vsesáti se

s sesalom prodreti v kaj:

komar se ji je vsesal v lice

stenice so se vsesale v speče

pren., ekspr. v srce se mu je vsesal strah

●

ekspr. njegov pogled se je vsesal v njen obraz nepremično je gledal njen obraz

vsesán

-a -o:

vsesana zmes goriva in zraka

SSKJ²

vsesávanje -a [ʍsəsavanje in ʍsesavanje] s (ȃ)
glagolnik od vsesavati: vsesavanje premogovega prahu; cev za vsesavanje

SSKJ²

vsesávati -am [ʍsəsavati in ʍsesavati] nedov. (ȃ)
1. s sesanjem spravljati vase: vsesavati z mlekom tudi zrak
// z zračnim tokom spravljati v kaj: sesalnik vsesava smeti; stroj vsesava sneg; vsesavati plin
2. ekspr. vpijati, vsrkavati: suha prst je vsesavala vodo / obleka vsesava pot
● ekspr. vsesaval je vsako njegovo besedo pozorno poslušal

vsesávati se

s sesalom prodirati v kaj:

brenclji so se volom vsesavali v vrat

pren., ekspr. misel na smrt se mu vsesava v srce

●

ekspr. njegove oči so se vsesavale v naslov knjige nepremično je gledal vanj

SSKJ²

vseskózen -zna -o prid. (ọ̑)
knjiž. popoln, neomejen: vseskozna odvisnost družbenih pojavov od ekonomskih dejavnikov

SSKJ²

vsèskózi tudi vsèskóz prisl. (ȅ-ọ̑)
1. nenehno, ves čas: vseskozi se je bala nesreče; vseskozi moramo hiteti; domači so ga vseskozi prosili, naj se vrne; vseskozi je upal, da jim bo uspelo
2. ekspr. popolnoma, v celoti: bil je vseskozi predan borec za mir; to so bili spretni, vendar ne vseskozi prepričljivi poskusi
// izraža visoko stopnjo, mero: on je vseskozi natančen, pošten; položaj je vseskozi napet, nevaren

SSKJ²

vsèslován -a m (ȅ-ȃ)
pristaš vseslovanstva: češki vseslovani

SSKJ²

vsèslovánski -a -o prid. (ȅ-ȃ)
1. nanašajoč se na vse Slovane: vseslovanski kongres / vseslovansko sodelovanje
2. nanašajoč se na vseslovanstvo: vseslovanske ideje / zamisel o vseslovanskem jeziku

SSKJ²

vsèslovánstvo -a s (ȅ-ȃ)
ideja o kulturni vzajemnosti in politični združitvi vseh Slovanov: romantično vseslovanstvo

SSKJ²

vsèslovánščina -e ž (ȅ-ȃ)
po zamisli panslavistov skupni jezik vseh Slovanov: razpravljanje o ilirščini in vseslovanščini

SSKJ²

vsèslovénski -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
nanašajoč se na vse Slovence ali vso Slovenijo: vseslovenski politični program; vseslovensko književno društvo; vseslovensko gibanje; vseslovensko središče

SSKJ²

vsèsméren -rna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄)
nanašajoč se na vse smeri: vsesmerna osvetlitev prostora / vsesmeren otrokov razvoj vsestranski
♦ teh. vsesmerni mikrofon mikrofon, katerega občutljivost ni odvisna od smeri zvoka

SSKJ²

vsèsokôlski -a -o prid. (ȅ-ó)
nanašajoč se na vse sokolske organizacije: vsesokolski zlet v Pragi

SSKJ²

vsesplôšen -šna -o prid. (ó)
ekspr. splošen: zaupati v vsesplošen napredek; vsesplošen družbeni razvoj; vsesplošna gospodarska kriza; slabe letine so povzročile vsesplošno lakoto / nastal je vsesplošen pretep; izzvati vsesplošno ogorčenje; užival je vsesplošno spoštovanje
● knjiž. vsesplošen talent vsestranski

vsesplôšno

prisl.:

vsesplošno priljubljene knjige

SSKJ²

vsesplôšnost -i ž (ó)
ekspr. splošnost: vsesplošnost odločanja; vsesplošnost nekaterih pojavov

SSKJ²

vsestránost -i ž (á)
knjiž. vsestranskost: vsestranost gospodarskih prizadevanj / igralčeva, pisateljeva vsestranost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsestránski -a -o prid.(á)
1. nanašajoč se na vse strani: vsestranska omejitev prostora; vsestranska zaokroženost ploskve / vsestranski prikloni
2. ki zajema vsa področja, vse strani česa: vsestranski gospodarski razvoj; nuditi vsestransko pomoč; vsestranska razgledanost; vsestransko sodelovanje med državami / vsestranska raziskava; razprava je bila vsestranska; vsestransko obvladanje učnih predmetov popolno, temeljito
// ki obvlada mnoga področja: vsestranski športnik, umetnik / vsestranska osebnost osebnost, ki ima zelo razvite telesne, razumske, čustvene, družbene lastnosti
3. primeren, uporaben za različne namene: vsestranska priprava; vsestransko vozilo / vsestranska uporabnost česa

vsestránsko

prisl.:

vsestransko delovati

vsestransko se spremeniti

predlog je bil vsestransko sprejet

vsestransko uporabni izdelki

SSKJ²

vsestránskost -i ž (á)
lastnost, značilnost vsestranskega: vsestranskost proučevanja česa / človekova vsestranskost; vsestranskost športnika / vsestranskost priprave

SSKJ²

vsesvéten in vsesvêten -tna -o prid. (ẹ̑; é)
nanašajoč se na vse svete: vsesvetne rože na grobovih / vsesvetno razpoloženje

SSKJ²

vsesvétnica in vsesvêtnica -e ž (ẹ̑; é)
nar. krizantema: bele in rumene vsesvetnice

SSKJ²

vsesvétski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vse svete: vsesvetsko cvetje / zunaj je bilo mrzlo vsesvetsko vreme

SSKJ²

vsešír -a m (ȋ)
knjiž. prostranstvo, širjava: stal je na hribu in opazoval vsešir pod seboj

SSKJ²

vseučilíšče -a s (í)
knjiž. univerza: ustanoviti vseučilišče; iti na vseučilišče; profesor na vseučilišču

SSKJ²

vseučilíščen -čna -o prid. (ȋ)
knjiž. univerziteten: vseučiliščno poslopje / prijatelja sta še iz vseučiliščnih let / vseučiliščni profesor

SSKJ²

vseučilíščnik -a m (ȋ)
knjiž. študent, visokošolec: družabno življenje vseučiliščnikov; dom za vseučiliščnike

SSKJ²

vseučilíški -a -o prid. (ȋ)
knjiž. univerziteten: obujati spomine na vseučiliška leta / mesto je znano vseučiliško središče / končati vseučiliški študij / vseučiliški profesor

SSKJ²

vseúm -a m (ȗ)
knjiž. vseobsegajoč um: narava je izraz vseuma

SSKJ²

vsèuničujóč tudi vsèuničujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
ki vse uničuje: vseuničujoč mraz, ogenj; obsoditi vseuničujočo vojno

SSKJ²

vsèusmíljen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
knjiž. ki se vseh usmili: vseusmiljen dobrotnik

SSKJ²

vsevdílj prisl. (ȋ)
knjiž. nenehno, ves čas: vsevdilj je čutila bolečino / vsevdilj naraščata vloga in pomen elektronike čedalje bolj; hiše in luči ob progi so bile vsevdilj gostejše čedalje

SSKJ²

vsevéčen -čna -o prid. (ẹ̄)
knjiž. večen: vsevečna modrost / vsevečno iskanje skrivnosti

SSKJ²

vsevéd -a m (ẹ̑)
knjiž. vseveden človek: bil je nekakšen vseved; modrost starih vsevedov

SSKJ²

vsevédec -dca m (ẹ̑)
knjiž. vseveden človek: gledališki vsevedec / vaški posebnež in vsevedec

SSKJ²

vsevéden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
nav. ekspr. ki vse ve: vsevedni ljudje; biti vseveden; delati se vsevednega / vsevedni nauk
♦ rel. vsevedni Bog

vsevédno

prisl.:

vsevedno odgovarjati na vprašanja

SSKJ²

vsevédež -a m (ẹ̑)
ekspr. vseveden človek: imeti sloves vsevedeža

SSKJ²

vsevédka -e ž (ẹ̑)
ekspr. vsevedna ženska: spraviti vsevedko z vprašanji v zadrego

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsevédnež -a m (ẹ̑)
ekspr. vseveden človek: samozavesten vsevednež

SSKJ²

vsevédnost -i ž (ẹ́)
lastnost vsevednega človeka: otroci verjamejo v vsevednost staršev; avtorjeva vsevednost; namišljena vsevednost
♦ rel. božja vsevednost

SSKJ²

vsèvedóč tudi vsèvedòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki vse ve: vsevedoči ljudje / vsevedoče oči

SSKJ²

vsevíd -a m (ȋ)
knjiž. kdor vse vidi, opazi: vsevidi in vsevedi

SSKJ²

vsevídec -dca m (ȋ)
knjiž. kdor vse vidi, opazi: skriti se vsevidcem

SSKJ²

vsevíden -dna -o prid. (í ī)
knjiž. ki vse vidi, opazi: vseviden vzgojitelj / vsevidno oko / vsevidno sonce

SSKJ²

vsevídnost -i ž (í)
knjiž. lastnost vsevidnega človeka: vsevidnost izkušenih ljudi

SSKJ²

vsevíšnji -a -e prid. (ȋ) knjiž.
1. božji: vsevišnja moč ga je obvarovala vsega hudega
2. vzvišen, plemenit: biti v varstvu vsevišnjih zavetnikov / v krščanstvu vsevišnji Bog

SSKJ²

vsèvprék prisl. (ȅ-ẹ̑)
1. izraža položaj v neurejeno večkrat križajočih se smereh: vsevprek nametati stvari v torbo; vsevprek ležeča debla / otroci so tekali vsevprek v različnih smereh / hoditi, potovati vsevprek po deželi / razbežali so se vsevprek v različne smeri
// izraža neurejenost razporeditve česa: na mizi so vsevprek ležale knjige; klobuk je bil vsevprek okrašen z značkami
2. izraža neurejenost potekanja česa: govorili so vsevprek; vsevprek so streljali
3. izraža, da kaj poteka medsebojno med več ljudmi: ob slovesu so se vsevprek objemali in poljubljali; vsevprek se prerivati
4. ekspr. brez izbire, omejitve: jesti vsevprek; ljubiti dekleta vsevprek
5. star. počez, povprek: iti vsevprek ne glede na steze in meje; stekla je čez travnik vsevprek proti gozdu
● ekspr. poznajo ga vsevprek po svetu povsod; prim. vprek1, vsepovprek, vseprek

SSKJ²

vsevŕsten -tna -o prid. (ȓ)
knjiž. vseh vrst: pomanjkanje vsevrstne znanstvene literature / njegove oči so iz slik sestavljale vsevrstne pošasti mnogovrstne, raznovrstne

SSKJ²

vsèzavérodómcesárjevstvo -a s (ȅ-ẹ́-ọ̑-á)
ekspr. miselnost konservativne smeri v slovenski politiki v 19. stoletju, ki se je izražala v geslu vse za vero, dom, cesarja: vsezaverodomcesarjevstvo Kmetijskih in rokodelskih novic

SSKJ²

vsèzavezujóč tudi vsèzavezujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki v vsem zavezuje, obvezuje: poezija kot vsezavezujoča stvaritev

SSKJ²

vsezbìl -íla [ʍsezbiu̯] m (ȉ ī)
knjiž. nasilnež: fant je bil pravi vsezbil

SSKJ²

vsèzdružujóč tudi vsèzdružujòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́)
knjiž. ki vse združuje, povezuje: vsezdružujoča ideja; vsezdružujoča moč ljubezni

SSKJ²

vsèzmóžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̑)
knjiž. zelo sposoben: naprave so izdelali po zamisli vsezmožnega inženirja / vsezmožna domišljija

SSKJ²

vseznàl1 -ála [ʍseznau̯] m (ȁ á)
knjiž. kdor vse zna: bil je tak vseznal, da je popravil vse

SSKJ²

vseznàl2 -ála -o [ʍseznau̯] prid. (ȁ ā)
knjiž. ki vse zna: vseznali mojster / vseznali čarovnik

SSKJ²

vseználec -lca m (ȃ)
knjiž. kdor vse zna: biti vseznalec v matematiki; dramaturški vseznalec; vsestranski vseznalec / domišljav vseznalec

SSKJ²

vseználost -i ž (á)
knjiž. lastnost človeka, ki vse zna: vseznalost mojstrov / čudi se vseznalosti ciganke vsevednosti

SSKJ²

vseználstvo -a s (ȃ)
knjiž. znanje vsega: diletantsko, namišljeno vseznalstvo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vseznánje -a s (ȃ)
knjiž. znanje vsega: površno, rutinsko vseznanje; imeti občutek vseznanja

SSKJ²

vsèzveličáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
knjiž. ki velja, se šteje za edino pravilnega: vsezveličavna ideologija

SSKJ²

vsèzvézen -zna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
zvezen, vsejugoslovanski: vsezvezna konferenca; pripraviti vsezvezno razstavo

SSKJ²

vsèživljênjski -a -o prid. (ȅ-ē)
ki traja vse življenje: vseživljenjski proces; vseživljenjska rehabilitacija; sklepati vseživljenjska prijateljstva; spodbujanje vseživljenjskega učenja

SSKJ²

vsíkdar tudi vsikdàr prisl. (ȋ; ȁ)
star. zmeraj, vedno: vsikdar je bil ponosen na sorodstvo, ki ju je vezalo; prizadeval si je biti vsikdar in povsod razumljiv

SSKJ²

vsíliti -im dov. (í ȋ)
doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsilil mu je več blaga, kot ga je naročil; denar mu je vsilil / vsiliti komu ceno; vsiliti način igre / vsilili so jim svoj jezik; vsiliti komu svoje mnenje, voljo / ekspr. kriza je vsilila spremembe zaradi krize so morale nastati
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vsilil mu je svojo hčer; vsilil se mu je za duhovnega vodnika / ekspr. kjer more, se vsili

vsíliti se

nezaželeno pojaviti se v zavesti:

analogije so se vsilile same od sebe

vsilila se mu je neprijetna misel

spet se mu je vsilil tisti mučni prizor

vsíljen

-a -o:

vsiljen poklic

ta oblast jim je bila vsiljena

♦

fiz. vsiljeno nihanje nihanje telesa, ki nastane zaradi periodično delujoče sile iz okolice

SSKJ²

vsíljenec -nca m (ȋ)
ekspr. kdor je komu vsiljen: vsiljenec je moral prepustiti svoje mesto zakonitemu voditelju; odpoditi vsiljenca

SSKJ²

vsíljenka -e ž (ȋ)
ženska, ki je komu vsiljena: družina jo je imela za vsiljenko

SSKJ²

vsíljenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost vsiljenega: vsiljenost družbenega reda

SSKJ²

vsiljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od vsiljevati: vsiljevanje daril / vsiljevanje mnenja, stališč, volje koga / opravičil se ji je za svoje vsiljevanje

SSKJ²

vsiljeváti -újem nedov. (á ȗ)
prizadevati si doseči, dosegati pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsiljevati kupcem blago; vsiljevati gostom pijačo / vsiljevati komu svoje mnenje, nazore, voljo; vsiljevati komu svoje prijateljstvo / vsiljevati tujo oblast, upravo
// s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vsiljevala mu je svojo hčer; vsiljeval se jim je za svetovalca, vodnika / ekspr. rada se vsiljuje moškim; kaj se vsiljuješ, saj vidiš, da te ne marajo

vsiljeváti se

nezaželeno pojavljati se v zavesti:

ta misel, predstava se mu vsiljuje čedalje močneje

/ v spomin se mu vsiljujejo pretekli dogodki

/ ekspr. vsiljuje se mu sklep, da so to storili nalašč sklepa

SSKJ²

vsiljív -a -o prid., vsiljívejši (ī í)
1. ki si prizadeva doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsiljiv akviziter, trgovec
// ki si prizadeva doseči pri kom kaj sploh: vsiljiv prosilec; po naravi ni vsiljiv; ženske ga ne marajo, ker je preveč vsiljiv
// ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam: vsiljivi obiskovalci; vsiljivi otroci / živali so odganjale vsiljive muhe in obade
2. ki izraža, kaže prizadevanje koga doseči kaj kljub nezaželenosti, nasprotovanju: vsiljiva prošnja; vsiljivo prigovarjanje / ni marala vsiljive domačnosti; vsiljiva ustrežljivost
// ekspr. ki obstaja, se pojavlja kljub nezaželenosti, odklanjanju: vsiljiva voda je zalivala vse od kraja / pregnati vsiljive misli / njegova navzočnost je bila vsiljiva
3. ekspr. neprijetno močno zaznaven, opazen: vsiljiv glas telefona; vsiljiv kos pohištva; vsiljiv vonj; vsiljive barve

vsiljívo

prisl.:

vsiljivo ponujati blago

vsiljivo spraševati, zanimati se za kaj

biti vsiljivo vljuden

SSKJ²

vsiljívec -vca m (ȋ)
ekspr. kdor si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam: vsiljivcem so prepovedali vstop / krokar vsiljivec se je spuščal z veje na vejo
// kdor se vsiljuje komu: dekle se je branilo pred vsiljivci

SSKJ²

vsiljívka -e ž (ȋ)
ekspr. ženska, ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam: mati je snaho gledala kot vsiljivko / čebele so zavrgle matico vsiljivko
// ženska, ki se vsiljuje komu: na plesu ji je neka vsiljivka prevzela fanta

SSKJ²

vsiljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vsiljivega: vsiljivost prodajalcev na trgu / ekspr. vsiljivost barv

SSKJ²

vsíp -a m (ȋ)
1. glagolnik od vsuti: vsip zrnja v grot
2. metal. mešanica rude, koksa in dodatkov, ki se vsuje v plavž: pripraviti vsip za plavž; taljenje vsipa

SSKJ²

vsipáč -a m (á)
kdor vsipa: vsipač premoga

SSKJ²

vsipalíšče -a s (í)
odprtina za vsipanje: pokriti vsipališče s pokrovom

SSKJ²

vsípanje -a s (ī)
glagolnik od vsipati: vsipanje zrnja v vrečo

SSKJ²

vsípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ)
spravljati kaj sipkega, drobnega v kaj: vsipati žito v grot / vsipati moko v krop

vsípati se

usipajoč se padati, prodirati v kaj:

pesek se je vsipal v čevlje

/ sneg se mu je vsipal za ovratnik

ekspr.

(hitro) množično prihajati:

v mesto so se začeli vsipati vojaki

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vsipávati -am nedov. (ȃ)
vsipati: mlinar vsipava zrnje v grot

SSKJ²

vsípek -pka m (ȋ)
metal. mešanica rude, koksa in dodatkov, ki se vsuje v plavž; vsip: pripraviti vsipek za plavž

SSKJ²

vsípen -pna -o prid. (ī)
nanašajoč se na vsipanje: vsipni jašek; zavarovati vsipno odprtino / teža vsipnega materiala

SSKJ²

vskočíti vskóčim dov. (ī ọ̑)
1. skočiti v kaj: vskočiti v jašek, rov / avtobus je že zapiral vrata, vskočil je zadnji hip / izpahnjena pogačica je spet vskočila se vrnila v prvotni položaj
2. na hitro nadomestiti koga pri opravljanju kakega dela, naloge: vskočiti namesto bolnega kolega; če kdo manjka, vskoči drugi / transportno podjetje se je ponudilo, da vskoči s svojimi avtobusi
♦ gled. igralec vskoči nadomesti navadno nenadno obolelega igralca v vlogi, ki jo je na hitro naštudiral
3. reči kaj, začeti govoriti med govorjenjem drugih ali v premoru med njimi: vskočiti v razlaganje koga z vprašanjem; tukaj je zasilni izhod, je vskočil s pojasnilom
// začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: po prvi kitici je vskočil zbor
● ekspr. vskočiti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; ekspr. vskočiti v boj pridružiti se mu

SSKJ²

vskòk vskóka in vskôka m (ȍ ọ́, ó)
glagolnik od vskočiti: hiter vskok v zaklonišče ga je rešil
♦ gled. nadomestitev navadno nenadno obolelega igralca z drugim v vlogi, ki jo je na hitro naštudiral

SSKJ²

vsled predl., z rodilnikom, star.
zaradi: vsled bolezni ni prišla; vsled inventure je trgovina zaprta / postaral se je vsled dela in skrbi od / v vezniški rabi ugotovil je, da ga zasledujejo. Vsled tega je postal previden zato

SSKJ²

vsôta -e ž (ó)
1. vrednost določene količine denarja, navadno namenjene za kaj: dati, dobiti, plačati, vrniti zahtevano vsoto; preseči dogovorjeno vsoto za določen znesek; majhna, velika, visoka vsota; ogoljufal ga je za precejšnjo vsoto / denarna vsota
♦ pravn. zavarovalna vsota ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo
2. skupna količina vseh zneskov: vsota prihrankov, stroškov
// ekspr. skupna količina, množina več posameznih stvari sploh: vsota značilnih lastnosti česa; vsota življenjskih izkušenj, porazov; družba ni samo vsota poljubnih posameznikov
3. mat. število, ki se dobi pri seštevanju: izračunati vsoto; vsota treh števil; vsota in razlika / številčna vsota vsota vseh številk kakega števila

SSKJ²

vsôten -tna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na vsoto: vsotna vrednost
♦ pravn. vsotno zavarovanje zavarovanje, pri katerem se ob zavarovalnem primeru izplača vnaprej dogovorjena vsota

SSKJ²

vsôtica -e ž (ó)
ekspr. manjšalnica od vsota: plačati, zaslužiti precejšnjo vsotico; zapravil je čedno vsotico

SSKJ²

vsrébati -am tudi -ljem dov. (ẹ̄)
1. s srebanjem spraviti vase: vsrebati žlico juhe
2. ekspr. sprejeti vase: energija, ki jo vsreba organizem / na popotovanju je umetnik vsrebal veliko novih motivov

SSKJ²

vsŕkati -am dov. (ŕ ȓ)
1. s srkanjem spraviti vase: vsrkati žlico juhe / ekspr. vsrkati dim vdihniti
// z zračnim tokom spraviti v kaj: vsrkati kapljico v cevko; vsrkati plin v aparat
2. sprejeti vase: gaza je vsrkala kri; nekatera vlakna vsrkajo veliko vlage / ekspr. stene vsrkajo zvok udušijo / ekspr. vsrkati vso lepoto narave
● ekspr. vsrkati izkušnje drugih jih sprejeti, upoštevati; ekspr. ladjo je vsrkalo obzorje zakrilo; ekspr. pisal je v jeziku, ki ga je vsrkal z materinim mlekom ki ga je zaznal v zgodnjih otroških letih; ekspr. predstava ga je vsrkala vase popolnoma pritegnila

SSKJ²

vsrkávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vsrkavati: naprava za vsrkavanje mivke; izpihovanje in vsrkavanje / vsrkavanje hranljivih snovi; sposobnost tal za vsrkavanje vlage

SSKJ²

vsrkávati -am nedov. (ȃ)
1. s srkanjem spravljati vase: vsrkavati zdravilni čaj / ekspr. vsrkavati gorski zrak vdihavati
// z zračnim tokom spravljati v kaj: vsrkavati tekočino v cevko; priprava vsrkava prah
2. sprejemati vase: moka vsrkava vlago; suha zemlja je hitro vsrkavala vodo; vsrkavati pline / vsrkavati svetlobo, sončne žarke
● ekspr. otrok je vsrkaval njene besede pazljivo jo je poslušal; ekspr. mesto je vsrkavalo vedno nove prebivalce vanj so se vključevali

SSKJ²

vsrkljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se da vsrkati: vsrkljiva snov

SSKJ²

vsŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
s srkom spraviti vase: vsrkniti požirek soka; hlastno je vsrknil žganje / ekspr. vsrkniti zrak vdihniti

SSKJ²

vsrkoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vsrkovanje: vsrkovalne vaje pri odpravljanju govornih motenj

SSKJ²

vsrkovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vsrkovati: vsrkovanje pijače skozi cevko

SSKJ²

vsrkováti -újem nedov. (á ȗ)
vsrkavati: vsrkovati zdravilno tekočino

SSKJ²

vstája -e ž (ȃ)
upor velikega števila ljudi proti obstoječi oblasti: vstaja izbruhne, se širi, zajame ves narod; organizirati, pripravljati, voditi vstajo; ekspr. zadušiti vstajo; kmečka, narodna vstaja; splošna ljudska vstaja; vstaja proti okupatorju / dan vstaje 22. julij
♦ zgod. boksarska vstaja vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja; ilindenska vstaja vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903

SSKJ²

vstajáč -a m (á)
1. kdor vstaja: vstajači so motili predstavo / na svojih obhodih je srečeval prve vstajače / biti pozen vstajač
2. knjiž., v zvezi možicelj vstajač igrača v obliki možička brez nog, ki zaradi s svincem obteženega spodnjega dela okroglega trupa vedno obstane v pokončnem položaju: igrati se z možicljem vstajačem

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vstajálec -lca [ʍstajau̯ca tudi ʍstajalca] m (ȃ)
kdor vstaja: vstajalci so ropotali s stoli / spadati med zgodnje vstajalce

SSKJ²

vstájanje -a s (ā)
glagolnik od vstajati: vstajanje in sedanje ga je utrujalo / zgodnje vstajanje; zvočni znak za vstajanje / vstajanje megle v dolini

SSKJ²

vstájati -am nedov. (ā)
1. spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto; vstajati izza mize; vstajati iz postelje s pomočjo drugih; počasi, previdno, ekspr. trudno vstajati / od viharja poleženo žito že vstaja
// spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku: po budnici so začeli vstajati; zjutraj težko vstaja; zgodaj, z dnevom vstajati
// (po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo: bolnik že vstaja; ne bi še smela vstajati
2. ekspr., v zvezi z od prenehavati delati kaj v sedečem položaju: nerad vstaja od branja; večkrat vstaja od dela, učenja
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom začenjati se kazati višje od okolice: pred njimi je iz morja vstajalo kopno / na obzorju vstaja mesec vzhaja
// pojavljati se premikajoč se s tal navzgor: izpod nog so vstajali oblaki prahu; na morju so vstajali valovi / iz vlažne zemlje je vstajal hlad se je širil
// nastajati, pojavljati se sploh: zunaj je vstajal dan; za gorami vstaja nevihta, vihar / vstajal ji je dvom, sum začenjala je dvomiti, sumiti; v njem je vstajala jeza postajal je jezen
4. ekspr. pojavljati se v zavesti koga: iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe; v njem je vstajala preteklost, zavest krivde
5. ekspr. prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine / po vojni je domovina le počasi vstajala se obnavljala
6. ekspr. upirati se, nasprotovati komu: ljudstvo po deželi vstaja; kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo
● ekspr. lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; vstajati lačen od mize ne dobiti dovolj jesti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

vstajáje

vstajaje s stola, se je poslovil

vstajajóč

-a -e:

iz vode vstajajoči hlapi

vstajajoče jutro

SSKJ²

vstájen -jna -o (ȃ)
pridevnik od vstaja: vstajne faze

SSKJ²

vstajênje -a s (é)
1. ekspr. izhod iz negativnega, neugodnega stanja: vstajenje iz sužnosti / klicati k vstajenju; verovati v vstajenje naroda / vstajenje zatiranih
2. v krščanstvu ponovna združitev duše s spremenjenim telesom ob koncu sveta: verovati v vstajenje mrtvih; smrt in vstajenje / Kristusovo vstajenje vstajenje Kristusa tretji dan po smrti
// rel. obred na praznik Kristusovega vstajenja: imeti vstajenje na veliko noč zjutraj; iti, zvoniti k vstajenju

SSKJ²

vstajênjski -a -o prid. (ē)
nanašajoč se na vstajenje: vstajenjsko upanje / vstajenjska procesija

SSKJ²

vstájnik -a m (ȃ)
knjiž. udeleženec vstaje: vstajniki so prevzeli oblast

SSKJ²

vstájniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vstajnike ali vstajo: vstajniška oblast; vstajniške pesmi / vstajniško gibanje

SSKJ²

vstánčkati -am dov. (ȃ)
otr. vstati: le vstančkaj, da ne boš ves umazan / naša punčka še ni vstančkala

SSKJ²

vstánek -nka m (ȃ)
zastar. upor, vstaja: pripravljati splošen vstanek

SSKJ²

vstáš -a m (á)
zastar. upornik, vstajnik: pridružiti se vstašem

SSKJ²

vstáti vstánem dov. (á ȃ)
1. spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali; hitro, sunkovito vstati; vstati iz postelje, izza mize, s stola / vstati komu odstopiti mu sedež
// spraviti se v pokončen položaj po spanju, počitku: mati je že vstala, otroci pa še spijo; vstati ob šestih; pozno, zgodaj vstati
// (po ozdravljenju) zapustiti bolniško posteljo: bolnik je že vstal; en teden ne sme vstati; danes je prvič vstala; kmalu ne bo mogel več vstati / pog. bali so se, da ne bo več vstala iz postelje ozdravela; star. vstati od bolezni
2. ekspr., v zvezi z od prenehati delati kaj v sedečem položaju: vstati od dela, učenja / težko vstane od knjige preneha brati, se učiti
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom pokazati se višje od okolice: iz morja je vstal otok; pred njim je vstala tovarna / sonce je že vstalo vzšlo
// pojaviti se premikajoč se s tal navzgor: z jezera je vstala megla; za njimi je vstal oblak prahu / pred njim so vstale čudne pošasti so se pojavile
// nastati, pojaviti se sploh: na teh tleh je vstala kultura, edinstvena na svetu; pri njih je vstalo novo življenje / sredi noči je vstala burja začela pihati; pojavili so se oblaki in vstal je vihar / vstal mu je dvom, sum začel je dvomiti, sumiti; v srcu mu vstane jeza, skrb, žalost postane jezen, zaskrbljen, žalosten; v ljudeh je vstalo sovraštvo do tujcev začeli so sovražiti tujce / v njem so vstale maščevalne misli
4. ekspr. pojaviti se v zavesti koga: iz pozabe so vstali dogodki iz mladosti; pred njim je vstalo nerešljivo vprašanje / v spominu so mu vstali neznani obrazi spomnil se je neznanih obrazov
5. ekspr. prenehati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstati iz revščine, sužnosti / pesn. vstati od smrtnega spanja / verjeli so, da bo njihova domovina nekoč vstala se obnovila, okrepila; že ugasla ljubezen je spet vstala
6. ekspr., navadno v zvezi s proti upreti se, začeti nasprotovati komu: ljudstvo je vstalo proti taki odredbi; vstati proti krivici; vstali so kot en mož proti sovražniku
7. v krščanstvu priti v stanje združitve duše s telesom ob koncu sveta: verovati, da bodo mrtvi vstali / vstati od mrtvih / Kristus je vstal od mrtvih vstal tretji dan po smrti
● vznes. vstal je velik pesnik, prerok nastopil; ekspr. vstal je vik in krik začeli so se zelo razburjati; ekspr. vstati z levo nogo biti slabo razpoložen; knjiž. vstal je na pot odšel je; od mize je vstal še lačen ni se najedel do sitega

vstávši

zastar.:

komaj vstavši ranjenec je spet padel

vstàl

-ála -o:

kip vstalega Kristusa

pravkar vstali otrok

krotil je vstalo jezo

SSKJ²

vstáva -e ž (ȃ)
med. položaj plodu pred porodom in med njim: zatilna vstava plodu v maternici

SSKJ²

vstávek -vka m (ȃ)
kar je vstavljeno v kaj: palica s kovinskimi vstavki
// obrt. ustrezno oblikovan kos tkanine, ki se všije v oblačilo na določenem mestu zaradi kroja ali za popestritev: okrasni vstavek pri bluzi; bogata, z zvončastimi vstavki razširjena krila
// v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki: vriniti vstavek v pogodbo; avtorjevi popravki in vstavki

SSKJ²

vstavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vstaviti: vstavitev rokavov; vstavitev ogrevalnega vložka v peč / vstavitev dodatnega lista

SSKJ²

vstáviti -im dov. (á ȃ)
dati, namestiti kaj v za to namenjeno odprtino: vstaviti sodu dno; vstaviti kamenček v prstan; vstaviti očalne leče v okvire; vstaviti nova okna / vstaviti šivanko v stroj / vstaviti meč v nožnico vtakniti
// dati, namestiti kaj med kaj: vstaviti plast izolatorja; vstaviti kartonček med listke / vstaviti manjkajoče podatke
♦ mat. vstaviti eno enačbo v drugo; rač. vstaviti podatke v računalnik vnesti

vstávljen

-a -o:

v pisalni stroj vstavljen papir

rokavi so vstavljeni

SSKJ²

vstavítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vstavitev: vstavitveni postopek / narediti vstavitveni znak za izpuščeno besedo

SSKJ²

vstavljálnica -e ž (ȃ)
uganka, pri kateri je treba v besedo, besede vstaviti manjkajoče črke, da se dobi rešitev: dopolnjevanke, izpolnjevanke in vstavljalnice

SSKJ²

vstávljanje -a s (á)
glagolnik od vstavljati: vstavljanje rokavov; vstavljanje leč v okvire / vstavljanje podatkov
♦ rač. vstavljanje podatkov v računalnik vnašanje

SSKJ²

vstávljati -am nedov. (á)
dajati, nameščati kaj v za to namenjeno odprtino: vstavljati bisere v nakit; vstavljati slike, stekla v okvire; vstavljati zadrgo
// dajati, nameščati kaj med kaj: vstavljati letve med deske / pravilno vstavljati manjkajoče podatke

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vstavljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vstaviti: v odprtino vstavljiva cev / plašč z vstavljivo toplo podlogo

SSKJ²

vstòp vstópa m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od vstopiti: zagotoviti potnikom varen vstop in izstop; vstop posadke v letalo / prepovedal ji je vstop v hišo; ob vstopu je pozdravil / kot opozorilo nezaposlenim vstop prepovedan / vstop žile, živca v organ / vstop v društvo, nogometno reprezentanco / otrokov vstop v šolo; izpit je pogoj za vstop v višji letnik / dirigent je pevcu dal znak za vstop; vstopi glasbil / vstop mladih v književnost / vstop v novo desetletje / publ. hitri vstop gasilcev v akcijo je preprečil škodo
// dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: imeti vstop v vse lokale; odkar so se sprli, nima vstopa v njihovo hišo; otroci imajo prost vstop otrokom ni treba plačati vstopnine
2. kraj, prostor, kjer se da v kaj priti: najti vstop v sotesko / vstop je pri sprednjih vratih
♦ alp. vstop v steno mesto, kjer se začne plezalni vzpon; navt. ladje čakajo na dovoljenje za vstop v pristanišče

SSKJ²

vstópanje -a s (ọ̄)
glagolnik od vstopati: vstopanje in izstopanje potnikov / vstopanje vode in rudnin v rastline / vstopanje v društvo / vstopanje držav v mednarodno življenje

SSKJ²

vstópati -am nedov. (ọ̄)
1. stopati v prevozno sredstvo: potniki so vstopali in izstopali; vstopati v avtobus, dvigalo; vstopati pri sprednjih vratih
// stopati v kaj sploh: gledalci vstopajo v dvorano; vstopati skozi vrata; hrupno, po prstih vstopati / vstopati v državo na mejnih prehodih
2. prihajati v kaj, v notranjost česa: del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci / hladilna tekočina vstopa zgoraj priteka; skozi odprtino vstopa svetloba
3. postajati član kake organizacije, društva: vstopati v kulturna društva, politične organizacije / dov. z današnjim dnem vstopam v klub
4. začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: instrumenti so vstopali drug za drugim; pevci vstopajo na dirigentov znak
5. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: v književnost vstopa mlada generacija; vstopati v svet gledališča
6. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: vstopati v novo leto; vstopati v zadnje desetletje stoletja / vstopati v obdobje industrializacije / vstopati v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: vstopati v vojno s kom / predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja
● ekspr. pesnik vstopa v nove svetove v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja; ekspr. zvoki so vstopali vanj zaznaval jih je

vstopajóč

-a -e:

zemlja veže vstopajočo sončno energijo

SSKJ²

vstópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vstop: vstopna postaja / vstopna vrata / vstopna izjava; dobiti vstopno listino
♦ alp. vstopni kamin, previs; rel. vstopni spev besedilo, navadno iz psalma, ki se moli ali poje ob začetku maše

SSKJ²

vstopíšče -a s (í)
knjiž. kraj, prostor, kjer kaj prihaja v kaj, v notranjost česa: vstopišče bolezenskih klic

SSKJ²

vstopíti in vstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑)
1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih
// stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo
2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih
3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica / vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se
4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente
5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike
6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati
● ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje
♦ alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon

vstopívši

zastar.:

vstopivši v sobo, je pozdravil

vstopivša potnica

SSKJ²

vstópnica -e ž (ọ̑)
pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico do vstopa zlasti v gledališče, kino: vstopnice so že razprodane, v prodaji; rezervirati vstopnice; vstopnica za gledališče, športno prireditev; predprodaja vstopnic; pren. to je bila pisateljeva vstopnica v slovensko književnost

SSKJ²

vstópnik -a m (ọ̑)
teh. cevasta priprava za dovajanje zraka zlasti letalskemu motorju: nepremični, premični vstopnik; okrogel vstopnik; vstopniki na trupu letala; odprtine vstopnika / vstopnik zraka, za zrak

SSKJ²

vstopnína -e ž (ī)
denarni znesek, ki se plača za udeležbo na prireditvi, vstop v lokal: plačati, pobirati vstopnino; visoka vstopnina; denar za vstopnino / za to prireditev ni vstopnine

SSKJ²

vstrán tudi v strán prisl. (ȃ)
1. izraža mesto, položaj desno ali levo glede na osebek: nagniti se, skočiti vstran; stopiti z levo nogo vstran
2. izraža odmikanje, oddaljevanje
a) od prejšnje, določene smeri: zanaša ga vstran; zaviti vstran / pogledala ga je in se obrnila vstran v drugo smer
b) od določenega mesta; stran2: pobegniti, steči vstran; hiteli so, da bi prišli čim dlje vstran od proge / kot vzklik vstran z roko
// navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa; stran2: sedela sta malo vstran od ceste; cerkev stoji nekoliko vstran od vasi; kakih petdeset metrov vstran so zakurili kres
● metati nerabne stvari vstran stran; ekspr. grenko sedanjost so potiskali vstran niso hoteli misliti nanjo; ekspr. hočejo ga potisniti, spraviti vstran odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. vedeli so za njegove skoke vstran za njegovo nezvestobo v zakonu; knjiž. v predavanju si je dovolil več skokov vstran oddaljitev od glavne teme; stopiva malo vstran, da se v miru pomeniva proč od drugih
♦ gled. govorjenje vstran govorjenje igralca, obrnjenega vstran od soigralcev, s katerim gledalcem komentira dogajanje na odru; šport. premet vstran bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah

SSKJ²

vstrélen -lna -o prid. (ẹ̑)
med., v zvezi vstrelna rana rana, ki jo naredi krogla ob vstopu v telo: vstrelna in izstrelna rana

SSKJ²

vstrelína -e ž (í)
med. rana, ki jo naredi krogla ob vstopu v telo: prestreline, izstreline in vstreline

SSKJ²

vsúti vsújem dov., vsúl in vsùl (ú ȗ)
spraviti kaj sipkega, drobnega v kaj: vsuti pšenico v grot; vsuti zdrob v mleko

vsúti se

usipajoč se pasti, prodreti v kaj:

v čevlje se mu je vsula zemlja

/ ekspr. v prostor se je vsula svetloba

ekspr.

(hitro) množično priti:

v krčmo so se vsuli ljudje

SSKJ²

vš [vš́] medm., klic manjši živali
beži, pojdi: vš, ti neumna kokoš; vš, vš, vš, je podil vrabce

SSKJ²

všc [vš́c] medm.
1. klic manjši živali, navadno mački beži, pojdi: presneta mačka, všc
2. posnema glas pri udarcu, zamahu: všc, je zamahnil s sabljo
3. izraža hiter odhod, premik: prihrumel je mimo na motorju in všc, že ga ni bilo več

SSKJ²

všéč1 -i ž (ẹ̑)
star., v prislovni rabi, v zvezi po všeči izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga: rad dela po svoji všeči; našel je dekle po svoji všeči; vse je uredila po svoji všeči po svojem okusu / storite tako, da bo po vaši všeči da bo vam prav

SSKJ²

všéč2 povdk. (ẹ̑)
z dajalnikom izraža, da kaj ustreza okusu, željam, zahtevam koga: darilo jim je všeč; všeč ji je njegov glas; moderne slike mu niso všeč / dekle je fantu všeč; drug drugemu sta všeč; že dolgo sta si všeč / brezoseb. kako vam je všeč pri nas
// izraža odobravanje česa, strinjanje s čim: njegova odkritost mi je všeč; ni mi všeč, kar je rekel; všeč mu je, da so otroci samostojni; ni mu všeč, da mladina pohajkuje
// ekspr., z nikalnico izraža, da kaj vzbuja skrb zaradi mogočega slabega izida: zdravniku ranjenčeva rana ni všeč; nenadna tišina mu ni bila všeč

SSKJ²

všéčen -čna -o prid.(ẹ́ ẹ̄)
ki je všeč, ugaja (komu): bralcu všečna knjiga / skrbeti za všečen videz lep, prijeten; bila je prav všečna ženska privlačna, lepa; všečna lastnost, misel zelo sprejemljiva

všéčno

prisl.:

všečno odgovoriti na vprašanje

všečno oblečen

SSKJ²

všéčkati -am dov. in nedov. (ẹ̑)
na spletu, zlasti v družabnih omrežjih, označiti kaj kot ugajajoče, všečno: všečkati članek, fotografijo, komentar

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

všéčnost -i ž (ẹ́)
1. privlačnost, lepota: zavedala se je svoje všečnosti; čustvena navezanost ne raste le iz telesne všečnosti
// prijetna stvar: ljudje si pripovedujejo všečnosti; všečnosti in nevšečnosti na potovanju
2. zadovoljstvo, občutek prijetnosti: vzbujala je všečnost / gledati, poslušati kaj z všečnostjo
● knjiž. barva hiš je odvisna od všečnosti prebivalcev okusa

SSKJ²

všítek -tka m (ȋ)
klinasto zašita guba, ki omogoča prileganje oblačila telesu: narediti, označiti všitek; dolg, poševen všitek; globina všitka / prsni, ramenski všitek; všitek v pasu

SSKJ²

všíti všíjem dov., všìl (í ȋ)
1. s šivanjem narediti, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino: všiti rokav; ročno všiti zadrgo / všiti rože v blazine
♦ obrt. všiti kozico
2. s šivanjem narediti, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije: všiti denar v rob obleke
3. s šivanjem zožiti: obleka je preširoka, treba jo bo všiti

všít

-a -o:

všiti žepi

všita podloga

♦

obrt. všiti rokav vstavljen v rokavni izrez

SSKJ²

všítje -a s (ȋ)
glagolnik od všiti: všitje rokavov; ročno, strojno všitje

SSKJ²

všív -a m (ȋ)
všitek: narediti nekaj dodatnih všivov

SSKJ²

všívati -am nedov., tudi všivájte; všívala in všivála (í)
1. s šivanjem delati, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino: všivati rokave, zadrge
2. s šivanjem delati, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije: parajo podloge in všivajo bankovce

SSKJ²

všívek -vka m (ȋ)
všitek: izrezati, zašiti všivke

SSKJ²

všólanje -a s (ọ̑)
glagolnik od všolati: všolanje otrok v osnovno šolo

SSKJ²

všólanost -i ž (ọ̑)
šol. stanje všolanega človeka: všolanost šoloobveznih otrok

SSKJ²

všólati -am dov. (ọ̑) šol.
1. vpisati v šolo: všolati otroke v drugem kraju
2. vključiti v območje določene šole: te vasi so všolali v osrednjo šolo v občini

všólan

-a -o:

število všolanih otrok

število v kako šolo všolanih krajev

SSKJ²

vštéti vštêjem dov.(ẹ́ ȇ)
upoštevati pri ugotavljanju števila česa: v število potnikov všteti tudi vodiča / čas dela na kmetiji so mu všteli v delovno dobo / všteti stroške v ceno izdelka vračunati; všteti honorarni zaslužek v davčno osnovo vključiti / všteti koga med svoje prijatelje uvrstiti

vštévši

vlada ima dvanajst članov, vštevši predsednika

vštét

-a -o:

v tem številu on ni vštet

stroški so všteti v ceni

SSKJ²

vštétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od všteti: vštetje vseh dolgov v končni znesek

SSKJ²

vštévati -am nedov. (ẹ́)
upoštevati pri ugotavljanju števila česa: vštevati leta internacije v delovno dobo; vštevati stroške v ceno
● zastar. še vedno morajo vštevati njegovo besedo upoštevati

SSKJ²

vštéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
ki se všteje: čas študija ni všteven v delovno dobo

SSKJ²

vštŕcati -am dov. (r̄ ȓ)
zastar. vbrizgati: trot vštrca seme v matico

SSKJ²

vštŕcniti -em dov. (ŕ ȓ)
zastar. vbrizgniti: vštrcniti cepivo v mišico

SSKJ²

vštríc1 prisl. (ȋ)
izraža položaj na desni ali levi v neposredni bližini: iti, korakati, stopati vštric s kom; po dva in trije so jezdili vštric
// ekspr. skupaj, skupno: vštric sta si krčila pot v svet; šli so vštric za visokimi cilji
● ekspr. iti, stopati vštric s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. s teboj še zmeraj stopam vštric ne zaostajam za teboj

SSKJ²

vštric2 predl., z rodilnikom
za izražanje položaja na desni ali levi v neposredni bližini: hodila je vštric očeta; hiša stoji vštric cerkve
● ekspr. on stoji vštric najvplivnejših mož ne zaostaja za njimi

SSKJ²

vštrícen -cna -o prid. (ȋ)
knjiž. ki je, poteka vštric: vštricna hoja
// vzporeden: vštricni ulici / vštricna razporeditev tematsko enakih slik

vštrícno

prisl.:

jahati, teči vštricno

SSKJ²

vštríčnik -a m (ȋ)
zastar. človek, žival, ki stoji, hodi vštric koga: vštričnik je začel zaostajati

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vštúliti -im dov. (ú ȗ)
ekspr. dodati v kaj, pristaviti k čemu: v članek je vštulil svoje poglede na stvar

vštúliti se

nepovabljen, nezaželen se pridružiti komu, priti kam:

vštuliti se med obiskovalce, povabljene

/ to je le pretveza, da bi se vštulila v našo družino se vrinila; vštuliti se v pogovor vmešati se

SSKJ²

vtakníti in vtákniti -em dov. (ī á)
1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem
// dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
// ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala
2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
// vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor
4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je

vtakníti se

in vtákniti se ekspr.

vmešati se:

vtakniti se v pogovor, prepir

nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo

/ ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes

/ mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila

vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu:

če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril

v vsako mlado žensko se vtakne

●

nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je

vtaknívši

star.:

ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo

vtáknjen

-a -o:

s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd

SSKJ²

vtalíti -ím dov., vtálil (ī í)
teh. vstaviti navadno kovinski del v zmehčano, staljeno steklo, da se z njim sprime: vtaliti žico v stekleno paličko

SSKJ²

vtékati -am nedov. (ẹ̑)
tekoč prihajati v kaj: voda vteka v jamo

SSKJ²

vtekniti ipd. gl. vtakniti ipd.

SSKJ²

vtém in vtèm prisl. (ẹ̑; ȅ)
1. medtem: mi smo delali, vtem je on lenaril; usedi se, jaz bom vtem skuhala kavo
2. tedaj: obrnil se je proti oknu, vtem je nekdo naglo odprl vrata; stali so na dvorišču. Vtem je prišla soseda

vtém ko

in vtèm ko vez., v časovnih odvisnih stavkih

medtem ko:

vtem ko je čakal na pijačo, se je razgledal po gostilni

/ oni dobijo vse, vtem ko mi samo najnujnejše

SSKJ²

vtépanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od vtepati: vtepanje podatkov v glavo otrokom

SSKJ²

vtépati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. z udarjanjem spravljati v kaj: vtepati rumenjake v testo
2. ekspr. s strogim ravnanjem dosegati, da dobi kdo kako lastnost: vtepati ljudem pamet; vtepati pokorščino; poslušnost so mu vtepali s palico
// navadno v zvezi vtepati v glavo z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem dosegati, da se kdo česa nauči, si zapomni: vtepati komu angleščino, slovnico v glavo; vtepati si znanje v glavo

SSKJ²

vtepávati -am nedov. (ȃ)
vtepati: vtepavati sladkor v beljak / vtepavati poslušnost s palico / vtepavati otrokom matematiko, znanje v glavo

SSKJ²

vtêpsti vtêpem dov., vtépel vtêpla (é)
1. z udarjanjem spraviti v kaj: vtepsti v sneg žlico sladkorja; s kuhalnico vtepsti v testo rozine
2. ekspr. s strogim ravnanjem doseči, da dobi kdo kako lastnost: vtepsti ljudem pamet; včasih so pridnost vtepli s palico
// navadno v zvezi vtepsti v glavo z vztrajnim razlaganjem, ponavljanjem doseči, da se kdo česa nauči, si zapomni: vtepsti otrokom poštevanko v glavo
● pog. kar si vtepe v glavo, hoče tudi doseči za kar se trdno odloči

vtepèn

-êna -o:

mleko z vtepenimi jajci

SSKJ²

vteptáti -ám [tudi ʍtəptati] dov. (á ȃ)
s teptanjem spraviti v kaj: vteptati beton v jarek

SSKJ²

vtetovírati -am dov. (ȋ)
z vnašanjem barvila v kožo z vbodi, vrezi narediti kaj v kaj: vtetovirati podobo na prsi; vtetovirati živali številko v uhelj; vtetovirati z iglo

vtetovíran

-a -o:

na laket vtetovirano sidro

SSKJ²

vtìč vtíča m (ȉ í)
priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo porabnika z električnim omrežjem: vtakniti vtič v vtičnico; priključna vrvica z vtičem
♦ elektr. dvopolni, enopolni, varnostni vtič
// priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo česa s kako električno napravo: vtič antene, slušalk

SSKJ²

vtíčen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vtik: vtično mesto
♦ elektr. (vtična) razvodnica

SSKJ²

vtíčnica -e ž (ȋ)
priprava, v katero se vtakne vtič za povezavo porabnika z električnim omrežjem: zamenjati vtičnico; vtakniti vtič v vtičnico
♦ elektr. podaljševalna, varnostna vtičnica
// priprava na električni napravi, v katero se vtakne vtič za povezavo česa z njo: antenska vtičnica na televizorju; radio z vtičnico za slušalke

SSKJ²

vtihotápiti -im dov. (á ȃ)
skrivaj, na nedovoljen način prinesti, spraviti
a) čez državno mejo v državo: vtihotapiti mamila; vtihotapiti prepovedane knjige v državo / vtihotapiti čez mejo
b) v kaj sploh: vtihotapiti orožje v zapor / vtihotapiti študente brez vstopnic v gledališče / vtihotapiti nasprotnike v organizacijo; pren. vtihotapiti tujo ideologijo

vtihotápiti se

ekspr.

skrivaj, neopazno priti v kaj:

vtihotapiti se v hišo skozi okno

vtihotapiti se v shrambo

skrivaj, neopazno vključiti se: v razvojni oddelek so se vtihotapili vohuni

nezaželeno pojaviti se v čem:

v državo se je vtihotapila korupcija

v knjigo se je vtihotapilo več napak

●

ekspr. vtihotapila se je v vsako njegovo misel nenehno je mislil nanjo; ekspr. vtihotapil se ji je v srce znal si je pridobiti njeno naklonjenost, ljubezen; ekspr. v njeno srce se je vtihotapil obup postala je obupana

vtihotápljen

-a -o:

vtihotapljeno žganje

SSKJ²

vtihotápljanje -a s (á)
glagolnik od vtihotapljati: vtihotapljanje mamil / vtihotapljanje vohunov v organizacijo / vtihotapljanje novih nazorov

SSKJ²

vtihotápljati -am nedov. (á)
skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati
a) čez državno mejo v državo: vtihotapljati prepovedane knjige; vtihotapljati mamila v državo / vtihotapljati čez mejo
b) v kaj sploh: vtihotapljati alkoholne pijače v tovarno / kukavica vtihotaplja jajca v gnezda drugih ptic / vtihotapljati slepe potnike pod ladijski krov / obveščevalne službe povsod vtihotapljajo svoje ljudi; pren. vtihotapljati svoje nazore

vtihotápljati se

ekspr.

skrivaj, neopazno prihajati v kaj:

vtihotapljati se pri stranskih vratih

/ v stanovanje se vtihotaplja droben prah

nezaželeno pojavljati se v čem:

počasi se vtihotapljajo tuji običaji

●

ekspr. v njeno srce se vtihotaplja nemir postaja nemirna

SSKJ²

vtík -a m (ȋ)
glagolnik od vtakniti: onemogočiti vtik roke v stroj

SSKJ²

vtikáč -a m (á)
vtič: vtakniti vtikač v vtičnico / vtikač antene

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vtikálo -a s (á)
vtič: potegniti vtikalo iz vtičnice

SSKJ²

vtíkanje -a s (ȋ)
glagolnik od vtikati: vtikanje rok v stroj je nevarno / vtikanje v zadeve koga

SSKJ²

vtíkati -am nedov. (ȋ)
1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
// dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
// ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo
2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
// vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko
4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo

vtíkati se

ekspr.

vmešavati se:

otroci so se radi vtikali v pogovor

tašča se vtika v vzgojo

/ brez potrebe se vtikaš vmes

●

ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja

vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu:

pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj

v vsako žensko se vtika

SSKJ²

vtikljív -a -o prid. (ī í)
1. ki se vtika v kaj: vtikljiva priprava
2. ekspr. ki se (rad) vmešava, vtika v kaj: vtikljiv človek

SSKJ²

vtikljívost -i ž (í)
ekspr. lastnost človeka, ki se (rad) vmešava, vtika v kaj: zdaj vidiš, kaj se zgodi zaradi človeške vtikljivosti

SSKJ²

vtikováti -újem nedov. (á ȗ)
vtikati: raca vtikuje kljun v vodo / ne vtikuj se v pogovor vmešavaj

SSKJ²

vtípkati -am dov. (ȋ)
s tipkanjem vnesti: vtipkati manjkajočo vrstico

SSKJ²

vtíranje -a s (ī)
glagolnik od vtirati: vtiranje glicerina v usnje; mazilo za vtiranje

SSKJ²

vtírati -am nedov. (ī ȋ)
z drgnjenjem spravljati v kaj: vtirati mazilo v kožo / zastar. vtirati telo z dišečimi olji natirati

SSKJ²

vtís -a m (ȋ)
1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis
2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis
// s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin
● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov

SSKJ²

vtísen -sna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vtis: vtisno ocenjevanje / vtisno orodje vtiskovalno
● knjiž. njegove besede so bile zelo vtisne prepričljive; knjiž. vtisne slike impresionistične

SSKJ²

vtísk -a m (ȋ)
star. vtis: vtisk velikih šap / vtisk zbledi; njegova zunanjost napravi mogočen vtisk; slušni vtisk / imel je vtisk, da se dobro razumejo

SSKJ²

vtískanje -a s (í)
glagolnik od vtiskati: vtiskanje betona v razpoko / modeli za vtiskanje okraskov

SSKJ²

vtískati -am nedov. (í)
1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskati koščke sadja v testo / naprava vtiska zrak v pljuča
2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskati nogo v pesek; vtiskati model v vosek
// s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskati znake na kovance
3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskati komu v zavest, da je potreben
4. povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: stare hiše vtiskajo mestu posebno podobo / publ. napredek vtiska deželi svoj pečat

vtískati se

zaradi pritiska prodirati v kaj:

kamenje se vtiska v podplate

ekspr.

prihajati v notranjost, duševnost koga:

dogodki so se mu nehote vtiskali v spomin

SSKJ²

vtiskávanje -a s (ȃ)
vtiskovanje: z vtiskavanjem zraka iztisniti vodo / vtiskavanje vzorca v tkanino

SSKJ²

vtiskávati -am nedov. (ȃ)
vtiskovati: vtiskavati rozine v testo / vtiskavati zrak / vtiskavati črke v ilovico / vtiskavati kaj v zavest

SSKJ²

vtiskoválen -lna -o prid. (ȃ)
s katerim se vtiskuje: vtiskovalni stroj; vtiskovalno orodje / vtiskovalni postopek

SSKJ²

vtiskovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vtiskovati: vtiskovanje vzorcev / vtiskovanje vdolbin različnih oblik / vtiskovanje podob v zavest

SSKJ²

vtiskováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskovati semena v zemljo; vtiskovati kaj globoko v pesek
2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskovati model v pesek; vtiskovati roko v sneg
// s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskovati črke v glino; vtiskovati okraske v vosek / vtiskovati vzorec v papir, usnje
3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskovati komu v zavest, naj se bojuje do zmage / vtiskovati komu v spomin vrstni red opravil
4. delati, povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: dramatik vtiskuje živalim in pravljičnim bitjem človeške lastnosti / publ. njegovi pripovedi vtiskuje pečat velika angažiranost

vtiskováti se

zaradi pritiska prodirati v kaj:

stopala so se mu vtiskovala globoko v pesek

SSKJ²

vtisnína -e ž (í)
knjiž. vboklina, nastala zaradi pritiska, pritiskanja česa: vtisnina na kavču
♦ med. vtisnina na glavi

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vtísniti -em dov. (í ȋ)
1. s pritisnjenjem spraviti v kaj: vtisniti koščke sadja v testo; vtisniti kovinsko mrežico v zmehčano steklo / zrak vtisne živo srebro v cev potisne
2. s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem: vtisniti predmet v vosek; vtisniti stopalo v sneg
// s pritisnjenjem narediti kaj v kaj: vtisniti jamico v glino; vtisniti okrasek v maslo / vtisniti vzorec v papir, tkanino / ekspr. žalost ji je vtisnila gube
♦ papir., tekst. vtisniti moare
3. s pritisnjenjem, pritiskanjem vbočiti: pri trčenju vtisniti leva vrata avtomobila
4. ekspr. z močnim delovanjem povzročiti, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtisniti otrokom v zavest, da je izobrazba potrebna / vtisniti komu kaj v glavo
5. narediti, povzročiti, da ima kaj kako lastnost, značilnost: vtisniti svojemu vedenju odločnost / publ. vtisniti deželi sodoben pečat; vtisniti izvedbi drugačen značaj dati

vtísniti se

zaradi pritiska prodreti v kaj:

kamenje se je vtisnilo v podplate

stopalo se je vtisnilo v sneg

zaradi pritiska vbočiti se:

pod njegovo težo se je pokrov vtisnil

ekspr.

priti v notranjost, duševnost koga:

njegova podoba se je vtisnila vanj

/ ta dogodek se mu je vtisnil v dušo, srce

●

ekspr. vtisnil se ji je v srce vzljubila ga je

vtísnjen

-a -o:

tapeta z vtisnjenim vzorcem

blatnik je nekoliko vtisnjen

v njen obraz je vtisnjena groza

SSKJ²

vtísnjenje -a s (ȋ)
glagolnik od vtisniti: vtisnjenje modela v vosek / vtisnjenje dogodka, podobe v zavest

SSKJ²

vtkáti vtkèm dov. (á ȅ)
s tkanjem narediti v kaj: vtkati vzorec v blago / ekspr. v delo so vtkali vse svoje znanje vnesli

vtkán

-a -o:

v preprogo vtkan živalski lik

SSKJ²

vtláčiti -im, in vtlačíti in vtláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ)
s tlačenjem spraviti v kaj: vtlačiti papir v špranjo

SSKJ²

vtóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vtok: vtočna hitrost / vtočni jašek

SSKJ²

vtočíti vtóčim dov. (ī ọ́)
spraviti kaj (tekočega) v kaj: vtočiti vino v steklenice

SSKJ²

vtòk vtóka m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od vtočiti, vtekati: odprtina za vtok vode
2. kraj, prostor, kjer kaj vteka: merjenje količine vode pri vtokih in iztokih
♦ strojn. turbinski vtok

SSKJ²

vtôlči vtôlčem [ʍtou̯či] dov., vtôlci vtôlcite in vtolcíte; vtôlkel vtôlkla (ó)
1. s tolčenjem narediti v kaj: vtolči napis v skalo; s kladivom vtolči znamenje v kamen
2. s tolčenjem spraviti v kaj: vtolči kremo s prsti v kožo

SSKJ²

vtovárjanje -a s (á)
glagolnik od vtovarjati: vtovarjanje sadja in zelenjave

SSKJ²

vtovárjati -am nedov. (á)
spravljati tovor, blago v prevozno sredstvo: vtovarjati zaboje v vagon / vtovarjati sol na ladjo natovarjati

SSKJ²

vtovóriti -im tudi vtovoríti -ím dov., vtovóril (ọ̄ ọ̑; ī í)
spraviti tovor, blago v prevozno sredstvo: vtovoriti blago v čoln / vtovoriti cement na ladjo natovoriti

SSKJ²

vtoževáti -újem nedov. (á ȗ)
pravn. žarg. s tožbo zahtevati: vtoževati razvezo zakona

SSKJ²

vtréti vtrèm tudi vtárem dov., vtrì vtríte; vtŕl (ẹ́ ȅ, á)
z drgnjenjem spraviti v kaj: vtreti olje v usnje; vtreti si kremo v veke

SSKJ²

vtrétjič prisl. (ẹ́)
star. tretjič: vprašanje je ponovil vtretjič

SSKJ²

vtróšnik -a m (ọ̑)
petr. večje zrno rudnin magmatskih kamnin v drobnozrnati ali steklasti osnovi:

SSKJ²

vúdu in vudú tudi voodoo -ja [tretja oblika vúdu in vudú] m (ȗ; ȗ)
1. karibska vera, izvirajoča iz zahodne Afrike, za katero je značilno priznavanje enega božanstva in čaščenje duhov v povezavi z magijskimi praksami: preganjati vudu; verjeti v vudu; obredi vuduja; privrženci vuduja; vraže, zgodbe o vuduju / ukvarjati se z vudujem; pripomočki za vudu; zanimanje za vudu; čaranje, telepatija in vudu
// zabavna glasba, podobna glasbi, značilni za tako vero: elektronski vudu; rock, funk, vudu in elektronika
2. ekspr. neznanstvena obravnava znanstvene tematike: včasih vse skupaj spominja bolj na vudu kot na sodobno znanost; v prid. rabi: vudu obredi; vudu lutka; vudu magija

SSKJ²

vúdujski in vudújski -a -o prid. (ȗ; ȗ)
nanašajoč se na vudu: vudujski obredi; vudujski ritmi; vudujski svečenik; udeležiti se vudujskega romanja

SSKJ²

vúga -e ž (ú)
zool. ptica pevka rumene barve, s črnimi perutmi; kobilar1: žvižganje vuge

SSKJ²

vúgava -e ž (ū)
agr. trta s srednje velikimi rumenkastimi grozdi: gojiti vugavo
// kakovostno belo vino iz grozdja te trte: piti vugavo

SSKJ²

vulfénija -e ž (ẹ́)
bot. rastlina z modro vijoličastimi cveti v grozdih, Wulfenia carinthiaca:

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vulfenít tudi wulfenit -a [vulfenít] m (ȋ)
min. rudnina svinčeva sol molibdenove kisline:

SSKJ²

vulgáren -rna -o prid., vulgárnejši (ȃ)
1. ki se glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerno vede, govori; prostaški, grob2: vulgaren človek; ta ženska je precej vulgarna
// ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimeren: vulgaren izraz; vulgaren jezik / vulgarno posmehovanje zelo neprimerno, žaljivo
2. ki obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: vulgarna kritika; vulgarna umetnost / ekspr. vulgarni marksist
// preveč poenostavljen, preprost: vulgarna predstava o življenju; vulgarno primerjanje možganov s telefonskim aparatom
3. knjiž. domač, ljudski: rastlina ima vulgarno ime velikonočnica
// navaden, vsakdanji: vulgarne človekove potrebe; ukvarjati se mora s samimi vulgarnimi rečmi
♦ filoz. vulgarni materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni; jezikosl. vulgarna latinščina neknjižna, pogovorna zvrst latinščine

vulgárno

prisl.:

vulgarno se izražati

SSKJ²

vulgarizácija -e ž (á)
glagolnik od vulgarizirati: upirati se vulgarizaciji izražanja / vulgarizacija filozofskega nauka; potvarjanje in vulgarizacija

SSKJ²

vulgarizátor -ja m (ȃ)
knjiž. kdor obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: vulgarizator psihologije; popularizator in vulgarizator

SSKJ²

vulgarizátorski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vulgarizatorje ali vulgariziranje: vulgarizatorski nazori / vulgarizatorska dela

SSKJ²

vulgarízem -zma m (ī)
1. knjiž. preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavanje, prikazovanje: izogibati se vulgarizmu
2. jezikosl. beseda, ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerna: uporabljati vulgarizme

SSKJ²

vulgarizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od vulgarizirati: vulgariziranje izražanja / opisovati kaj brez vulgariziranja; taka razlaga bi bila vulgariziranje teorije

SSKJ²

vulgarizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. delati kaj vulgarno: surovi izrazi pogovor vulgarizirajo
2. prikazovati kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: take razlage teorijo vulgarizirajo / vulgarizirati Cankarjevo sporočilo v parolo poenostavljati

vulgarizíran

-a -o:

vulgarizirana oblika teorije

SSKJ²

vulgárnež -a m (ȃ)
ekspr. vulgaren človek: razglasiti pisatelja za vulgarneža

SSKJ²

vulgárnost -i ž (ȃ)
lastnost, značilnost vulgarnega: zabavala jih je njegova vulgarnost / vulgarnost izražanja / očitati delu vulgarnost / niso še pozabili njegovih vulgarnosti grobih, prostaških dejanj
● knjiž. predavatelj je zašel v vulgarnost začel preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavati, prikazovati kaj

SSKJ²

vulgáta -e ž (ȃ)
rel. latinski prevod Svetega pisma iz četrtega stoletja: septuaginta in vulgata

SSKJ²

vúlgo prisl. (ȗ)
knjiž., navadno pri hišnih imenih po domače: piše se Ivan Miklavčič, vulgo Gradnik

SSKJ²

vulkán -a m (ȃ)
1. kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava, ognjenik: vulkan bruha; vulkan že več desetletij miruje; delovanje, izbruh vulkana; pobočje, vrh vulkana; njuna ljubezen je kot vulkan močna, silovita
♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli vulkan ki ne bruha več; podmorski vulkan na morskem dnu
2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo: vulkan navdušenja, strasti

SSKJ²

vulkáničen -čna -o prid. (á)
knjiž. vulkanski: vulkanično delovanje
● knjiž. vulkanični izbruhi strasti zelo močni, siloviti

SSKJ²

vulkanít -a m (ȋ)
petr. kamnina, nastala iz lave na zemeljski površini; predornina1:

SSKJ²

vulkanizácija -e ž (á)
glagolnik od vulkanizirati: delavnica za vulkanizacijo / vulkanizacija kavčuka

SSKJ²

vulkanízem -zma m (ī)
pojavi, ki so v zvezi s prodiranjem magme iz zemeljske notranjosti: raziskovati vulkanizem / še živ vulkanizem v južni Italiji vulkansko delovanje

SSKJ²

vulkanizêr -ja m (ȇ)
kdor vulkanizira: odpeljati pnevmatiko k vulkanizerju / gumarji in vulkanizerji

SSKJ²

vulkanizíranje -a s (ȋ)
glagolnik od vulkanizirati: vulkaniziranje avtomobilskih gum / vulkaniziranje kavčuka

SSKJ²

vulkanizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem: vulkanizirati pnevmatiko, zračnico
2. navadno v zvezi s kavčuk obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji temperaturi: vulkanizirati kavčuk

vulkanizíran

-a -o:

vulkanizirano mesto na zračnici

♦

obrt. vulkanizirana obutev obutev z gumijastim podplatom, prilepljenim z vulkanizacijo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vulkanológ -a m (ọ̑)
strokovnjak za vulkanologijo: nova odkritja vulkanologov; seizmologi in vulkanologi

SSKJ²

vulkanologíja -e ž (ȋ)
veda o vulkanih: stališče vulkanologije

SSKJ²

vulkanolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vulkanologe ali vulkanologijo: vulkanološki inštitut / vulkanološka opazovanja

SSKJ²

vulkánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vulkan: vulkansko delovanje / vulkansko žrelo odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava
● ekspr. vulkanski izbruh bolečin zelo močen, silovit
♦ geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje; vulkanski otok otok, ki so ga zgradile predornine; vulkanski potres; petr. vulkanska breča; vulkansko steklo steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave

SSKJ²

vúlva -e ž (ȗ)
anat. zunanje žensko spolovilo: otekla vulva; spremembe vulve; ustnice vulve; izcedek iz vulve / obrita vulva

SSKJ²

vuvuzéla -e ž (ẹ̑)
podolgovato plastično trobilo, ki ga uporabljajo predvsem športni navijači: nadležne vuvuzele; uporabljati vuvuzele na tekmah svetovnega prvenstva; zvok vuvuzele

SSKJ²

vúzem -zma m (ú)
nar. vzhodno velika noč: praznovati vuzem; na vuzem so streljali z možnarji; ob vuzmu ji je umrl oče

SSKJ²

vúzemnica -e [vuzəmnica] ž (ú)
nar. vzhodno kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj: kuriti vuzemnico

SSKJ²

vúzemski -a -o [vuzəmski] prid. (ú)
nar. vzhodno velikonočen: vuzemske pisanice / vuzemski čas

SSKJ²

vúzmenka -e ž (ū)
nar. vzhodno kres na veliko soboto zvečer ali velikonočno nedeljo zjutraj: zakuriti vuzmenko

SSKJ²

vz... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja navzgor: vzdigniti, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzravnati
b) začetka dejanja, nastopa stanja: vzfrfotati, vzplahutati / vzbuhniti, vzkipeti / vzcvesti, vzljubiti, vznemiriti
c) dosege zaželenega namena, cilja: vzgojiti, vzrediti / vzpostaviti
č) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): vzkaliti, vzrohneti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vzhod, vzpenjavka, vzpon, vzponski, vzreja

SSKJ²

vzád prisl. (ȃ)
star. zadaj: vzad so ves čas odprta vrata; vzad stati / tu vzad se zbirajo

SSKJ²

vzádaj prisl. (á)
star. zadaj: vzadaj so opazili, da je padla; oče in mati sta hodila daleč vzadaj / tam vzadaj je še nekdo

SSKJ²

vzádi prisl. (ā)
star. zadaj: vzadi so štrleli vrhovi gora; najbolj vzadi so šli bolni in ranjenci / delala je vzadi za hišo / ostati vzadi za drugimi zaostati

SSKJ²

vzádnjič prisl. (ȃ)
zastar. zadnjič: vzadnjič so se še pozdravili in odšli / to sta sklenila že vzadnjič

SSKJ²

vzajémec -mca m (ẹ̑) pog.
vzajemni sklad: ustanavljati vzajemce; najdonosnejši vzajemci na trgu; donos, izguba vzajemca; priliv v vzajemce / delniški, obvezniški vzajemci

SSKJ²

vzajémen -mna -o prid., vzajémnejši (ẹ̑)
1. povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom: vzajemna usluga; vzajemno priznavanje študijskih naslovov / vzajemen dogovor, sporazum
// medsebojno povezan, odvisen: vzajemno delovanje organov / vzajemen razvoj / vzajemna določenost teorije in prakse
♦ fiz. zakon o vzajemnem učinku
2. ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega: vzajemna pomoč; vzajemno spodbujanje; sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno
// ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake skupnosti: prizadevati si za vzajemne odnose v družini / vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo medsebojno
3. knjiž. skupen: imeti čut za vzajemno delo; z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev / imeti s kom precej vzajemnih potez

vzajémno

prisl.:

vzajemno si pomagati

SSKJ²

vzajémnost -i ž (ẹ̑)
1. povezanost s čim enakim, ustreznim kot povračilom: dogovoriti se o vzajemnosti prevajanja literarnih del / sporazum temelji na vzajemnosti
♦ pravn. načelo vzajemnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
// medsebojna povezanost, odvisnost: vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom / vzajemnost duševnega in telesnega razvoja
2. medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti: računati, zanesti se na vzajemnost; delavska, vaška vzajemnost; občutek vzajemnosti / slovanska vzajemnost

SSKJ²

vzbesnéti -ím dov., vzbêsni in vzbésni (ẹ́ í)
postati besen: vzbesnel je in začel razbijati posodo; vzbesnela je zaradi njegove trdosrčnosti; spet, takoj vzbesneti / ekspr. reka ob nalivih vzbesni

vzbesnèl

in vzbesnél -éla -o:

vzbesnel človek

SSKJ²

vzblestéti -ím dov., vzblésti in vzblêsti (ẹ́ í)
knjiž. zableščati se, zalesketati se: dragulj vzblesti; morska gladina vzblesti kot srebro / v očeh mu vzblestijo solze se blesteč pojavijo / nad vrhovi je vzblestel mesec je vzšel

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzblestévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. večkrat zableščati se, zalesketati se: vodna gladina vzblesteva; oči so ji vzblestevale od sreče / nad izložbami vzblestevajo reklame se sveteč pojavljajo / požari vzblestevajo in ugašajo zagorevajo

SSKJ²

vzbóček -čka m (ọ̑)
zastar. vzboklina, izboklina: koničast vzboček

SSKJ²

vzbóčenost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost vzbočenega: vzbočenost stopala

SSKJ²

vzbočína -e ž (í)
knjiž. vzboklina, izboklina: vzbočina na zidu

SSKJ²

vzbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbočiti prsi, trebuh; močno, nekoliko vzbočiti / vzbočiti pločevino; pri segrevanju se pokrov in dno vzbočita / krilo se je v vetru vzbočilo v balon

vzbóčiti se

dvigniti se v obliki visokega loka:

nad mestom se je vzbočila mavrica

/ iz ravnine se tu in tam vzboči grič

vzbóčen

-a -o:

vzbočen hrbet

vzbočeno čelo

SSKJ²

vzbòk vzbóka m (ȍ ọ̑)
zastar. vzboklina, izboklina: vzbok na tilniku

SSKJ²

vzbókel -kla -o [wzbokəu̯] prid. (ọ́)
ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: vzbokel hrbet kamele; vzbokla ploskev; zrcalo je vzboklo
♦ zool. vzboklo-jamasto vretence vretence, ki je spredaj izbočeno in zadaj vbočeno

SSKJ²

vzboklína -e ž (í)
kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno: na cesti so jame in vzbokline; zravnati vzbokline; kamnite vzbokline; telesne vzbokline; vzbokline na stropu; ploskve brez vzboklin / vzboklina stopala vzbočenost, vzboklost
♦ tisk. tisk z vzbokline tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk

SSKJ²

vzbóklost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost vzboklega: vzboklost trebuha

SSKJ²

vzbókniti -em dov. (ọ́ ọ̑)
zastar. vzbočiti: vzbokniti hrbet

vzbóknjen

-a -o:

vzboknjena ploskev

SSKJ²

vzbrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
oddati enakomerno se tresoč glas: strune vzbrnijo; zaloputnil je z vrati, da so vzbrnele šipe

SSKJ²

vzbŕst -í ž (ȓ)
1. glagolnik od vzbrsteti: mraz zadržuje vzbrst drevja
2. med. posamezna bolezenska sprememba na koži ali sluznici pri izpuščaju; eflorescenca: koža, polna vzbrsti / kožna vzbrst

SSKJ²

vzbrstéti -ím dov. (ẹ́ í)
narediti brste: okrasno grmovje je čez noč vzbrstelo / popje je vzbrstelo že marca se je odprlo / ekspr. pod nosom so mu vzbrstele brčice zrasle; pren., ekspr. med njima vzbrsti ljubezen, prijateljstvo; javno življenje je takrat bujno vzbrstelo

SSKJ²

vzbrúhniti -em dov. (ú ȗ)
knjiž. izbruhniti: za vsako malenkost vzbruhne

SSKJ²

vzbudítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vzbuditi: vzbuditev čustev / vzbuditev veselja do dela

SSKJ²

vzbudíti -ím dov., vzbúdil (ī í)
1. povzročiti, da kaj nastane: vzbuditi jezo, slabo voljo; vzbuditi v kom sočutje; vzbuditi otroku veselje do risanja; vzbuditi zanimanje za študij; vzbuditi pri bolniku zaupanje v zdravila / rešitev je vzbudila različne pomisleke; s svojim vedenjem je vzbudila pozornost / ekspr.: hudo trpljenje mu je vzbudilo misel na smrt zaradi hudega trpljenja je začel misliti na smrt; v srcu se ji vzbudi kesanje začne se kesati
// povzročiti, da kaj začne delovati: vzbuditi čute, domišljijo; vzbuditi spomin na nekdanje dni
2. zastar. zbuditi: treba bo vzbuditi ljudi / vzbuditi iz spanja / vzbuditi iz razmišljanja
♦ elektr. vzbuditi električni generator povzročiti v njem magnetni pretok z električnim tokom; vzbuditi električno napetost; fiz. vzbuditi atom z dovajanjem energije spraviti ga v vzbujeno stanje; vzbuditi fluorescenco

vzbudívši

zastar.:

vzbudivši celo družino, je odšel

vzbujèn

-êna -o:

vzbujen iz spanja

vzbujena čustva

♦

fiz. atom v vzbujenem stanju atom s prebitkom energije

SSKJ²

vzbúh -a m (ȗ)
1. močen, nenaden sunek zraka: vzbuh nas je vrgel po tleh / zaradi vzbuha eksplozije so popokale šipe
// zamolkel glas ob takem sunku: najprej se je slišal vzbuh, potem je priletelo kamenje
2. glagolnik od vzbuhniti: vzbuh ognja; eksplozija je povzročila vzbuhe zemlje in kamenja / vzbuhi jeze in sovraštva / vzbuh razstreliva
● knjiž. sredi ščita je jeklen vzbuh vzboklina, izboklina

SSKJ²

vzbuhávati -am nedov. (ȃ)
ekspr. drug za drugim z zamolklim glasom eksplodirati: granate padajo v ogenj in vzbuhavajo

SSKJ²

vzbúhel -hla -o [wzbuhəu̯] prid. (ú)
knjiž. izbočen, izbuhnjen: vzbuhli deli zemljišča

SSKJ²

vzbúhniti -em dov. (ú ȗ)
1. buhniti navzgor: skozi razpoke vzbuhne plamen; pren., pesn. iz gozdov je vzbuhnil upor
2. preh., ekspr. s silo vreči navzgor: eksplozija je vzbuhnila v zrak zemljo in kamenje
3. ekspr. nenadoma, silovito se pojaviti: na hrbtu so ji vzbuhnile rdeče otekline / v njem je vzbuhnila jeza
4. ekspr. z zamolklim glasom eksplodirati: na ulici je vzbuhnila petarda / za vsako malenkost vzbuhne nezadržano, silovito izrazi svojo jezo
● ekspr. omizje vzbuhne v krohot se nenadoma glasno zasmeje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzbujálen -lna -o prid. (ȃ)
elektr. nanašajoč se na povzročanje magnetnega pretoka z električnim tokom: vzbujalni postopki / vzbujalni tok; vzbujalna napetost napetost, ki povzroči v vzbujalni tuljavi vzbujalni tok; vzbujalna tuljava

SSKJ²

vzbújanje -a s (ú)
glagolnik od vzbujati: vzbujanje zadovoljstva; vzbujanje skrbi / vzbujanje dvomov; vzbujanje pozornosti

SSKJ²

vzbújati -am nedov. (ú)
1. povzročati, da kaj nastane: vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; vzbujati otroku veselje do dela; vzbujati v kom zanimanje za kaj / tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke; vzbujati občudovanje, pozornost / vzbujati občutek, vtis trdnosti; sadje mu vzbuja tek
// povzročati, da kaj začne delovati: slika vzbuja domišljijo; vzbuja se mu vest
2. povzročati, da nastane kak pojav: vzbujati hrup; vzbujati nihanje, valovanje
3. zastar. zbujati: vzbujati otroka; ponoči se pogosto vzbuja
● zastar. pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja spodbuja; zastar. vzbujali so spomine in se tolažili obujali
♦ elektr. vzbujati električni generator povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom; fiz. vzbujati z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu)

vzbujajóč

-a -e:

tesnobo vzbujajoč smeh

vzbujajoča se narava

upanje vzbujajoča novica

SSKJ²

vzbujeválen -lna -o prid. (ȃ)
elektr. vzbujalen: vzbujevalni tok; vzbujevalna napetost

SSKJ²

vzbujeválnik -a m (ȃ)
med. priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; spodbujevalnik: imeti vzbujevalnik / srčni vzbujevalnik

SSKJ²

vzbúkniti -em dov. (ú ȗ)
bukniti navzgor: plamen vzbukne proti nebu
● ekspr. v deželi je vzbuknila vstaja silovito nastopila

SSKJ²

vzbúna -e ž (ȗ)
zastar. alarm: taborovodja je zapiskal vzbuno / vzbuna se je začela ob dveh / vpiti, zvoniti na vzbuno z vpitjem, zvonjenjem opozarjati na pripravljenost na bližajočo se nevarnost

SSKJ²

vzbúniti -im dov. (ú ȗ) zastar.
1. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzbuniti ljudstvo; vzbuniti proti vladarju
2. alarmirati, opozoriti: vzbuniti stražo / dogodek jih je vzbunil vznemiril, razburil

SSKJ²

vzbúriti -im dov. (ū ȗ)
1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti
♦ anat. vzburiti živčne končiče
2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter vzburi vodno gladino
// vznemiriti: vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet
// razvneti: žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila razburila, razjezila

vzbúriti se

knjiž.

postati razgiban, valovit:

morje se je vzburilo

/ zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami

vzbúrjen

-a -o:

vzburjeni čuti

vzburjena množica

vzburjeno morje

prisl.: vzburjeno odgovoriti

SSKJ²

vzbúrjanje -a s (ú)
glagolnik od vzburjati: vzburjanje živcev; vzburjanje z dotiki / vzburjanje domišljije

SSKJ²

vzbúrjati -am nedov. (ú)
1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati
2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino
// vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce
// razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi

SSKJ²

vzbúrjenje -a s (ȗ)
glagolnik od vzburiti: vzburjenje živcev; proces vzburjenja / spolno vzburjenje / živci prevajajo vzburjenje do možganov / novica je povzročila vzburjenje

SSKJ²

vzbúrjenost -i ž (ȗ)
stanje vzburjenega: po vsem telesu je čutil prijetno vzburjenost; čustvena, telesna vzburjenost / spolna vzburjenost / knjiž. od vzburjenosti rdeč obraz vznemirjenosti, razburjenosti

SSKJ²

vzbúrkanost -i ž (ȗ)
stanje vzburkanega: vzburkanost morja / ekspr. čustvena, notranja vzburkanost vznemirjenost, razvnetost

SSKJ²

vzbúrkati -am dov. (ȗ)
narediti razgibano, valovito: močen veter je vzburkal jezersko gladino
// ekspr. vznemiriti, razvneti: novica je vzburkala javnost; stavka je vzburkala delavstvo / dekle je vzburkalo njegova čustva

vzbúrkati se

postati razgiban, valovit:

proti večeru se je morje vzburkalo

/ v kratkem času so se okrog nas vzburkali valovi

vzbúrkan

-a -o

deležnik od vzburkati:

preveč je vzburkan, zato potrpite

vzburkano morje

ekspr. nemiren, buren1: vzburkani časi

SSKJ²

vzburkávati -am nedov. (ȃ)
večkrat vzburkati: veter vzburkava morsko gladino
// ekspr. vznemirjati, razvnemati: strasti ga vzburkavajo

SSKJ²

vzburljív -a -o prid., vzburljívejši (ī í)
1. ki s svojim delovanjem povzroča reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: vzburljiv vonj
// ki se da vzburiti: vzburljivi deli telesa / spolno vzburljiv / ekspr. ta človek je vzburljive krvi
2. knjiž. vznemirljiv: vzburljiva novica / vzburljiva slika
// razburljiv: bolnik je postal vzburljiv / vzburljiva tekma

SSKJ²

vzburljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vzburljivega: vzburljivost dotikov; stopnja vzburljivosti / spolna vzburljivost / knjiž. za bolnika je značilna velika vzburljivost razburljivost

SSKJ²

vzcvèsti tudi vzcvestì vzcvetèm, in vzcvêsti vzcvêtem [ʍscvəsti in ʍscvesti] dov., vzcvèl vzcvelà in vzcvêla in vzcvetèl vzcvetlà in vzcvêtel vzcvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas
1. narediti cvet, cvete: tulipan vzcvete; vzcvesti pozno spomladi / ekspr. vrt vzcvete
2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: dekle je čez noč vzcvelo
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: mesto vzcvete v šestnajstem stoletju
// pojaviti se v veliki meri: v deželi vzcvete umetnost
// pojaviti se sploh: med njima kmalu vzcvete ljubezen

SSKJ²

vzcvétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
začenjati cveteti: sadno drevje že vzcveta; pren., ekspr. na obrazu ji vzcveta lepota

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzcvetéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. narediti cvet, cvete: vrtnice so vzcvetele; zaradi mraza je češnja pozno vzcvetela / ekspr. travnik je že vzcvetel / ekspr. ko bo vzcvetela pomlad, bo vse dobro; pren., ekspr. iz krvi in žrtev je vzcvetela svoboda
2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: po porodu je kmalu spet vzcvetela / ko je vzcvetela v mladenko, je postala igralka
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: njegovo posestvo je v zadnjih letih vzcvetelo
// pojaviti se v veliki meri: ob meji je vzcvetelo tihotapstvo / v njeni duši so vzcveteli spomini
// pojaviti se sploh: v srcu ji je vzcvetelo upanje

SSKJ²

vzcvetévati -am nedov. (ẹ́)
1. vzcvetati: rože na vrtu že vzcvetevajo
2. ekspr. začenjati dobivati (zelo) zdrav, lep videz: dekle vzcveteva
3. ekspr. postajati gospodarsko uspešen: mesto vzcveteva / gospodarstvo ponovno vzcveteva
// začenjati se pojavljati v veliki meri: v deželi vzcveteva umetnost
// začenjati se pojavljati sploh: v srcu ji vzcveteva upanje / na obrazu mu vzcveteva ljubezniv nasmeh ljubeznivo se nasmiha

SSKJ²

vzdahníti in vzdáhniti -em dov. (ī á)
star. vzdihniti: zamahne z roko in vzdahne / potem je vzdahnila: Ah, kje je že tisto

SSKJ²

vzdájati -am nedov. (ȃ) zastar.
1. želeti, voščiti1: vzdajati komu srečo
2. izdajati: njegov obraz vzdaja bolečino / vzdajati vtis prazničnosti dajati

SSKJ²

vzdárje -a s (ȃ)
zastar. povračilo: dati komu vzdarje za darove / za vzdarje poslati šopek rož

SSKJ²

vzdáti vzdám dov., 2. mn. vzdáste in vzdáte; vzdál (á)
zastar. zaželeti, voščiti1: vzdati komu srečo

SSKJ²

vzdéti vzdénem dov., vzdêni vzdeníte (ẹ́)
knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dati, določiti: profesorju slovenščine so vzdeli ime Vejica

SSKJ²

vzdévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž., navadno v zvezi z ime, vzdevek dajati, določati: jeziku, v katerem mu teče beseda, vzdeva ime materinščina; vzdevati si vzdevke

SSKJ²

vzdévek -vka m (ẹ̑)
izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti: vzdevek je zanj zelo primeren; dati, dobiti, imeti vzdevek; poznati koga po vzdevku; klicali so ga z vzdevkom; ljubkovalen, posmehljiv, smešen, žaljiv vzdevek; vzdevek Podlasica / revija se brani vzdevka, da je avantgardna oznake; pisatelj je uporabljal različne vzdevke psevdonime; poznati ilegalni, partizanski vzdevek koga ilegalno, partizansko ime

SSKJ²

vzdíg -a m (ȋ)
glagolnik od vzdigniti: pozdravil je z vzdigom roke / vzdig proti napadalcu

SSKJ²

vzdígati -am nedov. (í ȋ)
star. vzdigovati: vzdigati vreče / iz dimnika se vzdiga dim / nad potokom se vzdiga hrib / v njem se je vzdigala jeza postajal je jezen

vzdigajóč

-a -e:

vzdigajoči se valovi

SSKJ²

vzdigávati -am nedov. (ȃ)
star. vzdigovati: ne smeš vzdigavati težkih stvari / sunkovito vzdigavati rame

SSKJ²

vzdígniti -em dov. (í ȋ)
1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti / vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan / veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti / vzdigniti kvišku, pog. gor
2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati
3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani
4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati / ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi
// dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države
5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi
6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu
7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor
● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati

vzdígniti se

premakniti se navzgor, kvišku:

letalo se je vzdignilo v zrak

iz dimnika se vzdigne dim

za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu

megla se hitro vzdigne

/ takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide

/ proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne

pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje

knjiž.

nastati, pojaviti se:

v njem se je vzdignila jeza

v srcu se mu vzdigne dvom, sum

/ proti večeru se je vzdignil veter začel pihati

s smiselnim osebkom v dajalniku

začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor:

že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo

/ v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu

●

pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla

vzdignívši

zastar.:

pozdravil jo je, vzdignivši roko

vzdígnjen

-a -o:

vzdignjena glava

cesta je vzdignjena za en meter

SSKJ²

vzdigoválen -lna -o prid. (ȃ)
ki povzroča, omogoča dviganje; dvižen: vzdigovalna naprava

SSKJ²

vzdigovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vzdigovati: izogibati se napornega vzdigovanja / vzdigovanje cen

SSKJ²

vzdigováti -újem nedov. (á ȗ)
1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati / vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor
2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem
3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove
4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven
5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati z bančnega računa
6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje
● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili

vzdigováti se

premikati se navzgor, kvišku:

megla se vzdiguje

iz lonca se vzdiguje para

s tal, za avtomobili se vzdiguje prah

vzdigovati se proti najvišji točki

hitro, višje se vzdigovati

/ cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja

pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo

knjiž.

nastajati, pojavljati se:

v njenem srcu se vzdiguje upanje

/ počasi se vzdiguje veter začenja pihati

razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice;

dvigati se:

iz morja se vzdigujejo strme skale

okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto

s smiselnim osebkom v dajalniku

čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor:

bolnici se vzdiguje

vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage

/ želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje

●

vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen

vzdigováje

star.:

vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet

vzdigujóč

-a -e:

počasi se vzdigujoča cesta

SSKJ²

vzdíh -a m (ȋ)
1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se
2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov
● ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti

SSKJ²

vzdíhanje -a s (ȋ)
star. vzdihovanje: vzdihanje je utihnilo

SSKJ²

vzdíhati -am stil. vzdíšem nedov. (ȋ)
star. vzdihovati: bolnik toži in vzdiha; vzdihati od sreče; tiho, žalostno vzdihati / vzdihati za kom / veter otožno vzdiha okrog hiš

SSKJ²

vzdihávati -am nedov. (ȃ)
1. star. vzdihovati: odkar ji je umrl mož, samo joka in vzdihava; žalostno vzdihavati
2. zastar. vdihavati: globoko vzdihavati gozdni zrak

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzdihljáj stil. vzdíhljaj -a m (ȃ; ȋ)
1. posamezen glas pri vzdihovanju, zlasti kratek, rahel: tu in tam se je slišal kak vzdihljaj; ekspr. iz prsi se ji je izvil vzdihljaj; nežen, pobožen vzdihljaj / ekspr. vzdihljaji srca / ekspr. vzdihljaji sreče / globok vzdihljaj vzdih / zaslišal se je samo vzdihljaj: Ali ni že vsega preveč
2. knjiž. vzdihljaju podoben glas: vzdihljaji morja
● ekspr. obleka je v poslednjih vzdihljajih je že zelo slaba, se trga; evfem. biti, ležati v poslednjih vzdihljajih umirati; ekspr. ljubiti koga do zadnjega vzdihljaja do konca življenja, do smrti

SSKJ²

vzdíhniti -em dov. (í ȋ)
1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: premolknil je in vzdihnil; še v spanju je kdaj vzdihnila; od ugodja, z olajšanjem vzdihniti; ekspr. iz dna duše vzdihniti; hrepeneče, nejevoljno vzdihniti; glasno vzdihniti; globoko vzdihniti / zadnjo besedo je komaj slišno vzdihnila izgovorila / starec vzdihne: To so bili lepi časi
2. knjiž. dati vzdihu podoben glas: zunaj je vzdihnil veter; brezoseb. med ločjem je proseče vzdihnilo

SSKJ²

vzdíhoma prisl. (ȋ)
knjiž. z vzdihom, vzdihujoč: vzdihoma je dvignila vedro s tal; vzdihoma je zaprl trudne oči

SSKJ²

vzdihovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vzdihovati: vzdihovanje je pojemalo / zaman je bilo vzdihovanje po starih časih / vzdihovanje zaradi revščine

SSKJ²

vzdihováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu
// ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa
2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo
● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil

vzdihováje

stil. vzdihujé:

vzdihovaje opravljati neprijetno delo

vzdihujóč

-a -e:

vzdihujoč se je sezul

vzdihujoče dekle

vzdihujoče srce

SSKJ²

vzdivjáti -ám dov. (á ȃ)
star. zdivjati: svinja je vzdivjala v gozd / ljudje so vzdivjali in planili nanj / nad mestom je vzdivjala nevihta

SSKJ²

vzdížen -žna -o prid. (ȋ)
dvižen: vzdižni most / vzdižna sila

SSKJ²

vzdížnica -e ž (ȋ)
navt. vrv za vzdigovanje in pritrjevanje jadra na jambor: napeti vzdižnice

SSKJ²

vzdólnjik tudi vzdólnik -a m (ọ̑)
meteor. navpični zračni tok, usmerjen navzdol: vzdolnjik in vzgornjik

SSKJ²

vzdôlž1 [wzdou̯ž] prisl. (ȏ)
vzporedno z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: odkosil je celo red vzdolž ob meji; ob steni sta bili dve mizi: ena počez, druga vzdolž; v sobi so ležali po vseh kotih, vzdolž in počez / korenino prerežemo vzdolž v dve polovici po dolgem
● ekspr. vprek in vzdolž je hodil po čakalnici v vseh smereh

SSKJ²

vzdôlž2 [wzdou̯ž] predl. (ȏ)
z rodilnikom za izražanje vzporednosti z daljšo stranjo, osjo predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: vzdolž velike dvorane stojijo stebri; vzdolž reke rastejo topoli; klop vzdolž zidu / vzdolž meje se sliši streljanje

SSKJ²

vzdôlžen -žna -o [wzdou̯žən] prid. (ȏ)
vzporeden z daljšo stranjo, osjo predmeta: vzdolžni rob mize; vzdolžne oznake na cestišču / vzdolžni prerez, presek; vzdolžna os / vzdolžni padec terase; obleka ima vzdolžno zapenjanje
// vzporeden z daljšo stranjo, osjo drugega predmeta: vzdolžni rovi; prečni in vzdolžni tramovi
● knjiž. vzdolžna metoda proučevanja pojava metoda, pri kateri se pojav proučuje v daljši dobi
♦ alp. vzdolžni klin klin s konico v isti smeri z ušesom; biol. vzdolžna delitev; fiz. vzdolžno valovanje valovanje, pri katerem nihajo delci snovi v smeri prenašanja energije; longitudinalno valovanje; med. vzdolžna lega plodu v maternici

SSKJ²

vzdôlžnik -a [wzdou̯žnik] m (ȏ)
teh. vzdolžni nosilni element: mostni vzdolžnik; vzdolžnik v letalskem trupu

SSKJ²

vzdramíti in vzdrámiti -im dov. (ī á)
1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: vzdramilo ga je tuljenje sirene; vzdramiti otroka; vzdramiti se od bolečin; vzdramiti se ob petih; težko se vzdramiti / sredi takega razmišljanja jo je vzdramil zvonec; pren., ekspr. vzdramiti vest v kom; mesto se je vzdramilo v sončnem jutru
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: vzdramiti iz prijetnih sanj; vzdramiti se iz spanja
// knjiž. povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: vzdramiti ljudstvo / vzdramiti k narodni zavesti
2. knjiž. vzbuditi: vzdramiti v kom ljubezen; vino je vzdramilo splošno veselost / alkohol je vzdramil njegovo domišljijo; to ime vzdrami stare spomine

vzdrámljen

-a -o:

iz sanj vzdramljen človek

otrok je že vzdramljen

SSKJ²

vzdrámljati -am nedov. (á)
knjiž. zbujati: vzdramljati speče / pesn. v naravi se vzdramlja novo življenje se poraja, nastaja

SSKJ²

vzdráženje -a s (ā)
glagolnik od vzdražiti: vzdraženje živca; hitrost, stopnja vzdraženja / spolno vzdraženje / prevajati vzdraženje; širjenje vzdraženja / vzdraženje otrokove domišljije

SSKJ²

vzdráženost -i ž (ā)
stanje vzdraženega: povzročiti vzdraženost; živčna vzdraženost; vzdraženost čutil / spolna vzdraženost

SSKJ²

vzdražíti in vzdrážiti -im, in vzdrážiti -im dov. (ī á; á ā)
1. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: dražljaj vzdraži živec; vzdražiti z električnim tokom; močno, zelo vzdražiti; celica se vzdraži / nosnice vzdraži vonj po pečenki / spolno vzdražiti
// razvneti: pripovedovanje je vzdražilo njegovo domišljijo
2. knjiž. razdražiti, razburiti: novica ga je vzdražila / trušč je vzdražil golobe, da so odleteli vznemiril

vzdrážen

-a -o:

preveč je vzdražena, da bi molčala

vzdraženo mesto na koži

SSKJ²

vzdražljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vzdražiti: vzdražljiv živec; ta del telesa je zelo vzdražljiv; vzdražljiva mišica
// knjiž. razdražljiv, razburljiv: vzdražljiv človek; po bolezni je precej vzdražljiv / vzdražljivo doživetje vznemirljivo

SSKJ²

vzdražljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vzdražljivega: povečati vzdražljivost organa; čustvena, živčna vzdražljivost / knjiž. lotila se ga je čudna vzdražljivost razdražljivost, razburjenost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzdrgetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: prebledel je in vzdrgetal; telo mu je vzdrgetalo; vzdrgetati od jeze; krčevito, nenadoma vzdrgetati / glas ji je vzdrgetal
2. ekspr. močno se vznemiriti: vzdrgetala je v strahu, da bi ga odkrili; brezoseb. v njej je vzdrgetalo

SSKJ²

vzdrgetávati -am nedov. (ȃ)
večkrat vzdrgetati: ranjenci so vzdrgetavali; ustnice ji vzdrgetavajo; vzdrgetavati od mraza; vzdrgetavati v kratkih sunkih / ekspr. trava vzdrgetava v vetru se večkrat rahlo zatrese

SSKJ²

vzdrhtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: deklica je zdrhtela in zardela; vzdrhteti od mraza, razburjenja; za trenutek je vzdrhtela; rahlo vzdrhteti; vzdrhtel je kot list trepetlike / glas vzdrhti
2. knjiž. za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti: srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja; vzdrhtela je v velikem upanju
3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj / po dvorani je vzdrhtelo ihtenje

SSKJ²

vzdrhtévati -am nedov. (ẹ́)
1. večkrat vzdrhteti: ženska vzdrhteva; vzdrhtevati od vznemirjenja; telo mu na rahlo vzdrhteva; pren., ekspr. zrak vzdrhteva od zvonjenja
2. knjiž. večkrat biti zelo čustveno vznemirjen: duša ji vzdrhteva od sreče; vzdrhtevati v bolečini, žalosti
3. knjiž., s prislovnim določilom biti zaznaven, opazen: na ustnicah ji vzdrhteva smehljaj

SSKJ²

vzdržánost -i ž (á)
knjiž. zadržanost: kazati vzdržanost; vzdržanost in boječnost

SSKJ²

vzdržáti -ím dov. (á í)
1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži
// biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati
2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila
// biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur
3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve
4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju
5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska
6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl
7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let
8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču
● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila

vzdržáti se

zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb:

zaradi bolezni se vzdržati

popolnoma se vzdržati

/ spolno se vzdržati

zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi:

vzdržati se kajenja

/ alkoholnih pijač se mora vzdržati

zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja

●

večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo

knjiž.

obdržati se:

brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal

/ s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini

vzdržán

-a -o:

število vzdržanih glasov

SSKJ²

vzdržávati -am nedov. (ȃ)
star. vzdrževati: vzdržavati hišo / vzdržavati red in mir / vzdržavati družino

SSKJ²

vzdŕžema prisl. (ȓ)
izraža, da se dejanje dogaja brez prekinitev: vzdržema brati, hoditi; sneg vzdržema naletava / doma je ostala tri dni vzdržema / število obiskovalcev vzdržema raste nenehno

SSKJ²

vzdŕžen -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄)
1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
// ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen
2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje
5. zastar. vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago
6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje

vzdŕžno

prisl.:

govoriti o kom vzdržno

živeti vzdržno

SSKJ²

vzdrževálec -lca [wzdərževau̯ca tudi wzdərževalca] m (ȃ)
kdor kaj vzdržuje: vzdrževalci so med prazniki opravili nujna popravila; vzdrževalec strojev, vozil / vzdrževalci tradicije / vzdrževalec družine

SSKJ²

vzdrževálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vzdrževanje: redna vzdrževalna dela / obnovitveni in vzdrževalni stroški / vzdrževalna služba
♦ agr. vzdrževalna krma krma za ohranjanje normalnih življenjskih funkcij pri odraslih živalih

SSKJ²

vzdrževálka -e [wzdərževau̯ka tudi wzdərževalka] ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova, ki kaj vzdržuje: vzdrževalka družine / vzdrževalka trga

SSKJ²

vzdrževalnína -e ž (ī)
znesek, ki se plača za vzdrževanje: pobirati vzdrževalnino; vzdrževalnina za avtomobil, lokal / živeti od vzdrževalnine; letna, mesečna vzdrževalnina v domu
// preživnina: dobivati, plačevati vzdrževalnino; vzdrževalnina za otroka, razvezanega zakonca; sodno priznana vzdrževalnina

SSKJ²

vzdrževánec -nca m (á)
kdor je vzdrževan: vse življenje je bil vzdrževanec / evfem. vzdrževanec bogate ženske priležnik, ljubček

SSKJ²

vzdrževánje -a s (ȃ)
glagolnik od vzdrževati: vzdrževanje parka, stanovanja je drago; skrbeti za vzdrževanje; nestrokovno, pravilno, redno vzdrževanje; stroški vzdrževanja; navodila o vzdrževanju stroja; uporaba in vzdrževanje / vzdrževanje enakomerne temperature v prostoru / vzdrževanje prometnih zvez / vzdrževanje družine

SSKJ²

vzdrževánka -e ž (á)
ženska, ki je vzdrževana: družbeni položaj vzdrževank / evfem. oženil se je z bivšo vzdrževanko bogatega trgovca priležnico, ljubico

SSKJ²

vzdrževátelj -a m (ȃ)
knjiž. vzdrževalec: vzdrževatelj reda in discipline / vzdrževatelj družine

SSKJ²

vzdrževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da se kaj ohranja v dobrem stanju: vzdrževati cesto; sam vzdržuje hišo; vzdrževati na predpisan način; vzdrževati po navodilih; vzdrževati in obnavljati / vzdrževati v dobrem stanju
// delati, da se kaj ohranja v enakem stanju: vzdrževati v kotlu stalno temperaturo / vzdrževati ogenj
// delati, da se kaj ohranja sploh: vzdrževati diplomatske, prijateljske odnose; z letali vzdrževati zvezo s poplavljenimi območji / vzdrževati redni promet / ladja vzdržuje progo med Dubrovnikom in Koprom / vzdrževati ravnotežje; s silo vzdrževati red / vzdrževati koga pri življenju / publ. vzdrževati zanimanje za različna področja zanimati se
// delati, da je kaj komu na razpolago: v Ljubljani vzdržujejo stanovanje za sina / vzdržuje si ljubico
2. dajati komu, kar potrebuje za življenje: vzdrževati družino, otroka; med študijem ga je vzdrževal stric / s plačevanjem šolnine vzdrževati učitelja; vzdrževal se je z inštruiranjem
// dajati, kar je potrebno za obstoj, delovanje česa: muzej vzdržuje mestna uprava / vzdrževati vojsko z davki; društvo se vzdržuje s prirejanjem veselic
● knjiž. vzdrževalo jo je upanje, da se sin vrne ji je dajalo moči za nadaljnje življenje; publ. vzdrževati korak s spreminjajočimi se potrebami družbe prilagajati se jim; knjiž. naprava vzdržuje ladjo v vodoravnem položaju drži, ohranja; knjiž. vzdrževati se ostrih besed ne izrekati, ne uporabljati jih; knjiž. pri glasovanju se je skupina poslancev vzdrževala se ni opredeljevala

vzdržujóč

-a -e:

hodil je po vrvi, težko vzdržujoč ravnotežje

vzdrževán

-a -o:

dobro vzdrževana cesta

vzdrževana oseba

SSKJ²

vzdržljív -a -o prid., vzdržljívejši (ī í)
1. ki veliko vzdrži, prenese: bil je vzdržljiv človek; tudi najbolj vzdržljive živali so se že opotekale / obuj bolj vzdržljive čevlje; vzdržljivo cvetje; vzdržljiva vozila / duševno, telesno vzdržljiv tekmovalec
2. ki se da vzdržati, prenesti: težko vzdržljiv pogled; to stanje ne bo trajno vzdržljivo / knjiž. živeti v vzdržljivih razmerah še zadovoljivih, primernih
● knjiž. njegovi nazori niso vzdržljivi sprejemljivi

SSKJ²

vzdržljívost -i ž (í)
1. lastnost, značilnost vzdržljivega: tekmovalci so pokazali veliko vzdržljivost; trpljenje je doseglo meje človeške vzdržljivosti / duševna, telesna vzdržljivost / preizkusiti vzdržljivost kovine / vzdržljivost ropota
2. star. vzdržnost: prostovoljna vzdržljivost / spolna vzdržljivost

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzdržljívosten -tna -o prid. (í)
nanašajoč se na vzdržljivost: vzdržljivostni šport, tek, trening; vzdržljivostne športne vaje

SSKJ²

vzdŕžnež -a m (ȓ)
ekspr. vzdržen človek: pretiran vzdržnež; življenjske navade vzdržneža

SSKJ²

vzdŕžnost -i ž (r̄)
stanje vzdržnega človeka: odločiti se za vzdržnost; vzroki za vzdržnost / spolna vzdržnost / vzdržnost pri jedi, pijači / jensko steklo ima veliko vzdržnost vzdržljivost

SSKJ²

vzdúh -a m (ȗ) zastar.
1. zrak: vzduh je težek in soparen; vdihavati svež vzduh; vlažen vzduh / škrjanček je zletel v vzduh
// ozračje, vzdušje: ustvariti demokratičen vzduh
2. duh2, vonj: opojen vzduh; vzduh po ribah

SSKJ²

vzdúšen -šna -o prid. (ȗ) zastar.
1. zračen1: vzdušne plasti
2. zadušen1, dušljiv: vzdušen prostor; proti večeru je postalo vzdušno / vzdušen zrak soparen, težek
♦ zool. vzdušni mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi

SSKJ²

vzdúšje -a s (ȗ) navadno s prilastkom
1. kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: vzdušje je postalo napeto; prijateljsko, zaupno vzdušje; v takem vzdušju se ne da delati / delovno, ustvarjalno vzdušje / za boljše vzdušje je kupil steklenico šampanjca razpoloženje / vzdušje pesmi občutje
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: ugodno politično vzdušje; vzdušje predvolilne kampanje / film prikazuje vzdušje časa
// kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah je vladalo praznično vzdušje; pokvariti počitniško vzdušje; pričarati božično, novoletno vzdušje
2. zastar. zrak: vzdušje je precej zatohlo; vlažno vzdušje

SSKJ²

vzdúšnica -e ž (ȗ)
nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov; zračnica: razvejane vzdušnice; sistem vzdušnic

SSKJ²

vzdvómiti -im, in vzdvomíti in vzdvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ́)
knjiž. zdvomiti: zakaj si vzdvomil; vzdvomil je, da se bo še kdaj vrnila / vzdvomiti o uspešnosti pogajanj / vzdvomiti o njeni zvestobi / vzdvomiti nad vsem

SSKJ²

vzémek -mka m (ẹ̑)
1. določena količina česa, navadno zdravila, ki se vzame naenkrat: določiti, povečati vzemek; vzemek zdravila
2. igr. skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto:

SSKJ²

vzétek -tka m (ẹ̑)
igr. skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto: dobiti vzetek; vrednost vzetka

SSKJ²

vzéti vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á)
1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot
// narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem
// prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti
2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim
c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel / star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti
č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto
// najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč
3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga
4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti / narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo / kot vzklik: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo
5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil
6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti:
a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo
b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom
// poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon
7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice
// narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati
// narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca
8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil / pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi
9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
// v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
// predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / šol. žarg. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo
10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči
11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost
12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem
// v velelniku, v členkovni rabi izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem
13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se
14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto
// narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del
15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti / preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti
// izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
● nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolni odnos (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; lov. žarg. to žival moramo čim prej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto evrov na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; pravn. vzeti prstni odtis; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre

vzéti se

pog., s prislovnim določilom

pojaviti se, priti:

od nekod se je vzel zdravnik in pomagal ponesrečencu

od kod ste se pa vzeli tako nenadoma

/ od kod se je vzela tvoja pridnost izvira

●

star. barve se ne vzamejo skupaj ne gredo skupaj, se ne ujemajo; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, potruditi za kaj; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; pog. le kje se je vzel, da je tak od koga, od kod ima take (slabe) lastnosti

vzéti si

narediti, da je osebku kaj na razpolago, navadno brez privolitve drugega:

vzeti si oblast, pravico

/ pog.: ni si vzel niti toliko časa, da bi v miru pojedel; popoldne si je vzel čas za branje je bral; vzeti si dve uri časa za ogled mesta porabiti

●

nižje pog. naprej si je vzel, da tega ne bo storil sklenil je

vzémši

zastar.:

vzemši otroka v naročje, je sedla

vzét

-a -o:

vrniti po vojni vzeto zemljo

beseda, vzeta iz nemščine

na silo vzeta stvar

v najem vzeta hiša

statistično vzeto se izvoz izboljšuje

●

nar. zahodno to pojasnilo je izpod pazduhe vzeto izmišljeno, zlagano; zastar. ona je pri njih zelo gor vzeta zelo jo cenijo

SSKJ²

vzétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vzeti: vzetje zemlje jih je prizadelo / vzetje šahovske figure

SSKJ²

vzfrfotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
hitro, slišno zamahniti s perutmi: kokoši so preplašeno vzfrfotale
// frfotaje zleteti: golob je vzfrfotal s tal; jata vrabcev je vzfrfotala v zrak

SSKJ²

vzfrfotávati -am nedov. (ȃ)
večkrat vzfrfotati: z vej so vzfrfotavale ptice in vreščale; pren., ekspr. čudne misli mi vzfrfotavajo v glavi

SSKJ²

vzgajalíšče -a s (í) star.
1. vzgojna ustanova: hodil je v zasebno vzgajališče, ne v javno šolo / deško vzgajališče
// zavod za mladoletne prestopnike: dali so ga v (mladinsko) vzgajališče
2. gojišče: vzgajališče kaktej, školjk

SSKJ²

vzgájanec -nca m (ā)
kdor je vzgajan: odnos med vzgojiteljem in vzgajancem

SSKJ²

vzgájanje -a s (ā)
glagolnik od vzgajati: dobro, uspešno vzgajanje; vzgajanje otrok; vzgajanje in izobraževanje / estetsko, moralno, spolno vzgajanje / vzgajanje rastlin v rastlinjaku; vzgajanje novih rastlinskih vrst
♦ ped. intencionalno vzgajanje z določenim ciljem

SSKJ²

vzgájati -am nedov. (ā)
1. duhovno in značajsko oblikovati, zlasti otroka: znati vzgajati; otroke sta vzgajala oba, oče in mati; šola naj vzgaja za življenje; skrbno, strogo vzgajati; vzgajati z zgledom; vzgajati in izobraževati / vzgajati mladino v slovenskem duhu
2. načrtno razvijati določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgajati strokovnjake / glasbeno, likovno vzgajati / vzgajati ljudi za skupno delo, prizadevanje
3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi dosegati, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgajati nove sorte; vzgajati drevesa z nizkimi debli / vzgajati čistokrvne pse / vzgajati kaktuse, sadike gojiti
♦ lov. vzgajati psa privajati ga na okolico in poslušnost

vzgájan

-a -o:

dobro, strogo vzgajani otroci

nepravilno vzgajana drevesa

SSKJ²

vzgánjati se -am se nedov. (ȃ)
knjiž. vzpenjati se, dvigati se: valovi se vzganjajo čez skale / glasovi kopalcev so se vzganjali nad mirno vodo
♦ agr. mlečna maščoba vzganja na površino mleka se dviga zaradi vzgona

SSKJ²

vzgíb -a m (ȋ)
1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave
// tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja
2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi
3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzgíbati -am in -ljem dov. in nedov. (ī)
povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja: veter je vzgibal veje, zastave
// povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi: pomladni veter vzgiba pšenico / vihar je vzgibal velike valove; pren., ekspr. s shodi vzgibati ljudi
● knjiž. srce mu je vzgibala želja, da bi vso to lepoto naslikal zaželel si je

vzgíban

-a -o:

zasidran čoln se je zibal na vzgibani vodi

SSKJ²

vzgibávati -am nedov. (ȃ)
1. povzročati, delati, da se kaj premika sem in tja: veter je vzgibaval zavese / vzgibavati premražene prste
// povzročati, delati, da kaj valovi: burja je vzgibavala morje; veter vzgibava travo
2. spravljati v (živahnejšo) dejavnost: s predstavami iz večjih mest so vzgibavali domače gledališko življenje; pren. glasba mu je vzgibavala misli in dušo

SSKJ²

vzgibljáj -a m (ȃ)
knjiž. gib, zlasti malo zaznaven, rahel: v opoldanski pripeki ni bilo niti najrahlejšega vzgibljaja zraka / vzgibljaji veselja na obrazu

SSKJ²

vzglásen -sna -o (ȃ)
pridevnik od vzglasje: vzglasni samoglasnik

SSKJ²

vzglásje -a s (ȃ)
jezikosl. začetni glas besede: izgovor samoglasnika o v vzglasju

SSKJ²

vzgláven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vzglavje: vzglavna končnica / vzglavna blazina blazina za pod glavo

SSKJ²

vzglávje -a s (ȃ)
1. mesto, prostor na ležišču, kjer je glava: bolnica počiva na visokem vzglavju; ob vzglavju postelje je stala nočna omarica / bedeti pri otrokovem vzglavju
2. kar se da pod glavo, navadno blazina: zrahljati vzglavje; pod vzglavjem je imela ključe; mehko, nizko vzglavje / narediti si vzglavje iz slame; za vzglavje si podložiti sklenjene roke
● knjiž. vzglavje njive zgornji del; mirna vest je najboljše vzglavje kdor ima mirno vest, mirno spi, živi

SSKJ²

vzglávnica -e ž (ȃ)
blazina (za pod glavo): opiral se je na visoko naložene vzglavnice

SSKJ²

vzglávnik -a m (ȃ)
1. blazina (za pod glavo): zrahljati vzglavnik; pernat, visok vzglavnik; prevleka za vzglavnik
2. nar. večje poleno, panj: vzglavnik je gorel dva dni; skladovnica vzglavnikov
3. avt. naslonjalo na avtomobilskem sedežu za oporo glave in tilnika: varnostni pasovi in vzglavniki

SSKJ²

vzglèd vzgléda m (ȅ ẹ́)
1. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: njegov vzgled je bil stric; biti komu vzgled / pogosto so ga dajali drugim fantom za, v vzgled; vse življenje si je postavljala mater za vzgled
2. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: bil je vzgled skromnega človeka; njegovo ravnanje je vzgled tovarištva
3. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema; zgled: vzgajati mlade z dobrimi vzgledi / s takim pisanjem je tisk dajal slab vzgled; njegovo gospodarjenje je bilo za vzgled vsem sosedom
4. knjiž. primer, zgled: navesti nekaj vzgledov za obravnavano zakonitost

SSKJ²

vzgléden -dna -o prid., vzglédnejši (ẹ́ ẹ̄)
zgleden: bil je vzgleden dijak

SSKJ²

vzglédnik -a m (ẹ̑)
star. vzornik: posnemati vzglednika

SSKJ²

vzglédnost -i ž (ẹ́)
zglednost: vsebinska zanimivost in vzglednost jezika v romanu

SSKJ²

vzgledováti se -újem se nedov. (á ȗ)
delati, ravnati tako, kakor se vidi pri kom drugem: zakaj odlašaš, po meni se vzgleduj; vzgledovati se pri kom
● nar. nihče se ni vzgledoval nad tem zgražal, spotikal

SSKJ²

vzgója -e ž (ọ̑)
1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga vzgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede
2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja
3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje
♦ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. športna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti

SSKJ²

vzgójen -jna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji; vzgojne metode; vzgojno sredstvo; učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦ lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; pravn. vzgojni zavod ustanova za obravnavo mladoletnikov, ki so storili lažja kazniva dejanja ali imajo vedenjske motnje; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov

vzgójno

prisl.:

socialno in vzgojno ogroženi otroci

vzgojno problematični mladi ljudje

♦

ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju

SSKJ²

vzgojênost -i ž (é)
lastnost vzgojenega človeka: truditi se za vzgojenost in osebni razvoj / socialna zrelost in vzgojenost

SSKJ²

vzgojeslôvec -vca m (ȏ)
knjiž. kdor se poklicno ukvarja z vzgojo in izobraževanjem; pedagog: delo vzgojeslovcev

SSKJ²

vzgojeslôven -vna -o prid. (ȏ)
knjiž. pedagoški: vzgojeslovno delo / vzgojeslovni članki

SSKJ²

vzgojeslôvje -a s (ȏ)
knjiž. veda o vzgoji in izobraževanju; pedagogika: predavanja iz vzgojeslovja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzgojeválec -lca [wzgojevau̯ca tudi wzgojevalca] m (ȃ)
zastar. vzgojitelj: vzgojevalci mladine

SSKJ²

vzgojeválen -lna -o prid. (ȃ)
zastar. vzgojen: vzgojevalni pripomočki / vzgojevalni in izobraževalni cilji

SSKJ²

vzgojevalíšče -a s (í)
zastar. vzgojna ustanova: šole in vzgojevališča / deško, vojaško vzgojevališče
// zavod za mladoletne prestopnike: sprejeli so ga v vzgojevališče

SSKJ²

vzgojeválnica -e ž (ȃ)
zastar. vzgojna ustanova: šole, gluhonemnice in druge vzgojevalnice

SSKJ²

vzgojeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. vzgajati: poučevati in vzgojevati / vzgojevati sadno drevje

SSKJ²

vzgojílo -a s (í)
knjiž. vzgojni pripomoček, vzgojno sredstvo: razstava učil, vzgojil in otroških risb

SSKJ²

vzgojítelj -a m (ȋ)
kdor se (poklicno) ukvarja z vzgojo: postati vzgojitelj; starši in vzgojitelji / domski vzgojitelj v dijaškem domu, vzgojnem zavodu; naravni vzgojitelji starši; poklicni vzgojitelj / oče je bil svojim otrokom strog vzgojitelj / nagrajen je bil vzgojitelj nove vrste vrtnic

SSKJ²

vzgojíteljica -e ž (ȋ)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z vzgojo: nekaj let je bila vzgojiteljica v dijaškem domu; delo vzgojiteljic v otroških vrtcih; učiteljica in vzgojiteljica / mati je otrokom prva vzgojiteljica

SSKJ²

vzgojíteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vzgojitelje: vzgojiteljski poklic; vzgojiteljska praksa / vzgojiteljska šola šola, ki usposablja zlasti dekleta za vzgojno delo v vzgojno-varstvenih organizacijah / ima velik vzgojiteljski dar

SSKJ²

vzgojíteljstvo -a s (ȋ)
dejstvo, da je kdo vzgojitelj: tudi v zgodovinskih razpravah je čutiti avtorjevo vzgojiteljstvo / posvetil se je vzgojiteljstvu vzgojiteljskemu poklicu

SSKJ²

vzgojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vzgojiti: vzgojitev boljših vrst rastlin

SSKJ²

vzgojíti -ím dov., vzgójil (ī í)
1. duhovno in značajsko izoblikovati, zlasti otroka: šola jih ni vzgojila za življenje; dobro, strogo vzgojiti / trudila sta se, da bi otroke vzgojila v poštene ljudi
2. načrtno razviti določene sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgojiti kmetijske strokovnjake; vzgojil si je nadaljevalca svojega dela / pevsko, umetniško vzgojiti / z uprizarjanjem zahtevnih del so vzgojili okus gledalcev
3. z načrtnim ukvarjanjem z rastlinami ali živalmi doseči, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgojiti novo sorto pšenice / vzgojiti mladiče

vzgojèn

-êna -o:

lepo vzgojen otrok

vzgojena rastlina

bila je vzgojena v mestu

SSKJ²

vzgojljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vzgojiti: vzgojljiv otrok; biti težko vzgojljiv

SSKJ²

vzgojljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vzgojljivega človeka: različna vzgojljivost otrok; spoznavati učenčevo vzgojljivost in učljivost

SSKJ²

vzgójnik -a m (ọ̑)
zastar. vzgojitelj: vzgojnik veliko generacij učencev

SSKJ²

vzgojnína -e ž (ī)
zastar. vzdrževalnina za otroka: otroci so po očetovi nesreči dobivali vzgojnino

SSKJ²

vzgójniški -a -o prid. (ọ̑)
star. vzgojiteljski: opravljati vzgojniško delo

SSKJ²

vzgójnost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost vzgojnega: poučnost in vzgojnost mohorske povesti / poudariti vzgojnost pri pouku

SSKJ²

vzgójstven -a -o prid. (ọ̑)
star. vzgojen: vzgojstvene naloge

SSKJ²

vzgójstvo -a s (ọ̑)
star. vzgoja: napredek slovenskega šolstva in vzgojstva

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzgòn vzgôna m (ȍ ó)
1. sila, ki deluje na telo v tekočini ali plinu v smeri navzgor: zaradi vzgona je telo v vodi lažje; delovanje vzgona / vzgon letalskega krila
2. knjiž. teženje dvigniti se na višjo stopnjo: izgorevati v ustvarjalnem vzgonu; človek brez vzgona / vzgon k sreči, svobodi / vzgon srca

SSKJ²

vzgónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vzgon: vzgonska sila / vzgonsko ogrevanje, prezračevanje ogrevanje, prezračevanje na osnovi dviganja toplejšega zraka
♦ aer., fiz. vzgonski količnik letalskega krila; navt. vzgonski tanki doka tanki, s katerimi se uravnava višina doka

SSKJ²

vzgoréti -ím dov., vzgôrel (ẹ́ í)
knjiž. zagoreti: na hribu je vzgorela grmada / ob srečanju z njo mu oči vzgorijo / jeza mu vzgori v očeh

SSKJ²

vzgórnjik tudi vzgórnik -a m (ọ̑)
meteor. navpični zračni tok, usmerjen navzgor: jakost vzgornjika

SSKJ²

vzhajálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vzhajanje (testa): vzhajalna moč kvasa / vzhajalna posoda

SSKJ²

vzhajalíšče -a s (í)
astron. vzhodišče: lega vzhajališča

SSKJ²

vzhájanec -nca m (ā)
nav. mn., gastr. kuhana, na rezine zrezana jed iz kvašenega testa, navadno kot priloga: jesti, kuhati vzhajance / ajdovi vzhajanci

SSKJ²

vzhájanje1 -a s (ȃ)
glagolnik od vzhajati1: vzhajanje sonca

SSKJ²

vzhájanje2 -a s (ā)
glagolnik od vzhajati2: vzhajanje testa

SSKJ²

vzhájati1 -am nedov. (ȃ)
1. dvigati se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzhaja / zarja vzhaja / ekspr. izza obzorja vzhajajo oblaki
♦ astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigati se nad obzorje
2. knjiž. dvigati se: iz zemlje vzhaja sopara / iz srca vzhajajo molitve, prošnje
// prihajati, izvirati: iz hlepenja po oblasti vzhaja sovraštvo
● ekspr. biti doma tam, kjer sonce vzhaja na vzhodu; publ. na filmskem nebu vzhaja nova zvezda se začenja uveljavljati nova igralka

vzhajajóč

-a -e:

vzhajajoče sonce

●

ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska

SSKJ²

vzhájati2 -am nedov. (ā)
dvigati se, razširjati se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzhaja / kruh, kvas vzhaja
// nedov. in dov., preh. povzročati, da se kaj dviga, razširja zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: vzhajati testo
● ekspr. pitati gos, da kar vzhaja se hitro debeli

vzhájan

-a -o:

kruh je slabo vzhajan

vzhajano testo

SSKJ²

vzhíčen -a -o prid. (ȋ)
knjiž. prevzet, navdušen: biti vzhičen od lepote narave, nad uspehom koga / vzhičen glas, vzklik

vzhíčeno

prisl.:

vzhičeno govoriti

SSKJ²

vzhíčenje -a s (ȋ)
knjiž. prevzetost, navdušenje: vzhičenje ob uspehu / videti vzhičenje na obrazu koga / govoriti z vzhičenjem

SSKJ²

vzhíčenost -i ž (ȋ)
knjiž. prevzetost, navdušenost: vzhičenost mine, prevzame koga; vzhičenost nad lepoto pokrajine / ljubezenska vzhičenost / govoriti z vzhičenostjo

SSKJ²

vzhít -a m (ȋ)
zastar. prevzetost, navdušenje: zadrhteti od vzhita / videti vzhit v očeh koga

SSKJ²

vzhitéti -ím dov., vzhítel (ẹ́ í)
knjiž. pohiteti: vzhiteti k materi

SSKJ²

vzhòd vzhóda m (ȍ ọ̄)
1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide
// stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod
2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod–zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
// vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje
3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda z območja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela / pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike
● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod območje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod območje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod območje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve

SSKJ²

vzhóden -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑)
nanašajoč se na vzhod:
a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu / vzhodni veter
b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški / vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika
● publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj območje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
♦ astron. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev prvotne krščanske cerkve na Katoliško in Pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu

vzhódno

prisl.:

vzhodno od reke je ravnina

deset kilometrov vzhodneje

SSKJ²

vzhodíšče -a s (í)
astron. točka na obzornici, kjer Sonce vzide ob enakonočju: vzhodišče in zahodišče

SSKJ²

vzhódnik -a m (ọ̑)
1. vzhodni veter: piha vzhodnik; hladen vzhodnik
2. zastar. vzhodnjak: oblačila vzhodnikov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzhodnják -a m (á)
1. prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja: oblačila vzhodnjakov; zahodnjaki in vzhodnjaki
2. publ. kdor je naklonjen idejam, miselnosti, ki se pripisuje vzhodnim deželam: vzhodnjaki sprejemajo bolečino in smrt drugače

SSKJ²

vzhodnjákinja -e ž (á)
1. prebivalka dežel na vzhodu od Sredozemskega morja: oblačila vzhodnjakinj
2. publ. ženska, naklonjena idejam, miselnosti, ki se pripisuje vzhodnim deželam: odnos vzhodnjakinje do bolečine

SSKJ²

vzhodnjáški -a -o prid. (á)
nanašajoč se na vzhodnjake: vzhodnjaški obraz; vzhodnjaška mirnost / vzhodnjaški običaji

SSKJ²

vzhodnjáštvo -a s (ȃ)
način življenja in mišljenja, značilen za vzhodnjake: duhovno vzhodnjaštvo; vzhodnjaštvo in zahodnjaštvo

SSKJ²

vzhódno... prvi del zloženk (ọ̑)
nanašajoč se na vzhoden: vzhodnoalpski, vzhodnoazijski, vzhodnoevropski, vzhodnokrščanski

SSKJ²

vzhódnoázijski -a -o prid. (ọ̑-á)
nanašajoč se na vzhodni del Azije: vzhodnoazijski predeli / vzhodnoazijska utežna enota

SSKJ²

vzhódnoevrópski -a -o prid. (ọ̑-ọ̑)
nanašajoč se na vzhodni del Evrope: vzhodnoevropske države / Vzhodnoevropsko nižavje
♦ geogr. vzhodnoevropski čas krajevni čas 30. poldnevnika vzhodne zemljepisne dolžine

SSKJ²

vzhódnonémški -a -o prid. (ọ̑-ẹ́)
nekdaj nanašajoč se na vzhodno Nemčijo: vzhodnonemška narečja / publ. vzhodnonemška vlada do 1990 vlada Nemške demokratične republike

SSKJ²

vzhódnorímski -a -o prid. (ọ̑-í)
nanašajoč se na vzhodni del leta 395 razdeljenega rimskega cesarstva s prestolnico v Carigradu: vzhodnorimsko prebivalstvo / vzhodnorimsko cesarstvo

SSKJ²

vzhódnosírski -a -o prid. (ọ̑-ȋ)
rel., v zvezi vzhodnosirski obred obred vzhodne Katoliške cerkve v nekdanji vzhodni Siriji:

SSKJ²

vzhódnoslovánski -a -o prid. (ọ̑-ȃ)
nanašajoč se na vzhodne Slovane: vzhodnoslovanska plemena / vzhodnoslovanski jeziki

SSKJ²

vzhódnoslovénski -a -o prid. (ọ̑-ẹ́)
nanašajoč se na vzhodni del Slovenije: vzhodnoslovenski kraji / vzhodnoslovenski tip hiše

SSKJ²

vzhódnoštájerski -a -o prid. (ọ̑-ȃ)
nanašajoč se na vzhodni del Štajerske: vzhodnoštajerska naselja / vzhodnoštajersko narečje

SSKJ²

vzídati tudi vzidáti -am dov. (í á í)
z zidanjem trdno vstaviti kaj v zid: vzidati spominsko ploščo / vzidati okno, vrata
// z zidanjem vstaviti kaj kam kot sestavni del: vzidati pripeljani gradbeni material
// z zidanjem narediti, da je kaj v notranjosti česa: vzidati kamin v zid / vzidati kopalno kad, kuhinjski štedilnik

vzídan

-a -o:

nad vhodna vrata vzidana spominska plošča

♦

arhit. vzidana omara omara z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši

SSKJ²

vzidáva -e ž (ȃ)
glagolnik od vzidati ali vzidavati: vzidava oken, vrat

SSKJ²

vzidávati -am nedov. (ȃ)
z zidanjem trdno vstavljati kaj v zid: vzidavati spominske plošče / vzidavati okna
// z zidanjem vstavljati kaj kam kot sestavni del: vzidavati kamenje nekdanjega gradu

SSKJ²

vzídek -dka m (ȋ)
knjiž. vdolbina v steni; niša: vzidek s tekočo vodo

SSKJ²

vzidljív -a -o prid. (ī í)
ki se da vzidati: vzidljiv kotel, štedilnik

SSKJ²

vzigráti -ám dov. (á ȃ) knjiž.
1. nehoteno se skrčiti: nobena mišica mu ne vzigra
2. pojaviti se: na obrazu mu vzigra nasmeh
3. razvneti: ponos vzigra dušo / ples mu vzigra kri

SSKJ²

vzigrávati -am nedov. (ȃ) knjiž.
1. nehoteno se krčiti: mišice mu vzigravajo / srce mu burno vzigrava bije
2. pojavljati se: na obrazu mu vzigrava posmeh
3. razvnemati: take slike mu vzigravajo domišljijo

vzigrávati se

živahno skakaje igrati se:

žrebe ni divje, samo vzigrava se

/ v vodi se vzigravajo ribice

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzíti1 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í)
1. dvigniti se izza obzorja, nad obzorje: luna, sonce vzide / vzšla je rdeča zarja / ekspr. izza hriba vzide oblak / ekspr. vzšel je nov dan začel se je
♦ astron. zaradi vrtenja Zemlje navidezno dvigniti se nad obzorje
2. knjiž. priti, pojaviti se: od nekod vzide šum / iz srca mu vzide molitev, prošnja / iz tega je vzšlo vse zlo
// nastati, pojaviti se: v duši vzide upanje, vera / nenadoma mu vzide spoznanje spozna
● ekspr. naj mi več ne vzide dan naj več ne doživim naslednjega dne, naslednjega sončnega vzhoda; vznes. tudi njim bo vzšel dan svobode tudi oni bodo svobodni, osvobojeni; knjiž. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni

vzšèl

vzšlà vzšlò knjiž.:

vzšla luna

vzíšel

-šla -o zastar.

vzšel:

vzišlo sonce

SSKJ²

vzíti2 vzídem dov., vzšèl vzšlà vzšlò tudi vzšló (í)
dvigniti se, razširiti se zaradi plina, nastalega v notranjosti ob delovanju kvasovk: testo vzide / kvas vzide

SSKJ²

vzkalíti -ím dov., vzkálil (ī í)
1. pognati kal(i): fižol je že vzkalil / to seme hitro vzkali
2. s kaljenjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzkalile cvetlice; pren., knjiž. ta umetnost je vzkalila iz domačih tal
3. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem je vzkalil dvom / v mladi ženi je vzkalilo življenje mlada žena je zanosila

vzkaljèn

-êna -o:

vzkaljen ječmen

SSKJ²

vzkíp -a m (ȋ)
ekspr. pojavitev česa v veliki meri: vzkip strasti, togote

SSKJ²

vzkipênje -a s (é)
glagolnik od vzkipeti: vzkipenje mleka / vzkipenje glasu

SSKJ²

vzkipéti -ím dov., tudi vzkípel (ẹ́ í)
1. zaradi močnega vretja razliti se čez rob posode: juha, mleko vzkipi / ekspr. morje vzkipi
2. ekspr. pokazati se, pojaviti se v veliki meri: čustva so mu vzkipela / v njem vzkipi jeza, ljubezen / iz ust mu vzkipijo obtožujoče besede / brezoseb. tedaj je iz nje vzkipelo
3. ekspr. razjeziti se, razburiti se: hitro, za vsako malenkost vzkipi / ali se tako dela, vzkipi sosed
● ekspr. cesta je ob koncu zime vzkipela zaradi vlažnosti in pritiskov se je neenakomerno vzbočila, poškodovala; ekspr. spet mu je vzkipela kri spet se je zelo vznemiril, razvnel, razjezil; ekspr. pogovor je vzkipel v prepir prešel; ekspr. vzkipeti od jeze hitro se zelo razjeziti; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi

vzkipèl

in vzkipél tudi vzkípel -éla -o:

vzkipele strasti

SSKJ²

vzkipévati -am nedov. (ẹ́)
1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: voda v loncih vzkipeva / ekspr. morje vzkipeva
2. ekspr. kazati se, pojavljati se v veliki meri: čustva mu vzkipevajo / iz ust so vzkipevale prošnje
3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem vzkipeva jeza, ponos; v srcu vzkipevajo strasti
4. ekspr. začenjati jeziti se, razburjati se: vzkipeva, vendar se le obvlada / za vsako malenkost vzkipeva / kaj vendar delate, vzkipeva

vzkipevajóč

-a -e:

vzkipevajoča čustva

SSKJ²

vzkipljív -a -o prid. (ī í)
ekspr. ki se hitro razjezi, razburi: biti vzkipljiv / človek vzkipljive narave

vzkipljívo

prisl.:

vzkipljivo reči

SSKJ²

vzkipljívost -i ž (í)
ekspr. lastnost, značilnost človeka, ki se hitro razjezi, razburi: njegova vzkipljivost je znana

SSKJ²

vzklíc -a m (ȋ)
zastar. klic, vzklik: slišati vzklice / živini namenjen vzklic

SSKJ²

vzklícati vzklíčem dov., vzklícala in vzklicála (í ȋ)
knjiž. priklicati: ta moč nas je vzklicala iz neobstajanja / vzklicati iz spomina

SSKJ²

vzklícen -cna -o prid. (ȋ)
jezikosl. vzkličen: vzklicni stavek

SSKJ²

vzkliceváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. klicati: vzklicevati očetovo ime

SSKJ²

vzklíčen -čna -o prid. (ȋ)
jezikosl. nanašajoč se na vzklik: vzklična intonacija / vzklični stavek

SSKJ²

vzklík -a m (ȋ)
glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: slišati vzklike; nerazumljivi, pridušeni vzkliki; vzkliki množice; vzkliki navdušenja, začudenja; vzkliki hura, hura / vzkliki domovini, svobodi

SSKJ²

vzklíkanje -a s (ī)
glagolnik od vzklikati: spodbujati vzklikanje; dolgotrajno, navdušeno vzklikanje; vzklikanje gesel

SSKJ²

vzklíkati -am nedov. (ī ȋ)
glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikati gesla; vzklikati hura, naprej; vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svoboda

vzklikajóč

-a -e:

odhajati, vzklikajoč od veselja

vzklikajoča množica

SSKJ²

vzklíkniti -em dov. (í ȋ)
glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne

SSKJ²

vzklíti vzklíjem dov. (í)
1. pognati kal(i); vzkaliti: koruza je že vzklila / to seme hitro vzklije
2. s klitjem, rastoč priti, se pojaviti: iz zemlje so vzklile cvetlice, trava
3. knjiž. nastati, pojaviti se: na licih ji vzklije rdečica / v njem vzklije ljubezen / novo življenje vzklije; iz tega vzklije zlo / iz teme vzklije svetloba se pokaže, zasveti

vzklíl

-a -o:

vzklilo seme

SSKJ²

vzklítje -a s (ȋ)
glagolnik od vzkliti: vzklitje semena / vzklitje ideje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzklòn vzklôna m (ȍ ó)
šport. vzravnava telesa v pasu: predklon in vzklon / narediti vzklon

SSKJ²

vzkloníti vzklónim dov. (ī ọ́)
zastar. vzravnati: vzkloniti upognjen hrbet

SSKJ²

vzkoprnéti -ím dov., tudi vzkoprnì (ẹ́ í)
1. ekspr. začutiti, dobiti zelo močno željo po čem: vzkoprneti po sreči
// zaradi močnega čustva postati nemočen, brezčuten, mrtev: deček ves vzkoprni od vabljive moči zvonjenja
2. star. zelo se zbati, odreveneti (od strahu): ko je zagledal razbitine voza, je vzkoprnel

SSKJ²

vzkrátiti -im dov., tudi vzkratíte; tudi vzkratíla (á ā)
z dajalnikom povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: vzkratiti komu pravico / vzkratiti komu veselje
// star. preprečiti: vzkratiti komu delo / vodo so jim vzkratili preprečili dostop do nje

SSKJ²

vzkrêsniti -em, tudi vzkresníti in vzkrésniti -em dov. (é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑)
zastar. (znova) se pojaviti, vstati: kdaj nam vzkresne pravica / sredi napete tišine vzkresne zmagoslavno veselje

SSKJ²

vzkrík -a m (ȋ)
knjiž. krik: slišati vzkrike; prestrašen, presunljiv vzkrik

SSKJ²

vzkríkati -am nedov. (ȋ)
knjiž. krikati: vzkrikati od bolečin / po dvoriščih vzkrikajo petelini predirljivo kikirikajo

SSKJ²

vzkríkniti -em dov. (í ȋ)
knjiž. krikniti: vzkrikniti od bolečine / predajte se, je vzkriknil

SSKJ²

vzkrikováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. krikati: vzkrikovati od bolečin

SSKJ²

vzkríliti -im dov. (í ī)
s končinami narediti gib navzgor: štorklja je še nekajkrat vzkrilila in odletela; vzkriliti z rokami

SSKJ²

vzkríž prisl. (í)
star. navzkriž: vzkriž zložiti
● star. ne mara priti vzkriž s sosedi v spor

SSKJ²

vzkrížen -žna -o prid. (ī)
knjiž. navzkrižen: vzkrižna ventilacija / vzkrižno zasliševanje / izvidnica se je znašla v vzkrižnem ognju

SSKJ²

vzkrvavéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. zakrvaveti: od plezanja po skalah so jim vzkrvavela kolena / nad poljano vzkrvavi zarja

SSKJ²

vzlékniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. zlekniti se: vzlekniti se na travo, v naslanjač

vzléknjen

-a -o:

biti vzleknjen v naslanjaču

SSKJ²

vzlepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
zastar. zafrfotati: vzlepetati s perutnicami / izpred psa vzlepeta jerebica

SSKJ²

vzlèt vzléta m (ȅ ẹ́)
1. glagolnik od vzleteti: vzlet jate; prvi vzlet mladičev / navpični vzlet helikopterja; vzlet in pristanek / dovoliti letalu vzlet; med vzletom so potniki pripeti
2. knjiž., ekspr. hiter dvig, odmik v višje področje življenja, mišljenja: pesniški, znanstveni vzlet; vzleti duha

SSKJ²

vzlétanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vzletati: vzletanje čebel / vzletanje helikopterjev; voditi vzletanje letal z radarjem; vzletanje in pristajanje

SSKJ²

vzlétati -am nedov. (ẹ̑)
ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti: mladiči vzletajo iz gnezda / helikopterji drug za drugim vzletajo in pristajajo; z letalonosilke pravkar vzleta letalo

SSKJ²

vzletávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vzletavati: vzletavanje vran / opazovati vzletavanje helikopterjev, letal / med vzletavanjem so potniki pripeti na sedeže; steza za vzletavanje in pristajanje

SSKJ²

vzletávati -am nedov. (ȃ)
ločevati se od tal, podlage in začenjati leteti: iz panjev vzletavajo čebele; vrane vzletavajo z vej in spet sedajo nanje / helikopterji, letala vzletavajo in pristajajo; vzletavati pod določenim kotom / iz goreče grmade vzletavajo iskre

vzletavajóč

-a -e:

vzletavajoč metulj

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzléten -tna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na vzlet: vzletno mesto / vzletna ploščad letalonosilke; vzletna steza urejen pas zemljišča za vzletanje letal / vzletna hitrost, moč

SSKJ²

vzletéti -ím dov., vzlêtel (ẹ́ í)
ločiti se od tal, podlage in začeti leteti: iz trsja vzletijo divje race / raketa vzleti proti vesolju; vzleteti in pristati / vzleteti nad meglo, pod nebo; vzleteti s helikopterjem / letalo vzleti ob šestih ima odhod; odleti

SSKJ²

vzletíšče -a s (í)
prostor za vzletanje: urediti vzletišče; letalo je pristalo zunaj vzletišča; vzletišče na letalonosilki / vzletišče letališča vzletna steza / raketno, vesoljsko vzletišče

SSKJ²

vzlíc predl. (ȋ)
star., z dajalnikom kljub: vzlic bližini se redko vidita; vzlic bradi sem ga spoznal / ni se ji posrečilo, a vzlic temu še upa

SSKJ²

vzljubíti in vzljúbiti -im dov. (ī ū)
začeti ljubiti: vzljubiti dekle; prvič vzljubiti / vzljubiti učence; otroci so se kmalu vzljubili / vzljubiti delo

vzljubíti se

in vzljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku, z nedoločnikom

zahoteti se:

vzljubilo se mu je klepetati

/ vzljubilo se mu je vina

vzljúbljen

-a -o:

vzljubljeno delo

SSKJ²

vzljúbljati -am nedov. (ú)
začenjati ljubiti: vse bolj vzljubljati koga / vsi po vrsti so ga vzljubljali

SSKJ²

vzmàh vzmáha m (ȁ á) star.
1. mah, zamah navzgor: vzmah z roko, veslom / ptica se je dvignila z enakomernimi vzmahi
2. razmah, polet: um, željen vzmaha / čustven vzmah pripovedi

SSKJ²

vzmáhniti -em, in vzmahníti in vzmáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ)
star. mahniti, zamahniti navzgor: vzmahniti z rokami / vzmahniti s perutmi, z repom

SSKJ²

vzmèt1 vzméta m (ȅ ẹ́)
zastar. vzmet2: vzmet je ublažil sunek / navit, zlomljen vzmet

SSKJ²

vzmét2 -í ž (ẹ̑)
1. prožen predmet, navadno kovinski, ki se uporablja za
a) blaženje, prestrezanje sunkov: vzmet se pod težo poda; mehka, trda vzmet; vzmeti žimnice / voz na vzmeteh zapravljivček
b) premikanje česa: vzmet se sproži; naviti, raztegniti vzmet; vzmeti v uri; skočiti kakor na vzmeti hitro, sunkovito / avtomobilček na vzmet; nož na vzmet
2. ekspr. gibalo, gonilo: glavna vzmet je gospodarstvo; čustvene vzmeti koga; vzmeti razvoja
♦ fiz. spiralna, vijačna vzmet; teh. listna vzmet v obliki ploščate palice; povratna vzmet ki vrača strojni del v prvotno lego; tehtnica na vzmet vzmetna tehtnica

SSKJ²

vzméten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na vzmet2: vzmetni mehanizem; vzmetna priprava / vzmetni pogon; vzmetna tehtnica; vzmetna žimnica vzmetnica
♦ fot. vzmetno sprožilo; obrt. vzmetni vložek izdelek iz med seboj prepletenih vzmeti, obdan z mehkim materialom, ki se vloži v ogrodje ležišča; vzmetno jedro sistem med seboj prepletenih vzmeti za vzmetnice; teh. vzmetno jeklo jeklo za vzmeti; vzmetno kladivo strojno kladivo z vzmetnim pogonom

SSKJ²

vzmetênje in vzmétenje -a s (é; ẹ̑)
glagolnik od vzmetiti: končati vzmetenje; vzmetenje avtomobilov, koles
// celota naprav med kolesi in zgornjim delom vozila, s katerimi je vozilo vzmeteno: poškodovati vzmetenje; mehko, trdo vzmetenje; vzmetenje koles, na kolesih; vozilo brez vzmetenja
♦ teh. hidravlično, pnevmatično vzmetenje; vzmetenje z listnimi vzmetmi

SSKJ²

vzmetíti -ím in vzmétiti -im nedov. in dov. (ī í; ẹ́ ẹ̑)
opremljati z vzmetjo, vzmetmi: vzmetiti vozilo

vzmetèn

-êna -o in vzméten -a -o:

mehko, trdo vzmeten

vzmeten z dvema vzmetema

SSKJ²

vzmétnica -e ž (ẹ̑)
blazina z vdelanimi vzmetmi: položiti žimnice na vzmetnico; ležati na vzmetnici / pog. vzmetnica jogi brez trdnega okvira / posteljna vzmetnica
♦ adm. vzmet, ki veže voz mehanskega pisalnega stroja z ogrodjem

SSKJ²

vzmík -a m (ȋ)
šport. premik telesa iz visečega položaja navzgor v položaj, v katerem je telo oprto na roke z nogami naprej: telovadec dobro obvladuje vzmik; vzmik na drogu, krogih / vzmik v stojo

SSKJ²

vzmíkati -am stil. vzmíčem dov. (ȋ)
knjiž. zamikati, vzbuditi zanimanje: knjiga ga je vzmikala / brezoseb. vzmikalo ga je, da bi to naredil

SSKJ²

vzmnožíti -ím dov., vzmnóžil (ī í)
zastar. okrepiti, povečati: uspeh mu je vzmnožil samozavest

SSKJ²

vzmôči vzmórem dov., vzmógel vzmôgla (ó ọ́)
zastar. zmoči: vsega dela ne vzmore / samo to jih vzmore pripraviti do popuščanja / elipt. ne nalagajte si več, kot vzmorete

vzmôči se

opomoči si, okrepiti se:

vojska se je vzmogla z novimi enotami

SSKJ²

vznák prisl. (ȃ)
izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem: leči, pasti, zvrniti se vznak; s pestjo podreti koga vznak / prekopicniti se vznak v sneg
// na hrbtu: ležati na strani ali vznak

SSKJ²

vznášati -am nedov. (ȃ)
1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli
2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe

vznašajóč

-a -e:

vznašajoče besede

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vznejevóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
spraviti v nejevoljo: očitek ga vznejevolji

vznejevóljiti se

postati nejevoljen:

vznejevoljiti se zaradi slabe postrežbe

/ vznejevoljiti se nad kom

/ obraz se mu vznejevolji

/ tako se ne dela, se je vznejevoljil

vznejevóljen

-a -o:

vrniti se vznejevoljen

prisl.: vznejevoljeno odgovoriti

SSKJ²

vznemíriti -im dov. (ī ȋ)
1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce
// narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike
b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri
2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril
3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala

vznemíriti se

priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega:

ob strelu so se živali vznemirile

če samo pomisli na to, se vznemiri

/ kaj bo iz tega, se vznemiri sosed

/ glas se mu je vznemiril

priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti

vznemírjen

-a -o:

vznemirjen človek, pogled

prisl.: vznemirjeno govoriti

SSKJ²

vznemírjanje -a s (í)
glagolnik od vznemirjati: vznemirjanje prebivalstva; ni vzroka za vznemirjanje / živeti brez vznemirjanj

SSKJ²

vznemírjati -am nedov. (í)
1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami
// delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago
// delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike
b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti
2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo
3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo

vznemírjati se

prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega:

za vsako malenkost se vznemirja

/ kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje

prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati

vznemirjajóč

-a -e:

vznemirjajoč glas, nastop

vznemirjajoča misel

prisl.: vznemirjajoče se vesti

vznemirjajoče dolgo čakanje

vznemírjan

-a -o:

vznemirjane živali

SSKJ²

vznemírjenje -a s (ȋ)
stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi

SSKJ²

vznemírjenost -i ž (ȋ)
stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost

SSKJ²

vznemirjeválec -lca [wznemirjevau̯ca tudi wznemirjevalca] m (ȃ)
kdor vznemirja: vznemirjevalec družbe / vznemirjevalec duha

SSKJ²

vznemirjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vznemirjanje: vznemirjevalna akcija / vznemirjevalna vloga pesmi

SSKJ²

vznemirjeváti -újem nedov. (á ȗ)
vznemirjati: marsikaj ga vznemirjuje

vznemirjujóč

-a -e:

vznemirjujoča novica

prihodnost je vznemirjujoča

prisl.: vznemirjujoče pisati

SSKJ²

vznemirljív -a -o prid., vznemirljívejši (ī í)
ki vznemirja: položaj v gospodarstvu je vznemirljiv; vznemirljive novice / vznemirljivo umetniško delo; vznemirljivo odkritje, vprašanje / vznemirljiv človek; spolno vznemirljiv

vznemirljívo

prisl.:

vznemirljivo se vesti

vznemirljivo bolan

ekspr. vznemirljivo lep, mlad

sam.: nič vznemirljivega se ni zgodilo

SSKJ²

vznemirljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost vznemirljivega: vznemirljivost novice / vznemirljivost uprizoritve / duhovna vznemirljivost / ekspr. do vznemirljivosti lep zelo lep

SSKJ²

vznesèn -êna -o prid. (ȅ é)
ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek; govornik je postajal vse bolj vznesen
// ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti

SSKJ²

vznesênost -i ž (é)
stanje vznesenega človeka: vznesenost jih je minila, prevzela; govoriti v vznesenosti / vznesenost besed, čustev

SSKJ²

vznêsti vznêsem dov., vznésel vznêsla (é)
1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali
2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen

SSKJ²

vznetljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv; vnetljiv: to je vznetljiv človek, pravi zanesenec / vznetljiva domišljija

SSKJ²

vznevóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
vznejevoljiti: posmeh ga vznevolji / vznevoljiti se zaradi opazke; vznevoljiti se na koga

SSKJ²

vzník -a m (ȋ)
glagolnik od vznikniti: vznik novega studenca / kalitev in vznik pšenice / vznik društev / zgodovinski vznik človeka

SSKJ²

vzníkati -am nedov. (ī ȋ)
1. prihajati na površje, pojavljati se na površju: pod hribom vznika več studencev / plavalec se je potapljal in spet vznikal na površino
2. knjiž. postajati viden, opazen: iz megle vznikajo drevesa, hiše
3. knjiž. nastajati, pojavljati se kot rezultat kake dejavnosti: vznikale so nove tovarne; drugo za drugim vznikajo različna društva / oblike življenja vznikajo, rastejo in odmirajo
// nastajati, pojavljati se iz česa: iz teh razlik vznikajo tudi druga nasprotja; vsi ti pojavi vznikajo iz istih razmer
// nastajati, pojavljati se sploh: učencem med delom vznikajo nova vprašanja; v družbi vznikajo nove zahteve, zamisli / iz preteklosti, spomina vznikajo podobe prihajajo v zavest

vznikajóč

-a -e:

iz gospodarskih razmer vznikajoča nasprotja

SSKJ²

vzníkniti -em dov. (í ȋ)
1. priti na površje, pojaviti se na površju: potok vznikne in kmalu ponikne / podmornica vznikne na površje vzpluje / iz vode vzniknejo lokvanji
// knjiž. vzkaliti: pšenica je že vzniknila / seme je slabo vzniknilo
2. knjiž. postati viden, opazen: pred njim vznikne visoka postava; vojak je vzniknil kakor iz tal / iz teme, v temi vznikne luč
3. knjiž. nastati, pojaviti se kot rezultat kake dejavnosti: po deželi so vzniknile nove šole; takrat je vzniknilo več organizacij / vzniknile so različne oblike življenja
// nastati, pojaviti se iz česa: to delo je vzniknilo iz izročila
// nastati, pojaviti se sploh: ob tem vzniknejo različna vprašanja; vzniknile so nove zahteve / v tistem času je vzniknilo veliko novih pesmi

vzníkel

-kla -o:

vznikel plevel

iz družbenih razmer vznikla umetnost

SSKJ²

vznòs vznôsa m (ȍ ó) zastar.
1. prenos navzgor, dvig: vznos težkih bremen z dvigalom
♦ šport. vznos nog dvig iztegnjenih nog
2. vznesenost, zanos: čustvo daje volji vznos / reči z vznosom / pesniški vznos

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vznosít -a -o prid. (ȋ) zastar.
1. ponosen: vznosit stopati na krov / vznosita dežela
2. vznesen, zanosen: vznosito pripovedovanje / vznosit glas

SSKJ²

vznóžek -žka m (ọ̑)
elektr. spodnji del žarnice, elektronke, ki se uvije v okov: kovinski vznožek; navoji vznožka / vznožek žarnice

SSKJ²

vznóžen -žna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na vznožje: vznožna posteljna končnica / vznožno območje gore

SSKJ²

vznóžje -a s (ọ̑)
1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: sesti k vznožju, na vznožje; vznožje postelje; vznožje in vzglavje
2. spodnje, najnižje mesto, območje
a) vzpetine: hrib je od vznožja do vrha pogozden; kraj ob vznožju gore; vznožje, pobočje in vrh
b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: vznožje nasipa, vinograda
// spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: vznožje gorske stene; vznožje stolpa, stopnic / vznožje kipa

SSKJ²

vznóžnik -a m (ọ̑)
knjiž. podstavek iz desk, ki se da na dno čolna ali ladijskega skladišča: vse, kar je bilo potrebno za pot, so spravili pod vznožnik

SSKJ²

vzóči1 prisl. (ọ̑)
zastar. pred oči: zdaj mu je vnovič prišel vzoči
● zastar. vzoči povedati komu resnico odkrito, naravnost

SSKJ²

vzóči2 predl. (ọ̑)
zastar., z rodilnikom pred očmi, vpričo: vzoči množice ljudi je skočil v ogenj
● zastar. postaviti se vzoči vladarju proti

SSKJ²

vzòr vzôra m (ȍ ó)
oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca
// ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti
● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; delati po vzoru drugih po zgledu

SSKJ²

vzórčar -ja m (ọ̄)
risar vzorcev: vzorčarji za nakit, posodo / knjiž. zaposliti se v tekstilni tovarni kot vzorčar desenater

SSKJ²

vzórčast -a -o prid. (ọ̄)
ki ima vzorec: vzorčasto blago / vzorčasta obleka

SSKJ²

vzórček -čka m (ọ̄)
manjšalnica od vzorec: zavesa z belim vzorčkom; plesti lep vzorček / vzeti vzorček snovi

SSKJ²

vzórčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vzorec: vzorčni izdelek / vzorčno blago / vzorčna metoda; vzorčna skupina
♦ ekon. vzorčni velesejem velesejem, na katerem se razstavljajo vzorci blaga; tekst. vzorčni risar; vzorčna proizvodnja proizvodnja vzorcev za pripravo redne proizvodnje; tisk. vzorčna pola natisnjena pola za ogled

vzórčno

prisl.:

vzorčno izbrati osebe

vzorčno zanimiva tkanina

SSKJ²

vzórčenje -a s (ọ̑)
glagolnik od vzorčiti: vzorčenje zraka; metoda, sistem vzorčenja / vzorčenje tkanine

SSKJ²

vzorčeválnik -a m (ȃ)
1. naprava za zbiranje in analiziranje podatkov, snovi: avtomatski vzorčevalnik v laboratoriju; vzorčevalnik za vodo / vzorčevalnik za analizo (kakovosti) padavin
2. glasb. elektronska naprava za snemanje vzorcev zvoka, glasbe: zmogljiv vzorčevalnik; zvok v vzorčevalniku; vzorčevalnik in klaviature / snemanje z vzorčevalnikom

SSKJ²

vzorčeváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. izbirati, jemati vzorce česa: vzorčevati rudo

SSKJ²

vzórčiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑)
1. knjiž. izbirati, jemati vzorce česa: vzorčiti blago, surovino; napačno vzorčiti
2. tekst. delati vzorce na čem, v čem: vzorčiti pletenino, tkanino; vzorčiti z drobnimi vzorci

vzórčen

-a -o:

vzorčeno blago

SSKJ²

vzórec -rca m (ọ̄)
1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka
2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego
3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete
4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja
5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja
6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo
// soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec
7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec
8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec
● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena
♦ jezikosl. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj; pravn. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte

SSKJ²

vzóren -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe
♦ šol. vzorna ura nekdaj učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču
2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču

vzórno

prisl.:

vzorno se vesti

vzorno urejen

♦

šol. imeti v vedenju vzorno nekdaj najboljšo opisno oceno

SSKJ²

vzórnica -e ž (ọ̑)
ženska, ki je komu, za koga vzor: postala jim je vzornica; posnemati vzornico; filmska, literarna vzornica
♦ tekst. risba vezave na mrežastem papirju

SSKJ²

vzórnik -a m (ọ̑)
kdor je komu, za koga vzor: postati komu vzornik; posnemati vzornika; igralski, literarni vzornik; vzornik mladine; vzornik v govorjenju, oblačenju

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzórniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vzornike: vzorniške lastnosti / vzorniška skupina

SSKJ²

vzórnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost vzornega: njegova vzornost je splošno znana; vzornost vedenja

SSKJ²

vzorovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vzorovati se: vzorovanje po tuji literaturi; v njegovih pesmih se kaže vzorovanje pri starejših pesnikih

SSKJ²

vzorováti se -újem se nedov. (á ȗ)
pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor: vzorovati se po očetu, pri očetu / pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi

vzorován

-a -o:

po evropskih književnostih vzorovana tematika

SSKJ²

vzpéniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. speniti: vzpeniti tekočino / voda se je vzpenila

SSKJ²

vzpenjáča -e ž (á)
1. naprava za prevoz oseb ali tovora po strmini, jašku s pomočjo vlečne žične vrvi ali zobatega kolesa: graditi vzpenjačo na vrh gore; spodnja postaja vzpenjače / gorska vzpenjača / gondolska, smučarska vzpenjača žičnica / peljati se z vzpenjačo; hitrost vzpenjače
2. zastar. dvigalo: vzpenjača jih je dvignila do najvišjega nadstropja

SSKJ²

vzpénjanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vzpenjati se: vzpenjanje planincev na goro / vzpenjanje konj na zadnjih nogah / vzpenjanje bršljana po zidu / družbeno vzpenjanje / vzpenjanje kvišku, navzgor

SSKJ²

vzpénjati se -am se nedov. (ẹ̑)
1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni
// premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber
// knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla
2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl
3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje
4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo
5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih
// razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu
6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko
7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati
// prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici
8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal
● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku

vzpenjáje se

občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini

vzpenjajóč se

-a -e:

skušati videti, vzpenjajoč se na prste

vzpenjajoča se cesta

družbeno vzpenjajoča se družina

SSKJ²

vzpenjávka -e ž (ȃ)
rastlina, ki se pri rasti oprijema opore: vzpenjavka že cveti / sobne vzpenjavke / vrtnica vzpenjavka

SSKJ²

vzpetelíniti se -im se dov. (í ȋ) ekspr.
1. pobahati se, postaviti se: vzpeteliniti se pred kom
2. razburiti se, vznemiriti se: močno se vzpeteliniti

SSKJ²

vzpetína -e ž (í)
del zemeljskega površja, ki je višji od okolice: strma, z gozdom porasla vzpetina; vrh, vznožje vzpetine; cerkev, mesto na vzpetini; doline in vzpetine / gorska vzpetina

SSKJ²

vzpetínica -e ž (í)
manjšalnica od vzpetina: povzpeti se na vzpetinico; vas na vzpetinici

SSKJ²

vzpéti se vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ)
1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju
// s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi
// knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti
2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor
3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel
4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je že visoko
5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha
6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti
// priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti
7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel
8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj
● ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti

vzpét

-a -o:

vzpet konj

visoko vzpet lok mavrice

SSKJ²

vzpétost -i ž (ẹ̑)
1. lastnost, značilnost vzpetega: strma vzpetost pobočja
2. knjiž. vzpetina: iz ravnine se dvigajo osamljene vzpetosti

SSKJ²

vzplahutáti -ám in vzplahútati -am dov. (á ȃ; ū)
hitro, slišno zamahniti s perutmi: petelin vzplahuta in zakikirika / vzplahutati s perutmi
// plahutaje vzleteti: z vrha smreke vzplahuta jata vran; pren., knjiž. po sobah vzplahuta šepet

SSKJ²

vzplahutávati -am nedov. (ȃ)
večkrat vzplahutati: na drogu vzplahutava krokar

SSKJ²

vzplamenéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
// postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor

vzplamenèl

in vzplamenél -éla -o:

vzplamenela jeza

SSKJ²

vzplamenévati -am nedov. (ẹ́)
1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje
2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče
3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal

vzplamenevajóč

-a -e:

vzplamenevajoč blesk oči

SSKJ²

vzplamenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vzplameneti: vzplamenitev strasti / vzplamenitev bojev

SSKJ²

vzplamtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne
2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju
3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti
// postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel

vzplamtèl

in vzplamtél -éla -o:

vzplamtela jeza

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzplamtévati -am nedov. (ẹ́)
1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni

SSKJ²

vzplapolánje -a s (ȃ)
glagolnik od vzplapolati: vzplapolanje plamena / vzplapolanje strasti

SSKJ²

vzplapoláti -ám dov. (á ȃ)
1. viseč valujoče se premakniti zaradi premikanja zraka: zapihal je veter in zastave so vzplapolale / lasje so ji vzplapolali v vetru
2. višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapola in ugasne
// zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapola / suho dračje je visoko vzplapolalo; kozolec je vzplapolal kakor plamenica / ob vsakem pihu sveča vzplapola
3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapola jeza, strast / nasilje je spet vzplapolalo

SSKJ²

vzplapolávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vzplapolavati: vzplapolavanje sveč / vzplapolavanje želja

SSKJ²

vzplapolávati -am nedov. (ȃ)
1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka: zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru
2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapolava
// večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi
3. knjiž. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapolava blesk, strast

vzplapolavajóč

-a -e:

vzplapolavajoč ogenj

SSKJ²

vzpláti vzpóljem dov., vzpôlji vzpoljíte; vzplál in vzplàl (á ọ́)
1. napeti se in upasti: nosnice so mu vzplale / knjiž. prsi so ji vzplale
// knjiž. vzvaloviti: jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri začne hitreje teči, krožiti; plamen visoko vzpolje vzplapola
2. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist
● knjiž., ekspr. ob tej nesramnosti je v njem vzplalo se je zelo razjezil, razburil

SSKJ²

vzplávati -am dov. (ȃ)
1. plavajoč dvigniti se na površje: plavalec se potopi in spet vzplava; vzplavati iz globine, na površino / podmornica je zaradi poškodbe morala vzplavati vzpluti / ekspr. sonce vzplava izza oblaka / ekspr. ptica vzplava pod nebo vzleti
2. zastar. začeti plavati; splavati: živali vzplavajo po tolmunu / v dok spustijo vodo in ladja vzplava vzplove
● ekspr. na lice ji vzplava smehljaj ji pride, se prikaže

SSKJ²

vzplúti vzplôvem in vzplújem dov., tudi vzplovíte (ú ó, ú)
ploveč dvigniti se na površje: poškodovana podmornica je morala takoj vzpluti / ekspr. ptice vzplovejo pod nebo vzletijo

SSKJ²

vzpodbádati -am nedov. (ȃ)
spodbadati: jezdec vzpodbada konja / vzpodbadati koga k učenju

SSKJ²

vzpodbôsti -bôdem dov., vzpodbôdel in vzpodbódel vzpodbôdla, stil. vzpodbòl vzpodbôla (ó)
spodbosti: jezdec vzpodbode konja / vzpodbosti koga k delu, razmišljanju / ta beseda, misel ga je še bolj vzpodbodla

SSKJ²

vzpodbúda -e ž (ȗ)
spodbuda: za vzpodbudo kaj povedati / to naj ti bo v vzpodbudo / nagrada je bila zanj velika vzpodbuda / črpati vzpodbude iz klasičnih del

SSKJ²

vzpodbúden -dna -o prid., vzpodbúdnejši (ú ū)
spodbuden: vzpodbudna beseda, novica / raziskave so dale vzpodbudne rezultate

vzpodbúdno

prisl.:

vzpodbudno vplivati

SSKJ²

vzpodbudíti -ím dov., vzpodbúdil (ī í)
spodbuditi: vzpodbuditi oklevajočega tovariša / vzpodbuditi delovanje organa z električnim tokom / vzpodbuditi rast las

vzpodbujèn

-êna -o:

biti vzpodbujen k delu

SSKJ²

vzpodbújanje -a s (ú)
spodbujanje: ob vzpodbujanju je delo hitreje končal; vzpodbujanje k varčevanju / vzpodbujanje zanimanja

SSKJ²

vzpodbújati -am nedov. (ú)
spodbujati: vzpodbujati tekmovalce; vzpodbujati koga k posnemanju; vzpodbujati koga, naj gre / vzpodbujati dialog

vzpodbujajóč

-a -e:

vzpodbujajoče besede

prisl.: vzpodbujajoče govoriti

SSKJ²

vzpòn vzpôna m (ȍ ó)
1. glagolnik od vzpeti se: alpinisti so ponovili vzpon; plezalni vzpon; vzpon na goro; vzpon in sestop / vzpon ceste je velik / gospodarski, politični vzpon koga; umetniški vzpon gledališča; vzpon kvalitete, proizvodnje / publ.: ta dejavnost je v stalnem vzponu; umreti v vzponu moči
2. svet, ki je čedalje višji v določeni smeri: dolg, strm vzpon / cesta, proga ima več vzponov in spustov
3. razmerje med višinsko razliko v smeri navzgor in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izračunati vzpon; vzpon in padec
4. kar kaže, izraža, da je prišlo kaj na višjo jakostno, kakovostno stopnjo: izdelek predstavlja velik vzpon našega gospodarstva; ta podoba je zadnji mojstrov vzpon
♦ alp. letni, zimski vzpon; prvenstveni vzpon po smeri, ki je ni še nihče preplezal; geom. vzpon tangens naklonskega kota premice ali ravnine; žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka

SSKJ²

vzpónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vzpon: vzponski napor
♦ meteor. vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka; šport. vzponski korak korak, prilagojen vzponu, vzpenjanju; žel. vzponski upor komponenta sile težnosti vozila, ki deluje v smeri proge navzdol

SSKJ²

vzpóra -e ž (ọ̑)
šport. položaj na telovadnem orodju, pri katerem je telo oprto na iztegnjene roke: vzpora na bradlji; premet nazaj v vzporo / vzpora spredaj pri kateri je drog telovadnega orodja spredaj

SSKJ²

vzporèd1 -éda m (ȅ ẹ́) zastar.
1. vrstni red, zaporedje: spreminjati vzpored; opisovati v določenem vzporedu
2. spored, program: vzpored prireditve

SSKJ²

vzpóred2 prisl. (ọ̑)
zastar. vzporedno: trami ležijo vzpored

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzporédba -e ž (ẹ̑)
publ. primerjava: delati vzporedbe / vzporedba enega predloga z drugim

SSKJ²

vzporéden -dna -o prid. (ẹ̄)
enak, podoben čemu
a) glede na lego: vzporedna trama; biti čemu, med seboj, s čim vzporeden; vzporedna črta, ulica / vzporedno premikanje
b) glede na lastnosti, značilnosti: vzporedne ideje; vzporedni življenjski usodi / z rastjo gospodarstva vzporedna rast števila zaposlenih
c) glede na čas dogajanja: vzporedni zgodbi romana / vzporedna gradnja več objektov istočasna; vzporedno obstajanje držav z različno ureditvijo
// publ. stranski, postranski: osnovni in vzporedni objekti / vzporedni proizvod pivovarne je kvas
♦ alp. vzporedno plezanje istočasno plezanje več plezalcev v isti višini in v kratki medsebojni razdalji; elektr. vzporedna vezava vezava, pri kateri se na več priprav priključi ista napetost; fin. vzporedni valuti različni valuti, navadno zlata in srebrna, ki enakovredno krožita v državi in se njuno razmerje določa na trgu; geogr. vzporedni dom dom, postavljen vzporedno z gospodarskim poslopjem; geom. vzporedni črti, ploskvi črti, ploskvi, med katerima je razdalja na vseh mestih enaka; vzporedna projekcija projekcija, pri kateri so projicirni žarki vzporedni; glasb. vzporedne kvinte premik dveh glasov v intervalu kvinte v drugo kvinto; jezikosl. vzporedne razlage razlage, ki imajo kategorialno enake pomenske značilnosti; ptt vzporedna vezava telefonskih priključkov vezava, pri kateri so telefonski priključki vezani na isti vod in isto klicno številko; šol. vzporedni oddelek paralelka, vzporednica; teh. vzporedni primež primež s čeljustma, ki se premikata vzporedno

vzporédno

prisl.:

vzporedno se premikati

vzporedno vezan

♦

bot. vzporedno žilnat list list z vzporedno razporejenimi stranskimi žilami

SSKJ²

vzporedítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vzporediti: estetska, idejna vzporeditev; vzporeditev predlogov / pesnikove vzporeditve so presenetljive primerjave

SSKJ²

vzporedíti -ím dov., vzporédil; vzporejèn (ī í)
1. narediti, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim: pognal je konja, da je voz vzporedil z njegovim / vzporediti svoj korak z njenim uskladiti
2. knjiž. narediti primerjavo; primeriti: vzporediti podatke med seboj, z drugimi / vzporediti njegovo delo najboljšemu

vzporedíti se

zastar.

razporediti se, postaviti se:

vzporediti se okrog česa

/ vzporediti se v vrsto

SSKJ²

vzporédje -a s (ẹ̑) knjiž.
1. vzporeden odnos: ugotoviti vzporedje
2. kar je vzporedno čemu, s čim: ta trojica koroških kulturnih delavcev je vzporedje Levstiku, Jurčiču in Stritarju / besedna, stavčna vzporedja

SSKJ²

vzporédnica -e ž (ẹ̑)
1. geom. premica, vzporedna dani premici ali dani ravnini: narisati, potegniti vzporednico; vzporednica in pravokotnica
2. vzporedna pot, cesta: asfaltirati vzporednico; vzporednica glavne ceste, h glavni cesti
3. oddelek na večji šoli, nastal zaradi prevelikega števila učencev, ki spadajo v isti razred; paralelka: odpreti novo vzporednico; učiti v vzporednicah / slovenske vzporednice na italijanski šoli oddelki
4. knjiž. kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: odkriti več vzporednic med slikama; idejna, stilna vzporednica / ta nagrada je nekakšna vzporednica Nobelove nagrade
♦ jezikosl. domače besede in njihove tuje vzporednice
5. publ. primerjanje, enačenje: te vzporednice ne sprejemam / potegniti vzporednico čemu, s čim

SSKJ²

vzporédnik -a m (ẹ̑)
1. geogr. vsak od umišljenih krogov na zemeljski površini, vzporeden ekvatorju: kraja ležita na istem vzporedniku; državna meja teče po 38. vzporedniku; poldnevniki in vzporedniki / krajevni vzporednik vzporednik določenega kraja; vzporedniki južne, severne zemljepisne širine / zemeljski vzporednik
● publ. potoval je skoraj po vseh vzporednikih in poldnevnikih po vsem svetu
♦ astron. nebesni vzporednik vsak od umišljenih krogov na nebesni krogli, vzporeden nebesnemu ekvatorju; geom. vzporednik krožnica, v kateri seka vrtenino ravnina, pravokotna na osi; navt. višinski vzporednik umišljen krog, vzporeden z obzorjem
2. knjiž. umetnik, ki ima glede na kakega drugega umetnika enake, podobne lastnosti, značilnosti: pesnikovi vzporedniki in posnemovalci; stilni vzporednik slikarja

SSKJ²

vzporédnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost vzporednega: vzporednost črt, ploskev / vzporednost temelji na podobnosti ali nasprotju / vzporednost duševnih in telesnih pojavov
// kar je kje enako, podobno s čim drugim kje drugje: ugotoviti vzporednosti med dogodkoma

SSKJ²

vzporêjanje -a s (é)
glagolnik od vzporejati: vzporejanje vlaken v pramene / vzporejanje dogodka z drugim dogodkom

SSKJ²

vzporêjati -am nedov. (é)
1. delati, da kaj pride vzporedno, vštric z drugim: vzporejati dirjajoče konje / vzporejati korake
2. knjiž. primerjati: vzporejati sezname, številke / vzporejati vaškega otroka mestnemu; rad se vzporeja s pomembnimi ljudmi

vzporejajóč

-a -e:

vzporejajoč podatke različnih virov priti do zanimivih ugotovitev

SSKJ²

vzpostáva -e ž (ȃ)
vzpostavitev: vzpostava demokracije

SSKJ²

vzpostavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vzpostaviti: vzpostavitev novega družbenega reda / vzpostavitev diplomatskih odnosov; vzpostavitev prometne, telefonske zveze / vzpostavitev prejšnjega stanja

SSKJ²

vzpostáviti -im dov. (á ȃ)
1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji
// knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt
♦ pravn. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja
2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča
3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik
4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu

vzpostávljen

-a -o:

znova vzpostavljen promet

vzpostavljeno zaupanje

SSKJ²

vzpostávljanje -a s (á)
glagolnik od vzpostavljati: vzpostavljanje ravnotežja v gospodarskem razvoju / vzpostavljanje diplomatskih odnosov / vzpostavljanje v prvotno stanje

SSKJ²

vzpostávljati -am nedov. (á)
1. delati, prizadevati si, da začenja obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostavljati red v državi / vzpostavljati gospodarske stike z drugo državo; vzpostavljati prometne, telefonske zveze / vzpostavljati novo oblast
// knjiž. uresničevati, uveljavljati: ta dejstva vzpostavljajo drugačno razmerje / umetnost vzpostavljajo estetski odnosi
2. knjiž. postavljati, sestavljati: vzpostavljati komisije / vzpostavljati vojaška oporišča
3. knjiž. obnavljati, znova ustvarjati: vzpostavljati prvotno stanje; vzpostavljati pretrgane zveze

SSKJ²

vzprasketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
knjiž. zaprasketati: na ognjišču je vzprasketal ogenj / vzprasketali so streli iz pušk

SSKJ²

vzprejèm -éma m (ȅ ẹ́)
zastar. sprejem: gostoljuben vzprejem; vzprejem gostov

SSKJ²

vzprejéti vzprêjmem dov., vzprejmíte tudi vzprêjmite; vzprejél; nam. vzprejét in vzprejèt (ẹ́ é)
zastar. sprejeti: vzprejeti dar / vzprejeti ponudbo / vzprejeti goste / vzprejeti koga v službo / vzprejeti pojasnilo, zahtevo

vzprejét

-a -o:

biti vzprejet med člane

SSKJ²

vzpŕhniti -em dov. (ŕ ȓ)
knjiž. prhniti: konj vzprhne in zdrvi po cesti / z drevesa vzprhne ptica

SSKJ²

vzprhútati -am dov., tudi vzprhutála (ū)
hitro, slišno zamahniti s perutmi: med vejevjem vzprhuta ptica / vzprhutati s perutmi
// prhutajoč vzleteti: iz grmovja vzprhuta raca

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzprhutávati -am nedov. (ȃ)
večkrat vzprhutati: ptica v kletki vzprhutava
// prhutajoč vzletavati: jate vran vzprhutavajo z dreves

SSKJ²

vzprhútniti -em dov. (ú ȗ)
hitro, slišno zamahniti s perutmi: petelin zakikirika in vzprhutne
// prhutajoč vzleteti: ptica vzprhutne iz grma

SSKJ²

vzpríčo in vzpričo predl. (í) star., z rodilnikom
1. zaradi: vzpričo takih nevarnosti so bili zelo previdni / v vezniški rabi te knjige ni napisal strokovnjak, vzpričo tega razumemo njene slabe strani
2. vpričo2: bila je edina, vzpričo katere se je lahko vedel naravno

SSKJ²

vzradostíti -ím dov., vzradóstil (ī í)
knjiž. razveseliti, osrečiti: vabilo ga je vzradostilo; vzradostiti koga z novico

vzradostíti se

razveseliti se:

vzradostiti se ob novici

/ ekspr. srce se mu vzradosti

vzradoščèn

-êna -o:

vzradoščen klic, obraz

biti vzradoščen

prisl.: vzradoščeno pogledati

SSKJ²

vzradoščênost -i ž (é)
knjiž. veselje, sreča: vzradoščenosti ni mogel prikriti; vzradoščenost obdarjenih

SSKJ²

vzradováti -újem dov. (á ȗ)
knjiž. razveseliti, osrečiti: prihod reševalcev jih je vzradoval

vzradováti se

razveseliti se:

vzradovati se srečanja, znanca

/ ekspr. duša se mu vzraduje

vzradován

-a -o:

vzradovan obraz

SSKJ²

vzrást -í in -i ž (ȃ)
star. rast: vplivati na vzrast rogovja / široka vzrast drevesa / dekle lepe vzrasti

SSKJ²

vzrástek -tka m (ȃ)
zastar. kal2, poganjek: potrgati vzrastke na krompirju

SSKJ²

vzrásti vzrástem in vzrásem dov., vzrásel in vzrástel (á)
star. zrasti: med kamenjem vzraste košat hrast / martinčku vzraste nov rep / fant je precej vzrasel / drevesce vzraste v drevo / vzrasti pri tujih ljudeh odrasti / v njem vzraste jeza, upanje / po teh besedah je jezno vzrasel

vzráščen

-a -o:

vzraščeno deblo

●

star. biti lepo vzraščen raščen

SSKJ²

vzráščati -am nedov. (á)
star. rasti: drevesce vzrašča v veliko drevo / vzraščal je v mestnem okolju odraščal / v dušah vzrašča pogum

SSKJ²

vzrát -í in -i ž (ȃ)
nav. mn., nar. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: orač obrača živino na vzrateh

SSKJ²

vzravnánost -i ž (á)
lastnost, značilnost vzravnanega: vzravnanost hrbtenice / vzravnanost jezdeca; ponosna, vojaška vzravnanost / posebnost človeka je vzravnanost in pokončna hoja / ekspr. vzgojiti komu vzravnanost načelnost, značajnost / stati v togi vzravnanosti

SSKJ²

vzravnáti -ám dov. (á ȃ)
narediti, da pride kaj v pokončen položaj: vzravnati hrbet, telo
● ekspr. po zmagi so ljudje spet vzravnali hrbte so postali ponosni, neuklonljivi; so postali načelni, značajni

vzravnáti se

priti v pokončen položaj:

hrbet sklonjenega se vzravna

narediti, da pride trup v pokončen položaj: ležeči, sključeni se vzravna; vzravnati se v sedlu; kljubovalno, ponosno se vzravnati / medved se vzravna na zadnjih nogah

vzravnán

-a -o:

vzravnana drža

●

ekspr. biti celo življenje vzravnan človek ponosen, neuklonljiv; prisl.: držati se, hoditi vzravnano

SSKJ²

vzravnáva -e ž (ȃ)
glagolnik od vzravnati: vzravnava hrbta / vzravnava iz počepa

SSKJ²

vzravnávati -am nedov. (ȃ)
delati, da prihaja kaj v pokončen položaj: vzravnavati hrbet, telo

vzravnávati se

prihajati v pokončen položaj:

hrbti sklonjenih delavcev se vzravnavajo

delati, da prihaja trup v pokončen položaj: delavci so se sklanjali in vzravnavali; junaško, ponosno se vzravnavati

SSKJ²

vzredítelj -a m (ȋ)
vet. lastnik psice, ki se redi za vzrejo: vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče

SSKJ²

vzredíti -ím dov., tudi vzrédi; vzrédil (ī í)
1. z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrediti prašiča, vola; letno vzredi več tisoč piščancev / vzrediti živali z mlekom; vzrediti žival za meso; vzrediti konja za tekmovanje / vzrediti mladiča
// z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: z velikim trudom vzrediti otroke / vzrediti koga v poštenega človeka
2. z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrediti krave mlekarice; vzrediti novo pasmo / vzrediti matice

vzrejèn

-êna -o:

doma vzrejena žival

SSKJ²

vzrêja -e ž (ȇ)
1. oskrba, nega živali z namenom, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: ukvarjati se z vzrejo; vzreja konj / vzreja rib v ribniku / vzreja mladičev
// oskrba, nega koga do stopnje, ko se lahko preživlja sam: vzreja in vzgoja otrok
2. dejavnost, pri kateri se z odbiranjem, parjenjem živali skuša doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzreja novih pasem / selektivna vzreja
♦ vet. čista vzreja pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme

SSKJ²

vzrejalíšče -a s (í)
prostor, obrat za vzrejo živali: zgraditi vzrejališče; vzrejališče fazanov, konj / upravnik vzrejališča

SSKJ²

vzrêjanje -a s (é)
glagolnik od vzrejati: vzrejanje prašiča / vzrejanje krav mlekaric

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzrêjati -am nedov. (é)
1. z oskrbo, nego živali dosegati, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrejati konje, prašiče
// z oskrbo, nego koga dosegati, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: skrbno vzrejati otroke
2. z odbiranjem, parjenjem živali dosegati, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrejati novo pasmo / vzrejati matice

SSKJ²

vzrêjen -jna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na vzrejo: vzrejni piščanci / vzrejna postaja / vzrejni satnik satnik za vzrejo

SSKJ²

vzrejeválec -lca [wzrejevau̯ca tudi wzrejevalca] m (ȃ)
kdor vzreja živali: vzrejevalec angorskih mačk

SSKJ²

vzrejevalíšče -a s (í)
vzrejališče: vzrejevališče konj, piščancev

SSKJ²

vzrepénčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑)
ekspr. razjeziti se, razburiti se: kadar hoče kdo narediti drugače, se takoj vzrepenči; vzrepenčiti se nad kom; vzrepenčiti se kot petelin / tega pa ne boste delali, se vzrepenči

SSKJ²

vzróčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑)
nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik; vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim
♦ jezikosl. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok bolezni

vzróčno

prisl.:

vzročno povezati pojave

SSKJ²

vzročênje -a s (é)
glagolnik od vzročiti: odročenje, vzročenje in priročenje

SSKJ²

vzročíti -ím dov., vzróčil (ī í)
šport. dati, dvigniti roko navzgor: razkoračiti se in vzročiti

SSKJ²

vzročník in vzróčnik -a m (í; ọ̑)
knjiž. vzrok, povzročitelj: odkriti, ugotoviti vzročnik; subjektivni vzročnik je človek; vzročniki bolezni

SSKJ²

vzróčnost -i ž (ọ̄)
značilnost vzročnega: raziskovati vzročnost pojavov; časovna, materialna vzročnost; vzročnost in posledičnost
♦ filoz. načelo vzročnosti načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok
// kar vzročno določa kaj, je povezano s čim: bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana vzroki

SSKJ²

vzrohnéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. hrupno izraziti jezo, nezadovoljstvo: vzrohneti zaradi krivice / kako si le drznete, je vzrohnel
2. ekspr. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; zahrumeti: motor, stroj vzrohni

SSKJ²

vzrojíti -ím stil. vzrójim dov., vzrójil stil. vzrôjil (ī í, ọ́)
ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: vzrojil je, ker so premalo naredili; vzrojiti nad kom

SSKJ²

vzrojljív -a -o prid. (ī í)
ekspr. ki se (rad) glasno razjezi, razburi: vzrojljiv človek / ženska vzrojljive narave

SSKJ²

vzròk vzróka m (ȍ ọ́)
kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov; iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov; odkriti vzrok bolezni, vročice; po vzroku se vprašamo zakaj; vzrok nesreče je bila vinjenost; ugotovljen vzrok smrti; odkriti vzrok za nerazumevanje; vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo
♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; jezikosl. prislovno določilo vzroka
// kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel; treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda

SSKJ²

vzrokovánje -a s (ȃ)
glagolnik od vzrokovati: vzrokovanje nesreče

SSKJ²

vzrokováti -újem nedov. in dov. (á ȗ)
zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu

SSKJ²

vzropotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
knjiž. zaropotati: stroj vzropota / budilka vzropota

SSKJ²

vzšuméti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. zašumeti: pod nogami vzšumi listje

SSKJ²

vztléti -ím dov., vztlì (ẹ́ í)
1. začeti goreti počasi in brez plamena: žerjavica vztli
2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: ljubezen med njima je spet vztlela / v srcu vztli upanje / vztlela je iskra upora
// pokazati se v majhni meri: v njenih očeh vztli kljubovalnost / v pogledu vztli plamenček zanimanja

SSKJ²

vztóčen -čna -o prid. (ọ̑)
zastar. vzhoden: vztočna obala jezera / vztočni jeziki orientalski; vztočni obrazi vzhodnjaški

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vztòk vztóka m (ȍ ọ́)
zastar. vzhod: iti proti vztoku / Daljni vztok

SSKJ²

vztrájanje -a s (á)
glagolnik od vztrajati: spodbujati koga k vztrajanju / vztrajanje na lastni poti / vztrajanje v boju / vztrajanje pri odločitvi, zahtevi

SSKJ²

vztrájati -am nedov. (á)
1. kljub težavnosti, nasprotovanju še naprej biti, ostajati
a) kje: vztrajati na svojem mestu, pri bolniku; eni so vztrajali, drugi so odšli / kljub obstreljevanju so vztrajali na položajih; vztrajati v podjetju / vztrajati na lastni poti
b) v kakem položaju, stanju: vztrajati v neudobni drži / vztrajati v upanju, zmoti; vztrajati v zvestobi
// kljub težavnosti, nasprotovanju ne prenehati opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajati pri delu; vztrajati v poklicu / nihalo vztraja v nihanju
2. kljub nasprotovanju ohranjati svojo voljo, svoje stališče: poslanci so vztrajali pri spremembi zakona; odločno vztraja, da se njegova pripomba upošteva / vztrajal je: Pridite takoj / vztrajal je, da denarja ni dobil vztrajno trdil
// v zvezi s pri kljub nasprotovanju, oviram ostajati v pozitivnem odnosu do sprejetja, uresničitve česa: vztrajati pri nameri, predlogu; vztrajati pri zahtevi, publ. na zahtevi; trmasto vztrajati pri svojem stališču / zasliševalec je vztrajal pri podrobnostih
3. ekspr. kljub delovanju nasprotnih sil, neugodnih razmer še naprej biti, obstajati: grad še vztraja / zima letos kar vztraja

vztrajajóč

-a -e:

vztrajajoč pri svoji zahtevi, se je marsikomu zameril

SSKJ²

vztrájen -jna -o prid., vztrájnejši (ā)
1. ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajen delavec, igralec; vztrajen konj; biti vztrajen pri iskanju / tekmovati, kdo je vztrajnejši na kolesu
// ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče: ker je bil vztrajen, so njegovi zahtevi ugodili / biti vztrajen v odločitvi
2. ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej: vztrajna prizadevnost; vztrajno delo, iskanje / vztrajne zahteve
3. ekspr. ki kljub izpolnjenemu pričakovanemu trajanju traja še naprej: vztrajen molk / vztrajen pogled / vztrajen dež, sneg

vztrájno

prisl.:

vztrajno delati, zahtevati

govorice se vztrajno širijo

SSKJ²

vztrájnež -a m (ȃ)
ekspr. vztrajen človek: največji vztrajneži so iskali naprej

SSKJ²

vztrájnik -a m (ȃ)
teh. kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja: vrteti vztrajnik; vztrajnik motorja, šivalnega stroja; gred vztrajnika / obročasti, zobčasti vztrajnik; vztrajnik z ročico

SSKJ²

vztrájnost -i ž (ā)
lastnost, značilnost vztrajnega: občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja
// fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti
♦ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka

SSKJ²

vztrájnosten -tna -o prid. (ā)
nanašajoč se na vztrajnost: vztrajnostni preizkus / vztrajnostni tek, trening / vztrajnostni plavalec / vztrajnostni upor; vztrajnostni zakon / vztrajnostni moment količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju pri vrtenju; vztrajnostna masa količina, ki pove, koliko se telo upira pospeševanju
♦ geom. vztrajnostna os vsaka od premic skozi težišče; teh. vztrajnostni regulator regulator, ki izkorišča za regulacijo vztrajnost vrtečih se mas

SSKJ²

vztrepèt -éta m (ȅ ẹ́)
glagolnik od vztrepetati: vztrepet spreleti telo; vztrepet ustnic / vztrepeti srca / duševni vztrepet

SSKJ²

vztrepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
1. stresti se od vznemirjenja ali mraza: ko ga je zagledala, je vztrepetala; vztrepetati od groze, v grozi; vztrepetati po vsem telesu / roke, ustnice so ji vztrepetale; ekspr. nobena mišica mu ni vztrepetala, ko so mu brali obsodbo / ekspr. zadeta ptica je vztrepetala in mrtva obležala
2. ekspr. na kratko, rahlo se premakniti iz določene lege v drugo in nazaj: listi vztrepetajo v vetru; plamen sveče vztrepeta / zrak vztrepeta od strela / strune žalostno vztrepetajo
// rahlo, komaj zaznavno zamahniti s perutmi: ptica vztrepeta v zraku
3. ekspr. začutiti strah, skrb zaradi koga, česa: vztrepetati za hčer, za sinovo usodo / saj bo padel, vztrepeta mati / pred njim marsikdo vztrepeta
4. ekspr. v kratkih časovnih presledkih večkrat rahlo se spremeniti v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu vztrepeta
// navadno s prislovnim določilom pojaviti se kje, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na licih mu vztrepeta nasmešek

vztrepetàl

-ála -o:

vztrepetale ptice

SSKJ²

vztrepetávanje -a s (ȃ)
glagolnik od vztrepetavati: vztrepetavanje vek / vztrepetavanje topola v vetru

SSKJ²

vztrepetávati -am nedov. (ȃ)
1. stresati se od vznemirjenja ali mraza: vztrepetavati od nemira; vztrepetavati v grozi; podrhtevati in vztrepetavati / roka, telo mu vztrepetava / ekspr. srce mu vztrepetava od sreče
// delati kratke, hitre premike zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustreljena žival vztrepetava na tleh / žabji kraki še vztrepetavajo
2. ekspr. v presledkih na kratko, rahlo se premikati iz določene lege v drugo in nazaj: listje, plamen vztrepetava v vetru / sončni žarki vztrepetavajo
// rahlo, komaj zaznavno zamahovati s perutmi: orel vztrepetava s krili
3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih rahlo se spreminjati v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu je vztrepetaval, ko je to pravil
// navadno s prislovnim določilom pojavljati se kje v presledkih, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na ustnicah mu vztrepetava nasmeh / hiša vztrepetava v luči

vztrepetavajóč

-a -e:

vztrepetavajoč se stiskati k tlom

vztrepetavajoče ustnice

SSKJ²

vzvalovánost -i ž (á)
stanje vzvalovanega: vzvalovanost gladine / ekspr. čustvena, notranja vzvalovanost / ekspr. v vzvalovanosti prebiti noč

SSKJ²

vzvalováti -újem dov. (á ȗ)
1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame
2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas
3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje
4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje
5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti

vzvalován

-a -o:

vzvalovana gladina

SSKJ²

vzvalovítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od vzvaloviti: vzvalovitev gladine / vzvalovitev duše

SSKJ²

vzvalovíti -ím dov., vzvalôvil (ī í)
1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila
2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino
3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila
// pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje
5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo
6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti

vzvalovljèn

-êna -o:

črta, ravnina je rahlo vzvalovljena

vzvalovljeno jezero

SSKJ²

vzvelíčati -am dov. (ȋ)
knjiž. zveličati: to dejanje ga morda vzveliča; vzveličati ali večno pogubiti / vzveličati se s pokoro

SSKJ²

vzveselíti -ím dov., vzvesélil (ī í)
star. razveseliti: rad vzveseli koga / vzveseliti se darila, prijatelja

SSKJ²

vzvíh -a m (ȋ)
knjiž. zavih (navzgor): vzvih pločevine / škornji na vzvih škornji na zavih

SSKJ²

vzviháriti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. močno vzvaloviti: vzvihariti morje
2. zelo vznemiriti, razvneti: ti dogodki so vzviharili ljudi / vzvihariti komu domišljijo

vzvihárjen

-a -o:

vzviharjeno morje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzvíhati -am dov. (í)
knjiž. zavihati (navzgor): vzvihati rob

vzvíhan

-a -o:

klobuk z vzvihanimi krajci

●

ekspr. od eksplozije vzvihani tiri navzgor zviti

SSKJ²

vzvíhniti -em dov. (í ȋ)
knjiž. zavihniti (navzgor): vzvihniti rob

vzvíhnjen

-a -o:

vzvihnjeni krajci klobuka

SSKJ²

vzvihráti -ám dov. (á ȃ)
1. viseč neurejeno, vijugajoče dvigniti se zaradi hitrega premikanja zraka: zastava vzvihra v sunku vetra / ekspr. za steklenimi vrati so vzvihrali njeni kodri
// preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter vzvihra trakove / vihar vzvihra krošnje dreves / ekspr. burja je vzvihrala morsko gladino močno vzvalovila
2. ekspr. hitro, razburjeno iti: ko je to slišal, je takoj vzvihral k njej / konjenica vzvihra v boj
// hitro, silovito se premakniti: veter vzvihra čez polja, skozi gozdove
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: pod nebom je vzvihral jug / čustva mu vzvihrajo
4. preh., ekspr. silovito razgibati, vznemiriti: vzvihrati deželo / vzvihrati komu čustva
5. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: ob omembi tega imena je vzvihral; malo je manjkalo, da ni vzvihral / kaj mi hočeš, je vzvihrala

vzvihrán

-a -o:

vzvihrane krošnje dreves

vzvihrana ljubezen

SSKJ²

vzvihrávati -am nedov. (ȃ)
1. viseč v presledkih neurejeno, vijugajoče dvigati se zaradi hitrega premikanja zraka: zastave vzvihravajo / ekspr. ob sunkovitih gibih ji lasje vzvihravajo
2. ekspr. v presledkih nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: vrtinci prahu vzvihravajo v belih kolobarjih

SSKJ²

vzvíšek -ška m (ȋ)
zastar. vzpetina: vzvišek, dvigajoč se na drugi strani prevala

SSKJ²

vzvíšen -a -o prid. (ȋ)
1. ki je, sega višje od okolice: vzvišen prostor, sedež; ravnina in vzvišen svet / zastar. vrh gore je vzvišen tisoč metrov nad morjem se dviga
2. ki je nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišen človek se na malenkosti, žaljivke ne ozira
// ki izraža, kaže, da je kdo nad čim navadnim, povprečnim, slabim: vzvišena drža / gledati na dogajanje okoli sebe z vzvišenim mirom
3. ki v odnosu do koga ne kaže pričakovane pozornosti, navadno zaradi pretirano dobrega mnenja o sebi: ne bodi tako vzvišen; zdela se mu je zelo vzvišena / biti vzvišen do koga; meščan se je čutil vzvišenega nad kmetom
// ki izraža, kaže tak odnos: vzvišen prezir; vzvišena ošabnost; vzvišeno vedenje
4. ki je po duhovnih, moralnih, estetskih lastnostih nad čim navadnim, povprečnim, slabim: pesnik je izgubil položaj vzvišenega izbranca / vzvišen cilj, poklic / vzvišen stil; vzvišene besede / vzvišen trenutek
5. star. zelo spoštovan, cenjen, plemenit: cesarica in njen vzvišeni soprog

vzvíšeno

prisl.:

vzvišeno govoriti, se vesti

sam.: biti vnet za vse vzvišeno

SSKJ²

vzvíšenec -nca m (ȋ)
ekspr. vzvišen človek: vzvišenec se na take malenkosti ne ozira / kralji in drugi vzvišenci

SSKJ²

vzvišenína -e ž (í)
zastar. vzpetina: vas leži na vzvišenini / gorske vzvišenine

SSKJ²

vzvíšenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost vzvišenega: vzvišenost odra omogoča pregled nad množico / duhovna vzvišenost; vzvišenost nad predsodki / vzvišenost ideje, poklica / odpraviti koga s prezirljivo vzvišenostjo / v svoji vzvišenosti se ni oziral na nikogar

SSKJ²

vzviševáti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. povzdigovati: takšno ravnanje človeka vzvišuje / te lastnosti ga vzvišujejo nad druge sodobnike dvigajo, postavljajo

SSKJ²

vzvišína -e ž (í)
zastar. vzpetina: hiša stoji na vzvišini ob gozdu

SSKJ²

vzvíti se vzvíjem se dov. (í)
knjiž. zviti se navzgor, kvišku: zavesa se vzvije in predstava se začne / iznad streh se vzvije steber dima

SSKJ²

vzvòd vzvóda m (ȍ ọ́)
1. podolgovata priprava ali del naprave, vrtljiv okoli nepremične osi, za dviganje, premikanje bremen: premakniti, prestaviti vzvod; pritisniti na vzvod; dvigniti kamen z vzvodom; vzvod pri stiskalnici / za vzvod uporabiti palico / krmilni, sprožilni vzvod; odpiralni vzvod ključavnice; ravni, ročni vzvod; vodnjak na vzvod
♦ adm. črkovni vzvod vzvod pri mehanskem pisalnem stroju, na koncu katerega je črka; avt. vzvod za plin; fiz. enakoročni vzvod ki ima prijemališči sil v enaki razdalji od vrtišča; enokončni vzvod ki ima prijemališče sil na isti strani vrtišča; ročica vzvoda; šport. vzvod prijem pri nekaterih borilnih športih, pri katerem se uporabi roka, del telesa kot vzvod, ki naj spravi nasprotnika iz ravnotežja ali ga prisili, da bi popustil
2. ekspr., s prilastkom kar z delovanjem, posledicami omogoča, zavira, usmerja kako dogajanje, dejavnost: dobiček, cena in drugi ekonomski vzvodi; vzvodi napredka / ključni vzvodi družbe

SSKJ²

vzvóden1 -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vzvod: vzvodni prenos sile / vzvodna stiskalnica; vzvodna tehtnica tehtnica, ki deluje na principu vzvodov
♦ teh. vzvodne škarje škarje, pri katerih se sila za rezanje poveča z več vzvodi

SSKJ²

vzvôden2 -dna -o prid. (ó)
teh. ki ima smeri vodnega toka nasprotno smer: vzvodna plovba / vzvodna stran mostu

vzvôdno

prisl.:

rekonstrukcija mostov vzvodno od največjega avtocestnega mostu

SSKJ²

vzvódje -a s (ọ̑)
teh. več med seboj povezanih vzvodov kake priprave, stroja: premik se prenese po vzvodju, z vzvodjem / krmilno, zavorno vzvodje

SSKJ²

vzvòj vzvôja m (ȍ ó)
1. teh. obremenitev trdnega telesa pri delovanju dveh enako velikih, nasprotno usmerjenih sil, pravokotnih na vzdolžno os: deformacija zaradi vzvoja; zasuk pri vzvoju / obremenitev na vzvoj vzvojna obremenitev
2. knjiž. zavoj: vzvoji polževe hišice / ladja se je dvignila na vzvoju vala grebenu
♦ geom. količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo

SSKJ²

vzvójen -jna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na vzvoj: vzvojna napetost, obremenitev / vzvojna vzmet vzmet v obliki palice, ki prenaša navor

SSKJ²

vzvràt vzvráta m (ȁ á)
nav. mn., nar. dolenjsko travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug; ozara: živina in orač se oddihavata na vzvratih

SSKJ²

vzvráten -tna -o prid. (ȃ)
1. ki je nasproten prvotnemu gibanju: vzvratni tek magnetofonskega traku; vzvratna vožnja / vzvratno parkiranje parkiranje z vzvratno vožnjo
♦ avt. vzvratna prestava prestava, ki omogoča vzvratno vožnjo; vzvratno ogledalo ogledalo, ki omogoča pregled cestišča za vozilom
2. knjiž. ki učinkuje, deluje nazaj: vzvratni učinek, vpliv; vzvratno delovanje pojava / vzvratno sporočilo
3. knjiž. ki velja, učinkuje za nazaj: vzvratni povišek / vzvratna moč, veljavnost zakona

vzvrátno

prisl.:

vzvratno vplivati

vzvratno voziti

sam.:, pog. dati v vzvratno v vzvratno prestavo

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vzvrníti in vzvŕniti -em dov. (ī ŕ)
knjiž. prevrniti nazaj, vznak: vzvrniti koga na tla / vzvrnil je glavo in pil
// obrniti navzven, vstran: čudno vzvrniti ustnice / vzvrniti glavo proti steni

vzvŕnjen

-a -o:

ležati z vzvrnjeno glavo

SSKJ²

vzvrtéti -ím dov. (ẹ́ í)
zastar. zavrteti: jermen vzvrti leseno kolo

vzvrtéti se

brezoseb.

zvrteti se:

zaradi višine se mu je vzvrtelo

/ vzvrtelo se mu je v glavi

SSKJ²

vzvrtínčiti -im dov. (í ȋ)
povzročiti, da se kaj začne premikati v spiralastih zavojih: burja vzvrtinči listje, sneg

vzvrtínčiti se

začeti se premikati v spiralastih zavojih:

voda se vzvrtinči

/ prah se vzvrtinči in spet usede; dim se vzvrtinči proti nebu

vzvrtínčen

-a -o:

vzvrtinčeno morje

SSKJ²

vzžaréti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. zažareti, šireč se navzgor, kvišku: zarja vzžari / požar močneje vzžari
// zažareti sploh: oglje vzžari / zvezda vzžari in ugasne / okna vzžarijo v soncu / ekspr. oči mu vzžarijo v besu

SSKJ²

vzžarévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. večkrat zažareti: oglje vzžareva in ugaša / ekspr. oči mu vzžarevajo v jezi

SSKJ²

vzžuboréti -ím dov. (ẹ́ í)
pesn. žuboreč dvigniti se: vrelec vzžubori v nebo / duša vzžubori v glasovih neznane govorice

SSKJ²

vžgáti1 vžgèm dov., vžgál (á ȅ)
1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati
4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka

vžgáti se

začeti goreti:

vžgala se je še sosedova hiša

suha slama se hitro vžge

zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge

ekspr.

pojaviti se z intenzivno svetlobo:

na vzhodu se vžge zarja

/ blisk se spet vžge

/ v očeh se vžge iskra

postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti

ekspr.

pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:

v njem se vžge hrepenenje, ljubezen

v srcu se vžge sovraštvo

●

ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti

vžgán

-a -o:

vžgan motor

biti vžgan za koga

SSKJ²

vžgáti2 vžgèm dov., vžgál (á ȅ)
z žarečim predmetom narediti kaj v kaj: vžgati znamenje v kožo, les / vžgati komu kaj na kožo
● ekspr. ta podoba se mu je vžgala v zavest se mu je boleče vtisnila

vžgán

-a -o:

v dušo vžgana beseda

SSKJ²

vžíg -a m (ȋ)
glagolnik od vžgati1: vžig uspe / električni vžig; vžig z vžigalno vrvico / hiter vžig; vžig motorja / spontan vžig snovi samovžig; vžig eksploziva, bencinskih hlapov
♦ avt. naravnati, nastaviti vžig naravnati, nastaviti vžigalno napravo motorja tako, da je vžig plinske zmesi usklajen z gibi bata; eksplozivni vžig pojav, da zmes goriva in zraka v bencinskem motorju prehitro zgori

SSKJ²

vžigáč -a m (á)
knjiž. priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo glavnega naboja; vžigalnik: vžigač se ni aktiviral

SSKJ²

vžigálec1 -lca [tudi wžigau̯ca] m (ȃ)
vžigalnik: prižgati si cigareto z vžigalcem

SSKJ²

vžigálec2 -lca [wžigau̯ca] m (ȃ)
kdor vžiga kaj v kaj: vžigalec znamenj

SSKJ²

vžigálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vžiganje1 ali vžig: vžigalna naprava; vžigalna snov / vžigalni kamenček kamenček za vžigalnik; vžigalni ključ ključ za vžiganje motorjev z notranjim zgorevanjem; vžigalna kapica posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega razstreliva; vžigalna vrvica vrvica za vžig razstreliva
♦ teh. vžigalna iskra iskra za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju; vžigalna svečka svečka za vžiganje eksplozivne zmesi v motorju

SSKJ²

vžigálica -e ž (ȃ)
kratka paličica z vnetljivo glavico, ki se pri drgnjenju ob hrapavo površino vžge: vžigalica zagori; prižgati vžigalico; škatlica vžigalic; hiše so bile kakor škatlice vžigalic so bile kvadraste oblike, majhne; ležati, stati kakor vžigalice v večjem številu zelo tesno drug ob drugem / kupiti vžigalice; vleči vžigalice vleči različno skrajšane vžigalice z namenom slepo izbrati koga za kaj, določiti vrstni red / bengalične vžigalice ki zagorijo z obarvanim plamenom, zlasti za signaliziranje; lesene, kartonske, parafinske vžigalice; minerske vžigalice; švedske ali varnostne vžigalice ki se vžgejo le pri drgnjenju ob ploskev, ki vsebuje rdeči fosfor; univerzalne vžigalice ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev

SSKJ²

vžigáličen -čna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na vžigalico: vžigalična glavica / vžigalična škatlica

SSKJ²

vžigálka -e [tudi wžigau̯ka] ž (ȃ)
knjiž. vžigalna vrvica: vtakniti v smodnik vžigalko in jo prižgati
// vžigalna kapica: vžigalka naboja

SSKJ²

vžigálnik -a m (ȃ)
1. priprava za prižiganje cigaret: prižgati si cigareto z vžigalnikom; kamenček za vžigalnik / bencinski, plinski vžigalnik / avtomobil z vgrajenim cigaretnim vžigalnikom
// priprava za prižiganje, vžiganje česa sploh: prižgati plin z vžigalnikom / minirati z električnim vžigalnikom
2. voj. priprava, napolnjena z razstrelivom ali snovjo, ki povzroči eksplozijo glavnega naboja: priviti, vstaviti vžigalnik; z vžigalnikom aktivirati bombo; vžigalna kapica vžigalnika / kislinski vžigalnik ki se aktivira z delovanjem kisline / potezni, udarni vžigalnik; tempirni vžigalnik ki se aktivira v določeni točki krivulje leta ali po določenem času; urni vžigalnik ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom

SSKJ²

vžigálo1 -a s (á)
priprava za vžiganje, prižiganje: vžgati z vžigalom / električno vžigalo / pritrditi vžigalo na razstrelivo / prižgati si pipo z vžigalom vžigalnikom

SSKJ²

vžigálo2 -a s (á)
priprava za vžiganje znamenj: razbeliti vžigalo

SSKJ²

vžíganje1 -a s (ȋ)
glagolnik od vžigati1: vžiganje kuriva / vžiganje motorja / imeti težave z vžiganjem avtomobila / električno, magnetno vžiganje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

vžíganje2 -a s (ȋ)
glagolnik od vžigati2: vžiganje številk, znamenj; vžiganje v les

SSKJ²

vžígati1 -am nedov. (ī ȋ)
1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo

vžígati se

začenjati goreti:

hiše so se vžigale druga za drugo

suha trava se rada vžiga

ekspr.

pojavljati se z intenzivno svetlobo:

jutranja zarja se vžiga

/ blisk za bliskom se vžiga

/ iskrice se mu vžigajo v očeh

●

ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje

postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga

ekspr.

pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:

v njem se vžiga ljubezen, strast

/ v glavi se mu vžigajo nove ideje

vžigajóč

-a -e:

vžigajoče besede

vžigajoča se zarja

SSKJ²

vžígati2 -am nedov. (ī ȋ)
z žarečim predmetom delati kaj v kaj: vžigati znamenja; vžigati v kožo, les / vžigati na čelo, kožo
● knjiž. vžigati srcu skeleče rane povzročati

SSKJ²

vžígen -gna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na vžig: vžigna temperatura
♦ elektr. vžigna napetost napetost, potrebna za vžig fluorescenčne cevi, sijalke

SSKJ²

vživéti se -ím se dov., vžível se (ẹ́ í)
1. živeč v novem okolju začeti živeti skladno z njim: vživeti se v mestu, tujini; preseljene živali so se dobro vživele
// živeč v novi skupnosti vključiti se vanjo: otrok se je kmalu vživel v novo družino / lepo se vživeti mednje
2. navadno v zvezi z v priti v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno: vživeti se v delo, novo dolžnost; vživel se je v misel, da je bolan
3. navadno v zvezi z v priti v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja: vživeti se v čustvovanje, položaj koga / vživeti se v nekdanje čase / vživeti se v film; vživeti se v vlogo

SSKJ²

vživétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vživeti se: vživetje v okolje; imeti velike sposobnosti vživetja / vživetje v otroško duševnost

SSKJ²

vživétost -i ž (ẹ̑)
stanje vživetega: njegova vživetost je presenetljiva; vživetost v novo okolje / vživetost v delo

SSKJ²

vžívljanje -a s (í)
glagolnik od vživljati se: doba, proces vživljanja; vživljanje v novo okolje / vživljanje v delo / vživljanje v tujo usodo

SSKJ²

vžívljati se -am se nedov. (í)
1. živeč v novem okolju začenjati živeti skladno z njim: v mestu se nekateri priseljenci hitro vživljajo
// živeč v novi skupnosti vključevati se vanjo: otrok se je počasi vživljal v novo družino / lepo se vživlja med nas
2. navadno v zvezi z v prihajati v stanje, ko kaj ni več težko, neprijetno: vživljati se v delo; vživljati se v kako misel
3. navadno v zvezi z v prihajati v stanje, ko se kaj dobro razume, čustveno podoživlja: vživljati se v položaj koga / vživljati se v tujo miselnost / vživljati se v nasprotnika / vživljati se v film, zgodbo

SSKJ²

vžréti se vžrèm se dov., vžŕl se (ẹ́ ȅ)
ekspr. zajesti se, prodreti: črv se vžre v les / vrv se vžre v dlani / rja se vžre v kovino

SSKJ²

vžvrkljáti -ám dov. (á ȃ)
z žvrkljanjem spraviti v kaj: vžvrkljati moko; vžvrkljati jajce v juho

vžvrklján

-a -o:

mleko z vžvrkljanim jajcem

SSKJ²

w -- in -ja [və̀ və̀ja in vé vêja] m (ə̏; ẹ̄ ē)
črka latinice, ki stoji v slovenski abecedi med v in x: napisati w; veliki W; izgovor dvojnega w-ja
♦ fiz. W simb. vat

SSKJ²

wagnerjanski -a -o [vagnerjánski] prid. (ȃ)
tak kot pri Wagnerju: wagnerjanska opera

SSKJ²

waldorfski tudi váldorfski -a -o [váldorfski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na pedagogiko, ki temelji na izobraževalni filozofiji avstrijskega filozofa Rudolfa Steinerja: waldorfski koncept ocenjevanja upošteva celotno otrokovo osebnost; izobraževanje za waldorfske učitelje; waldorfski vrtec; waldorfska pedagogika, vzgoja / waldorfska šola

SSKJ²

waleški -a -o in vélški -a -o [prva oblika váleški in valéški in vélški] prid. (ȃ; ẹ̑; ẹ̑)
nanašajoč se na Valižane ali Wales: waleški jezik / waleški princ

SSKJ²

walkie-talkie gl. voki-toki

SSKJ²

walkman in vókman tudi vókmen -a [prva oblika vókmen] m (ọ̑)
manjša prenosna naprava s slušalkami za enega uporabnika za poslušanje zvočnih posnetkov, navadno na kasetah: poslušati walkman; kamorkoli je šel, je vzel walkman s sabo; sprehajati se, trenirati z walkmanom; walkman za zgoščenke / opustitev proizvodnje kasetnih walkmanov; slušalke za walkman

SSKJ²

walter gl. valter

SSKJ²

Wanklov -a -o [vánklov-] prid. (á)
strojn., v zvezi Wanklov motor in wanklov motor motor z notranjim zgorevanjem s tristranskim batom: avtomobil z Wanklovim motorjem

SSKJ²

wartburg -a [várdburg-] m (ȃ)
tip osebnega avtomobila nemške tovarne iz Eisenacha: wartburg in trabant

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

Wassermannov -a -o [vásermanov-] prid. (á)
med., navadno v zvezi Wassermannova reakcija in wassermannova reakcija reakcija pri preizkusu s serumom za dokazovanje prisotnosti za sifilis značilnih protiteles: Wassermannova reakcija je bila negativna

SSKJ²

waterpolo ipd. gl. vaterpolo ipd.

SSKJ²

watt ipd. gl. vat ipd.

SSKJ²

web -a [vêb-] m (ȇ)
(svetovni) splet: deskati po webu

SSKJ²

weber -bra [vébər] m (ẹ́)
fiz. enota za merjenje magnetnega pretoka: meriti, računati v webrih

SSKJ²

webmaster -ja [vêbmáster] m (ȇ-á)
kdor skrbi za posamezne strežnike na internetu: internetni webmaster

SSKJ²

weekend ipd. gl. vikend ipd.

SSKJ²

wehrmacht ipd. gl. vermaht ipd.

SSKJ²

weimarski -a -o [vájmarski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na Weimar: Goethe in drugi weimarski umetniki / weimarska klasika
♦ zgod. weimarska republika Nemčija od 1919 do 1933

SSKJ²

wellness ipd. gl. velnes ipd.

SSKJ²

welter ipd. gl. velter ipd.

SSKJ²

wengenski -a -o [véngənski] prid. (ẹ́)
geol., navadno v zvezi wengenski skladi skladi iz srednjega dela triasne dobe v razvoju Alp: wengenski in werfenski skladi

SSKJ²

werfenski -a -o [vêrfənski] prid. (é)
geol., navadno v zvezi werfenski skladi skladi iz najstarejšega dela triasne dobe v razvoju Alp: werfenski in wengenski skladi

SSKJ²

Wertheimov -a -o [vêrthajmov-] prid. (ȇ)
med., v zvezi Wertheimova operacija operacija, pri kateri se popolnoma odstranijo maternica, maternični priveski, del nožnice in bezgavke v spodnjem delu medenice:

SSKJ²

wertherjanstvo -a [verterjánstvo] s (ȃ)
miselnost, čustvovanje, značilno za Wertherja iz Goethejevega romana: razmah wertherjanstva konec osemnajstega stoletja

SSKJ²

western gl. vestern

SSKJ²

whig -a [víg-] m (ȋ)
v angleškem okolju član liberalne stranke: whigi in toriji

SSKJ²

whirlpool -a [vírlpul] m (ȋ)
manjši bazen ali kad z masažnimi šobami in vodnimi vrtinci: sprostiti se v whirlpoolu

SSKJ²

whisky gl. viski

SSKJ²

whist gl. vist

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

wildovski -a -o [vájldou̯ski] prid. (ȃ)
tak kot pri Wildu: wildovska komedija

SSKJ²

windsurfing -a [víntsə̀rfing-] m (ȋ-ə̏)
šport, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi s pomočjo vetra; jadranje na deski: ljubitelji windsurfinga; tečaj windsurfinga; oprema za windsurfing / windsurfing na Havajih

SSKJ²

witloof gl. vitlof

SSKJ²

word -a [vórd-] m (ọ̑)
urejevalnik besedil ameriškega proizvajalca Microsoft: odpreti datoteko v wordu; delo z wordom / uporaba računalniškega programa word

SSKJ²

wordov -a -o [vórdov-] prid. (ọ̑)
nanašajoč se na word: wordov dokument; wordova datoteka, tabela; wordova orodja

SSKJ²

wrestling -a [wrêsling-] m (ȇ)
ameriška delno zrežirana rokoborba s prvinami spektakla: ukvarjati se z wrestlingom; boks in wrestling

SSKJ²

wulfenit gl. vulfenit

SSKJ²

x -- in -a [íks] m (ȋ)
črka latinice, ki stoji v slovenski abecedi med w in y: napisati x; veliki X; dva x-a
● ekspr. ima noge na X po obliki podobne črki X
♦ fiz. žarki x in x žarki rentgenski žarki; geom. os x in x os prva koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu; abscisa; mat. x znak za prvo neznanko; metal. profil X in X profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki X; prim. iks

SSKJ²

XY -- in -a [íksípsilon tudi íksipsílon] m (ȋ-ȋ; ȋ-ȋ)
ekspr., kot nadomestilo za ime in priimek neznana ali namenoma neimenovana oseba: državljan XY

SSKJ²

y -- in -a [ípsilon tudi ipsílon] m (ȋ; ȋ)
črka latinice, ki stoji v slovenski abecedi med x in z: beseda se konča z y; veliki Y; zveza y-a in x-a
♦ geom. os y in y os druga koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu; ordinata; mat. y znak za drugo neznanko; metal. profil Y in Y profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki Y

SSKJ²

yankee ipd. gl. jenki ipd.

SSKJ²

yard gl. jard

SSKJ²

yorkshirski gl. jorkširski

SSKJ²

yulon -a [júlon] m (ȗ)
tekst. poliamidno vlakno jugoslovanske proizvodnje: izdelovati yulon

SSKJ²

z1 -- in -ja [zə̀ zə̀ja in zé zêja] m (ə̏; ẹ̄ ē)
štiriindvajseta črka slovenske abecede: napisati z; veliki Z; zveza dveh z; trije z-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: z je pripornik

-- kot imenovalni prilastek

štiriindvajseti po vrsti:

točka z

♦

metal. profil Z profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki Z

prvi del zloženk

nanašajoč se na z:

♦

metal. Z-profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki Z

SSKJ²

z2 predl., pred nezvenečimi soglasniki s, v zvezi z osebnim zaimkom za 3. os. stil. ž
I. z rodilnikom
1. za izražanje usmerjenosti stran
a) z zgornje strani, z zgornjega dela česa: veter mu je odnesel klobuk z glave; val je vse odplavil s krova; pasti z mize, s strehe; vzeti knjigo s police; skočiti z voza / sklatiti jabolko z drevesa; zlesti s konja; sneti puško z rame; zbrcati odejo s sebe
b) od površine: umakniti se s ceste, poti; vstati z ležišča; letalo je poletelo z letališča / pot kaplja, teče s čela; vse je teklo z njega
c) od kod sploh: oditi z doma; prišli so z vseh koncev, strani; s severa je pihala burja; ogenj se je širil s strehe na streho; goste so preselili z vrta v dvorano / pripotovati z Dunaja, s Koroške / z lova je prinesel zajca; poročati z razstave; vračati se s sprehoda; pren. odstaviti koga s položaja; odstraniti sporno točko z dnevnega reda
2. za izražanje izhodiščne časovne meje: zgodilo se je v noči s četrtka na petek / pismo, poročilo z dne 5. septembra
3. za izražanje ozira, omejitve: z večje časovne oddaljenosti ocenjevati stvari objektivneje / presojati kaj s stališča tehnike; gledati na kaj z ekonomskega stališča; z vidika stabilnosti gospodarstva so ti ukrepi koristni
4. za izražanje izvora: bolezen se prenaša z živali na človeka / obračati se z boka na bok
II. z orodnikom
1. za izražanje sredstva, orodja, pripomočka, s katerim se dejanje opravlja: kopati s krampom; pokriti streho z opeko; pisati s svinčnikom; umiti se z mrzlo vodo; igrati se z žogo / okužiti se z bacili / kraj je obkrožen s hribi / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem / vodnjak z v zemljo zabito cevjo
2. za izražanje načina poteka dejanja: brati, govoriti s hripavim glasom; voziti s preveliko hitrostjo; prodajati z izgubo; premagati nasprotnike z lahkoto; poslušati predavanje z veliko pozornostjo zelo pozorno; jesti s tekom / ogovarjati koga z gospodom; poklicati koga z imenom / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
3. za izražanje medsebojnega odnosa, razmerja: dogovoriti se, prepirati se, primerjati se, strinjati se s kom; lepo so ravnali z njim; imeti potrpljenje z učenci; igrati se z vrstniki / bahati se z avtomobili; sprijazniti se z mislijo, da je vsega konec / pohiteti z nakupom; publ. končati, začeti z delom končati, začeti delati / spoznanje ga je navdalo z grozo / Slovenija meji z Avstrijo, s Hrvaško / imeti dobre odnose z mnogimi državami; živahna trgovina z Italijo
4. za izražanje druženja, spremstva: na obisk je prišel sin z družino; plesala je s fantom; peljati se s kom v dvigalu; šel je na sprehod z otroki / svinja s prašički; prodati kravo s teletom
5. za izražanje prisotnosti
a) kakovosti, lastnosti: konj z dolgo grivo; deklica s črnimi kitami; fant s kuštravimi lasmi / ležati z angino; s slabim znanjem jezikov ne boš napredoval / trgovina z igračami / težave s stanovanjem
b) vsebine: vreča z apnom; revija z ilustracijami; košarica s kruhom; rezervirati sobo z dvema posteljama; skleda z žganci
c) dodatka: jesti hrenovko z gorčico; piti čaj z limono, rumom / stresti pšenico s plevami v vrečo / volk je požrl jagnje s kožo in dlako vred
6. za izražanje časa, v katerem se dejanje začenja ali poteka: z današnjim dnem veljajo novi predpisi; z nočjo se jih je spet lotil strah; brati se je naučila s petimi leti; delati bo začel s prvim marcem / s časom se je vse uredilo sčasoma; z leti, s starostjo je postajal prijaznejši
7. v brezosebnih stavkih za izražanje slovničnega osebka: zanimalo jih je, kako je z materjo; ne ve, kaj se bo zgodilo z mladino; s stricem je zelo hudo
● ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo; novica je prišla kot strela z jasnega popolnoma nepričakovano; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je povedal; star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem; evfem. spraviti koga s sveta povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; ekspr. spreti se z (belim) kruhom zavrniti donosen položaj, službo; ekspr. nasprotniki ga obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. delati s polno, z vso paro zelo hitro; ekspr. obraz ji je pokril s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno; ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je; ekspr. z vsemi štirimi se je branil iti domov zelo, močno; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; kar je preveč, še s kruhom ni dobro če je v čem presežena prava mera, ni koristno; preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
♦ biol. razmnoževanje z delitvijo; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike

SSKJ²

z... ali z... in iz... ali z... tudi iz..., pred nezvenečimi soglasniki s... ali s... in iz... ali s... tudi iz..., pred s, š, z, ž se... [sə in se] predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti s česa, od kod, kam: zbezati iz koša; zbiti klobuk z glave; zlesti na drevo, zriniti vstran, zvoziti drva iz gozda
b) druženja, kopičenja: zbiti deske; zbrati, zgrabiti seno; zliti skupaj, zrasti se
c) začetka dejanja: zbezljati, zdirjati, zdrveti
č) stanja kot rezultata dejanja: zbombardirati, zbrisati, zdresirati, zdrgniti
d) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: zblazneti, zbledeti, zboleti, zdaniti se, zmračiti se, zmrzniti / zgostiti, zjekleniti
e) dosege zaželenega namena, cilja: zberačiti, zvabiti
f) same dovršnosti: zgoreti, zgraditi, zravnati / zlagati se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zbiranje, zbledelost, zrastlina
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zbliza, zdaleč, zdoma; prim. iz

SSKJ²

za1 prisl.
izraža soglasje, pritrditev: biti, govoriti za; glasovati za / dobro premisliti vse, kar govori za in proti; ekspr. nekateri so za, drugi proti / glasovi za; dokazi za in proti; sam.:, ekspr. ob številnih proti je pričakoval vsaj kakšen za

SSKJ²

za2 predl., v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- (ȃ)
I.
z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije; domov je prišla še za dne podnevi; že za mladosti je težko živel v mladosti; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
II. s tožilnikom
1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
// za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk
2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / star. odpotoval je za Pariz v Pariz
3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico; bati se za koga; vleči za lase; privezati konja za ograjo; izvedeti za novico, resnico; glasovati za predlog; stresla ga je za ramo; prijeti se za rob mize; potegniti, pog. pocukati za rokav; držati se za roke; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj; zanimanje za koga
// za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar; prositi za miloščino, podporo; bojevati se za oblast, svobodo; poskrbeti za red / prošnja za podporo
4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo; izvoliti, razglasiti za predsednika; hoteti, imeti koga za prijatelja; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar; za ta letni čas je razmeroma mrzlo; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno; s tem zanj še ni konec težav
// za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve; len za hojo, pisanje; dovzeten za kaj; biti trden za svoja leta; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo
6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega; veljati za poštenjaka; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno; razglasiti listino za neveljavno
7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago; dobiti za darilo; klop ima tudi za ležišče; boj za obstanek; telica bo za pleme; krompir za seme; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav / svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo; pripravljati se za na pot; knjige za na razstavo; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano; zbuditi otroka za v šolo
8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico; vzeti koga za moža; najeti za pomočnico / šol. žarg. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni; odpotovali so za ves teden; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
// za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
// star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez2: solata bo za nekaj dni zunaj; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam
11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero; honorar za članek; zaboj za drva; prostor za kadilce; spored za nedeljo; kupiti lak za nohte; ukrepi za omejevanje uvoza; učbenik za osmi razred; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino; bežati, teči kakor za stavo; nekaj je govoril sam zase po tiho / ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo; naseliti se za stalno; za trdno skleniti zatrdno / za dobro vzeti
13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal; nimaš se za kaj bati; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič; biti kaznovan za krajo; za to me je hotela tožiti; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
14. za izražanje mere: umakniti se za korak; biti za ped manjši; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov; biti močen za dva; reka je narasla za dvajset centimetrov; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan; imeti denar za sproti; povečati za štirikrat; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata; prodajati šmarnico za cviček; zamenjati travnik za njivo; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
♦ zal. za založbo Peter Novak
16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično; bankovec za sto evrov / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
III. z orodnikom
1. za izražanje položaja
a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt; postaviti se, teči za kom; otroci so stali v vrsti za materjo; riba se je pognala za mušico; izginiti za ovinkom; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami; zadaj za vasjo je igrišče
b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek; sedeti za mizo; za reko raste jelševje
2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč; za torkom je sreda / za slavnostnim govornikom je nastopil tamburaški orkester / najhujše je že za nami; za seboj je imel dolgo pot; zapreti vrata za seboj
4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro; v boju je padel mož za možem; pila je počasi, požirek za požirkom; voz za vozom se je izgubljal v temi
5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom; nositi obleko za sestro
6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
a) ki naj se spozna, zazna; po2: poizvedovati, povpraševati za kom; pogledati za vremenom kakšno je vreme
b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom; hudo mu je za materjo
7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
● ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. jesti za tri zelo veliko; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora; pog. imaš za posoditi tisoč evrov lahko posodiš; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa, zagotovo, zamlada, zatrdno ipd.

SSKJ²

za... ali zà... predpona (ȁ)
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja za kaj: zaiti, zaostati / zagraditi, zajeziti / zapogniti, zavihati
b) usmerjenosti dejanja čez kaj tako, da odprtine, vdolbine ni več: zagladiti, zamazati / zasnežiti
c) usmerjenosti dejanja v notranjost česa tako, da kaj tam s svojim delom ostane: zadreti, zasaditi / zaglodati se, zajesti se
č) odklona od prave poti, mere: zabloditi, zaiti / zadeliti se, zagovoriti se / zasedeti se
d) izgube, porabe česa: zakockati, zapiti
e) časovne omejenosti dejanja: zacincati / zacepetati, zahlastati
f) začetka dejanja: zagospodariti, zajokati, zavladati
g) same dovršnosti: zakikirikati, zakričati / začutiti, zaželeti / zapisati, zaščititi
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: zagovor, zajedav, zapis
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: zadoben, zamejstvo, zatilje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zaájati -am dov. (ā)
otr. zaspati: ne jokaj, raje lepo zaajaj

SSKJ²

zaapnênje -a s (é)
poapnenje: zaapnenje žil

SSKJ²

zaapnéti -ím dov. (ẹ́ í)
prepojiti se s kalcijevim karbonatom; poapneti: žile so mu zaapnele

SSKJ²

zaárati -am dov. (ā)
dati aro za kaj: zaarati hišo

zaáran

-a -o:

parcelo ima že zaarano

SSKJ²

zabádanje -a s (ȃ)
glagolnik od zabadati: zabadanje risalnih žebljičkov v mehko podlago

SSKJ²

zabádati -am nedov. (ȃ)
s sunki, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabadala je vilice v krompir, da bi ugotovila, če je kuhan / zabadati mehur z votlo iglo
// s sunki, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabadati bucike v blazinico, da se ne izgubijo / čebele zabadajo žela v telo napadalca
● v to zadevo ti ni treba zabadati nosu vtikati; ekspr. zabadati v koga oči, pogled ostro, strogo ga gledati

SSKJ²

zabádava prisl. (ȃ)
zastar. zaman: vsa prizadevanja, da bi ju spravila, so bila zabadava / dati, delati kaj zabadava zastonj

SSKJ²

zabalínati -am dov. (ȋ)
ekspr. z balinanjem nekoristno porabiti: celo popoldne je zabalinal

SSKJ²

zabalíncati -am dov. (ȋ)
nar. zabalinati: več ur je zabalincal

SSKJ²

zabarantáti -ám dov. (á ȃ)
1. pog. s pogajanjem za ceno zamenjati: suknjič je zabarantal za vrečo moke / če bo stiska, uro lahko zabaranta proda, zamenja za kaj drugega
2. star. s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti: zabarantal je vse svoje premoženje

zabarantáti se

pog.

pogoditi se za premajhno ceno:

pri prodaji se je zabarantal

SSKJ²

zabarikadírati -am dov. (ȋ)
z namestitvijo barikade, barikad narediti, da kaj ni prehodno, dostopno: zabarikadirati cesto, ulico / ekspr. zabarikadirati vrata z omaro
// z namestitvijo česa kam zapreti, zavarovati: zabarikadirati okna

zabarikadírati se

z namestitvijo barikade, barikad onemogočiti komu drugemu dostop, vstop v svoj prostor:

poiskali so deske in se zabarikadirali

/ ropar se je s talci zabarikadiral v hišo; pren., ekspr. zabarikadirati se za predpise

ekspr. za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabarikadiral se je v hišo, še v službo ne hodi več

zabarikadíran

-a -o:

zabarikadiran prehod

študenti so bili zabarikadirani na univerzi

SSKJ²

zabárvati -am dov. (ȃ)
obarvati: snov je vodo rdečkasto zabarvala; nebo se je modro zabarvalo / mrzel zrak ji je zabarval lica / skladatelj je skladbo romantično zabarval

zabárvan

-a -o:

rdeče zabarvana tekočina

SSKJ²

zabásati -bášem tudi -básam dov., tudi zabasájte; tudi zabasála (á ȃ) pog.
1. zatlačiti: zabasati srajco za hlače
2. zamašiti: zabasati špranje s papirjem / blato je zabasalo odtok / cev se je zabasala
3. zapolniti: sobo so zabasali s pohištvom

zabásan

-a -o:

zabasan odtok

predal je popolnoma zabasan

●

ulica je zabasana z vozili polna vozil

SSKJ²

zabasírati -am dov. (ȋ) pog.
1. zapeti z basom: zabasirati zadnjo kitico pesmi
2. reči, povedati z basom: na vsako vprašanje je nekaj jezno zabasiral / ali bo že mir, je glasno zabasiral

SSKJ²

zabáva -e ž (ȃ)
1. kar koga zabava: potrebni so počitka in zabave; iskati, pogrešati zabavo; poskrbeti za zabavo; različne oblike zabave; imeti psa za družbo in zabavo / lov mu je v največjo zabavo / ekspr., v povedni rabi: potovanje po naših cestah je sploh posebna zabava; to je bila zabava, ko so se po dolgih letih spet srečali
2. družabna prireditev, namenjena zabavi, navadno v večernem času, pogosto v povezavi z glasbo, s plesom: zabava se je končala; prirediti zabavo; hoditi na zabave, po zabavah; novoletna, pustna zabava; zabava na prostem / domača zabava zasebna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s plesom
3. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: po kosilu se je razvila sproščena zabava; nastopom je sledila prosta zabava / prijetno zabavo vam želim
4. v prislovni rabi, navadno v zvezi z v, za izraža, da se kaj ne opravlja z resnim namenom: s slikanjem se ukvarja bolj za zabavo / vse jim je le v zabavo

SSKJ²

zabavalíšče -a s (í)
star. zabavišče: zabavališče z vrtiljaki

SSKJ²

zabávanje -a s (ȃ)
glagolnik od zabavati: za zabavanje družbe sposoben človek / trudni od zabavanja so se vračali domov

SSKJ²

zabávati -am nedov. (ȃ)
delati, povzročati, da je kdo duševno sproščen, dobro razpoložen: zabaval jih je znan humorist; zabavati družbo s pripovedovanjem šal; dobro zabavati
// delati, povzročati, da kdo prijetno preživi čas in se ne dolgočasi: zabava nas opazovanje pristaniškega vrveža; zabavati otroke z branjem pravljic / na prireditvi jih je zabaval plesni orkester jim igral za zabavo
// s svojimi lastnostmi vzbujati komu ugodje, zadovoljstvo: prepir ga je zabaval, ne pa jezil; razplet dogodkov jih je zelo zabaval

zabávati se

delati kaj, kar povzroča, da je kdo duševno sproščen, dobro razpoložen:

ves dan se zabavajo s pripovedovanjem dogodivščin

delati kaj, da se prijetno preživi čas in se ne dolgočasi: otroci se znajo sami zabavati; zabavati se z igranjem kart

čutiti se sproščenega, dobro razpoloženega:

na plesu se ni preveč zabaval

čutiti ugodje, zadovoljstvo: zabaval se je ob opazovanju dekletove zadrege

zabavajóč

-a -e:

skupine zabavajočih se izletnikov

SSKJ²

zabáven -vna -o prid., zabávnejši (á ā)
1. ki povzroča duševno sprostitev, dobro razpoloženje: zabaven dogodek; zabavna zgodba / opera z zabavno vsebino / zabaven pripovedovalec; v družbi ni preveč zabaven
2. ki je namenjen duševni sprostitvi, ustvarjanju dobrega razpoloženja: zabavna radijska oddaja; zabavne prireditve; zabavna ilustrirana revija / zabavni ansambel; veliki zabavni orkester; zabavni tisk; kulturno-zabavni program; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
3. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko manj zahteven: zabavna literatura / resna in zabavna glasba

zabávno

prisl.:

zabavno se izražati

/ v povedni rabi na plesu je bilo zelo zabavno

SSKJ²

zabavežêljen -jna -o prid. (é ē)
željen zabave: zabaveželjna ženska

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zabavežêljnost -i ž (é)
lastnost zabaveželjnega človeka: zabaveželjnost mladih ljudi

SSKJ²

zabávica -e ž (ȃ)
ekspr. manjšalnica od zabava: po večerji je bila zabavica

SSKJ²

zabavílja -e ž (í)
zastar. vzgojiteljica: otroke v parku so nadzirale zabavilje

SSKJ²

zabavíšče -a s (í)
kraj, lokal za zabavo: postaviti, urediti zabavišče; iti v zabavišče; zabavišče z vrtiljaki / nočno zabavišče nočni lokal / spremeniti gledališče v zabavišče

SSKJ²

zabavíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zabavišče: zabaviščne naprave / urediti zabaviščni prostor; zabaviščna mestna četrt / zabaviščni park zabavišče v mestu s tehnično zahtevnejšimi zabaviščnimi napravami

SSKJ²

zabavíški -a -o prid. (ȋ)
zabaviščen: zabaviška četrt mesta / zabaviški park zabaviščni park

SSKJ²

zabávkati -am dov. (ȃ)
lov. na kratko se oglasiti: v gozdu je zabavkala lisica

SSKJ²

zabavljáč -a m (á)
slabš. zabavljivec: verjeti zabavljaču

SSKJ²

zabávljanje -a s (á)
glagolnik od zabavljati: zabavljanje ga je razjezilo; glasno zabavljanje čez vlado

SSKJ²

zabavljáški -a -o prid. (á)
slabš. zabavljiv: zabavljaško govorjenje

SSKJ²

zabavljáštvo -a s (ȃ)
slabš. zabavljivo govorjenje, ravnanje: z zabavljaštvom problema ne boste rešili

SSKJ²

zabávljati -am nedov. (á)
1. posmehljivo, zbadljivo govoriti o čem kaj slabega: v pijanosti rad zabavlja; saj ne zna drugega, samo zabavlja / zastar. zabavljati vinu čez vino; zabavljati zaradi plač; zabavljati čez postrežbo; zastar. zabavljati na politiko čez politiko
2. zastar. zabavati: s svojo zgovornostjo jih je celo pot zabavljal / zabavljati se v veseli družbi

zabavljajóč

-a -e:

glasno zabavljajoča družba

SSKJ²

zabavljíca -e ž (í) knjiž.
1. posmehljiva, zbadljiva beseda ali misel: na njegov račun so izrekli mnogo zabavljic; niso se zmenili za zabavljice; duhovite zabavljice
2. pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: napisati, povedati zabavljico; ostra zabavljica
● knjiž. Prešernova zabavljica Nova pisarija satira

SSKJ²

zabavljív -a -o prid. (ī í)
ki (rad) zabavlja: zabavljiv človek / zabavljiv izraz v očeh posmehljiv, zbadljiv
● knjiž. Prešernovi zabavljivi napisi epigrami, puščice

SSKJ²

zabavljívec -vca m (ȋ)
ekspr. kdor (rad) zabavlja: zavrniti zabavljivca

SSKJ²

zabavljívka -e ž (ȋ)
1. ženska, ki (rada) zabavlja: njegova žena je zabavljivka in prepirljivka
2. knjiž. pesem, navadno krajša, ki na posmehljiv, zbadljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: brati vesele zabavljivke; zapeti zabavljivko

SSKJ²

zabavljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zabavljivega človeka: zabavljivost ga je minila / s humorjem in zabavljivostjo ocenjevati politične dogodke

SSKJ²

zabávnež -a m (ȃ)
ekspr. zabaven človek: zanimiv zabavnež

SSKJ²

zabávnik -a m (ȃ)
1. časopis, revija z zabavno, razvedrilno vsebino: bere samo stripe in zabavnike
2. knjiž. kdor zabava: bil je dober pevec in zabavnik občinstva

SSKJ²

zabávništvo -a s (ȃ)
dejavnost, ki organizira prireditve ali proizvaja zlasti filmske, glasbene, televizijske izdelke za množično zabavo: ukvarjati se z zabavništvom; glasbenik se je uveljavil v svetu zabavništva

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zabávnoglásben -a -o prid. (ā-ȃ)
nanašajoč se na zabavno glasbo: zabavnoglasbeni ansambli / zabavnoglasbena oddaja

SSKJ²

zabávnost -i ž (á)
lastnost, značilnost zabavnega: presenetil jih je s svojo zabavnostjo in živahnostjo / zabavnost gledališkega dela

SSKJ²

zabebljáti -ám [zabəbljati in zabebljati] dov. (á ȃ)
1. nerazločno reči, povedati: v spanju je nekaj zabebljal
2. slabš. reči, povedati: kako čudovito, so zabebljali vsi hkrati

SSKJ²

zabégati -am dov. (ẹ̑)
begajoč iti, premakniti se: zabegati od vrat k oknu; zabegala je po sobi in vzdihovala; zabegali so v smeri glasu / posedli so in zabegali z očmi drug po drugem

SSKJ²

zabeketáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
oglasiti se z glasom be: ovca zabeketa

SSKJ²

zabél -i ž (ẹ̑)
nar. vzhodno zabela: zabeli jim je zmanjkalo

SSKJ²

zabéla -e ž (ẹ̑)
vroča maščoba, ki se dodaja jedem pred serviranjem: porabiti veliko zabele; zabela na žgancih / za zabelo uporablja mast ali maslo

SSKJ²

zabeléti -ím nedov., zabéli (ẹ́ í)
knjiž. postati bel, svetel: lasje so mu kmalu zabeleli

SSKJ²

zabeléžba -e ž (ẹ̑)
glagolnik od zabeležiti: po zabeležbi imen je poročilo oddal; podatki, vredni zabeležbe
// beležka: delati si zabeležbe

SSKJ²

zabeleževáti -újem nedov. (á ȗ)
zapisovati: zabeleževati izdatke; zabeležuje si, kar govorijo

SSKJ²

zabeléžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. zapisati: zabeležiti vprašanje; zabeležiti si podatke / publ. dogajanje, ki ga je zabeležila kamera
2. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zabeležili padec proizvodnje / moštvo je zabeležilo že tretjo zmago doseglo

zabeléžen

-a -o:

natančno zabeleženi podatki

vse ima zabeleženo

SSKJ²

zabeléžka -e ž (ẹ̑)
kratek zapisek, opomba; beležka: delati si zabeležke; stenografske zabeležke; zabeležke s potovanja

SSKJ²

zabelíti in zabéliti -im dov. (ī ẹ́)
dodati jedi maščobo: zabeliti jed; zabeliti z ocvirki / zabeliti solato z oljem in kisom; pren. zabeliti pogovor z duhovitostmi
● ekspr. zabeliti komu kakšno odgovoriti, povedati mu kaj ostrega, duhovitega

zabéljen

-a -o

deležnik od zabeliti:

s humorjem zabeljena pripoved

slabo zabeljena jed

ekspr.

nespodoben,

nedostojen:

zabeljen dovtip

zabeljena zgodbica

sam.: povedati kakšno zabeljeno

SSKJ²

zabelíti se in zabéliti se -im se dov. (ī ẹ́)
1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra
2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili

SSKJ²

zabentíti -ím dov., zabéntil (ī í) ekspr.
1. hrupno izraziti jezo, zarobantiti: pogosto je zabentil nad sinom / ti, pazi se, je zabentil proti njemu
2. pridušiti se, zakleti: hudiča, da ni res, je zabentil

SSKJ²

zabesedíčiti -im dov. (í ȋ)
ekspr. začeti govoričiti: zabesedičil je nekaj o višjih interesih / da bi le bilo takih ljudi še več, je zabesedičila spregovorila, rekla

zabesedíčiti se

zareči se, zagovoriti se:

pogosto se zabesediči, da še sam ne ve kako

SSKJ²

zabesedováti -újem tudi zabesédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑)
knjiž. začeti se pogovarjati: zabesedovali so o zadnjih dogodkih

SSKJ²

zabesnéti -ím dov., zabêsni in zabésni (ẹ́ í)
1. v dejanju pokazati svoj bes: zakaj je tako zabesnel, ko jih je zagledal
2. ekspr. nastopiti z veliko silo: boj je zabesnel; pren. v njem je zabesnel vihar ljubosumja

SSKJ²

zabetonírati -am dov. (ȋ)
1. prekriti, zapolniti z betonom: zabetonirati poti med gredicami; zabetonirati razpoke / zabetonirati temelje
2. narediti stene, tla česa z betonom: zabetonirati gnojnično jamo; zabetonirati vodnjak
3. prekriti, obdati z betonom, da je trdno nameščeno: zabetonirati cevi
4. z betonom, betonsko pregrado zapreti, zadelati: zabetonirati izhod / zabetonirati rov / zabetonirati radioaktivne odpadke v jamo
5. pri betoniranju dati v kaj kot njegov sestavni del: v steno so zabetonirali cele skale
6. publ. narediti kaj trdno, nespremenljivo: zabetonirati svoja stališča
● publ. zabetonirati obdelovalne površine pozidati

zabetoníran

-a -o:

stebri so že zabetonirani

SSKJ²

zabévskati -am tudi zabêvskati -am dov. (ẹ̑; ȇ)
1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je nekajkrat zabevskal in utihnil; pren. v daljavi je zabevskal mitraljez
2. slabš. zadirčno reči, povedati: v odgovor je nekaj zabevskal / kaj se dogaja, je zabevskal

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zabíčati -am dov. (ī ȋ)
ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izraziti zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: zabičal mu je, da mora molčati; otrokom je zabičal, naj zaklepajo vrata / zabičal jim je poslušnost / samo nobenega vpitja, jim je zabičal

SSKJ²

zabičávati -am nedov. (ȃ)
zabičevati: otrokom so zabičavali, naj bodo pri miru

SSKJ²

zabičevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zabičevati: dovolj jim je zabičevanja, da se ne sme nič spremeniti

SSKJ²

zabičeváti -újem nedov. (á ȗ)
ekspr., navadno s predmetnim odvisnim stavkom strogo, ostro izražati zahtevo, da kdo kaj uresniči, opravi: ni slišal, kaj mu zabičuje; zabičevali so nam, naj o vsem molčimo / zabičevati komu ustrežljivost, prijaznost / zaklepaj vrata, ji je zabičeval
● ekspr. ves čas si je zabičeval, da ne sme ničesar priznati si je dopovedoval, se je prepričeval

SSKJ²

zabíčiti -im dov. (ī ȋ)
star. zabičati: sinovom je zabičil, da zemlje ne smejo prodati; zabičil mu je, naj molči

SSKJ²

zabijáč -a m (á) grad.
1. priprava v obliki klade na zabijalu: velik zabijač
2. naprava za zabijanje pilotov; zabijalo: delati pri zabijaču / parni zabijač / zabijač za zabijanje pilotov

SSKJ²

zabijálec -lca [zabijau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj zabija: zabijalec žebljev
♦ grad. zabijalec pilotov

SSKJ²

zabijálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zabijanje: zabijalno orodje / zabijalna cev, zagozda

SSKJ²

zabijálo -a s (á)
grad. naprava za zabijanje pilotov: motorno zabijalo; ogrodje zabijala

SSKJ²

zabíjanje -a s (í)
glagolnik od zabijati: kladivo za zabijanje klinov / zabijanje sodov / zabijanje časa, denarja

SSKJ²

zabíjati -am nedov. (í)
1. z udarci delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabijati zagozde; zabijati žeblje v deske
♦ grad. zabijati pilote
2. z udarci spravljati kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: zabijati odprtino z zemljo in kamenjem / zabijati sode z vehami
3. s pritrjevanjem česa z žebljem, žeblji zapirati, prekrivati: zabijati okenske odprtine z deskami / zabijati krsto
4. ekspr., navadno v zvezi zabijati v glavo z vztrajnim razlaganjem si prizadevati, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabijati učencem v glavo slovnična pravila / zabijati otrokom v glavo svoje nazore / ves čas si je zabijal v glavo, da se nič ne da spremeniti si je dopovedoval, se je prepričeval
5. slabš. zapravljati: še tisto malo, kar imajo, zabijajo / nimam časa, da bi ga zabijal za take neumnosti nekoristno porabljal; večere zabija po gostilnah
6. pog. odrezavo zavračati, spravljati v zadrego: v pogovoru je vse po vrsti zabijal

SSKJ²

zabíksati -am dov. (í)
pog. zapraviti: vse kar zasluži, zabiksa

SSKJ²

zabíncati -am dov. (ȋ)
nar. vzhodno zabrcati: konj je jezno zabincal / zabincati z nogami

SSKJ²

zabingljáti -ám dov. (á ȃ)
viseč na čem se zazibati: zaradi sunka ji je zabingljal obesek na verižici; nepreh. z rokama se je prijel za drog in za hip zabingljal v zraku / sedel je na mizo in zabingljal z nogami
// zastar. zazvoniti, zazvončkljati: zvonec nad vrati je zabingljal

SSKJ²

zabítež -a m (ȋ)
slabš. omejen, neumen človek: to bi lahko vedel tudi največji zabitež

SSKJ²

zábiti1 -im dov. (á)
star. pozabiti: očala je zabil doma / ne zabi povedati, kar smo ti naročili / zabiti obljubo; zabiti na dom

zábljen

-a -o:

nikoli zabljena prva ljubezen

SSKJ²

zabíti2 -bíjem dov., zabìl (í ȋ)
1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
// ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik
3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
8. ekspr. prebiti2, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
● pog. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti

zabíti se

ekspr.

za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto:

zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča

za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje

ekspr.,

z oslabljenim pomenom,

navadno z glagolskim samostalnikom,

v zvezi z v

izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:

tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega

/ zabiti se v knjige

pog.

zaleteti se, trčiti:

pazi, da se ne zabiješ

zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid

zabiti se z avtomobilom

zabíti si

ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo

trdno se odločiti kaj doseči, narediti:

zabil si je v glavo, da bo šel študirat

/ kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti

zabít

-a -o

deležnik od zabiti:

zabit klin

z žeblji zabita vrata

●

ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito

♦

grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko

ekspr.

oddaljen,

odročen:

zabiti kraji

zabite vasi

slabš.

omejen,

neumen:

zabit človek

zabit je kot vol

/ kot psovka štor zabiti

SSKJ²

zabítje -a s (ȋ)
glagolnik od zabiti zabijem: z zabitjem čepa zapreti sod

SSKJ²

zabítost -i ž (ȋ)
slabš. omejenost, neumnost: jeziti se zaradi njegove zabitosti

SSKJ²

zablátiti -im dov. (á ā) knjiž.
1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo
2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi

zablátiti se

postati blaten:

zaradi dežja so se ceste zablatile

spremeniti se v blato:

zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati

zabláten

-a -o:

zablaten prekop

zablateni škornji

zablatena polja

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zablebetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
nerazločno reči, povedati: razburjeno je nekaj zablebetal

zablebetáti se

slabš.

zareči se, zagovoriti se:

nenehno mi je mežikal, da se ne bi zablebetal

SSKJ²

zabledéti -ím dov., zablédi tudi zablêdi (ẹ́ í)
star. obledeti: napis je že zabledel / zabledeti od strahu prebledeti / zvezde so zabledele izgubile močen sijaj, svetlobo / spomini na mladost so zabledeli postali manj izraziti

zabledèl

in zabledél -éla -o:

zabledela slika

SSKJ²

zablefírati -am dov. (ȋ) pog.
s pretvarjanjem narediti, da je kaj videti drugačno od resničnega: v kočljivih položajih je znal zablefirati / poskušati zablefirati emocije

SSKJ²

zablêjati -am dov. (ē)
1. oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: jagnje je zablejalo
2. slabš. reči, povedati z zategnjenim, jokavim glasom: nerazločno nekaj zablejati

SSKJ²

zableketáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
oglasiti se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom: ovca je zableketala

SSKJ²

zablesketáti se -ám se tudi -éčem se tudi zablesketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
odbiti iskrečo se svetlobo: dragulj, rezilo se zablesketa; v njenih očeh se je zablesketala solza

SSKJ²

zablestéti se -ím se in zablestéti -ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ́ í) knjiž.
1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh
2. belo se odraziti, pokazati: v zelenju so se zablestele breze

zablestéti

vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti:

v drami so zablesteli predvsem mladi igralci

/ njegovo ime je čez noč zablestelo

SSKJ²

zableščáti se -ím se tudi zableščáti -ím dov., zabléšči (se) tudi zablêšči (se); zabléščal (se) (á í)
1. odbiti iskrečo se svetlobo: oči so se ji zableščale; travnik se je zableščal od rose; gora se zablešči v soncu
// močno zasijati: nad mestom se je zableščalo sonce
2. belo se odraziti, pokazati: iz zelenja so se zableščale breze

SSKJ²

zablísk -a m (ȋ)
1. glagolnik od zabliskati ali zablisniti: zabliski fotografskih aparatov / zablisk svetlobe / zabliski bajonetov na puškah / zablisk oči
2. ekspr., s prilastkom kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: bežen zablisk spoznanja; prvi zabliski zavesti

SSKJ²

zablískati -am dov., tudi zabliskájte; tudi zabliskála (í)
1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik zabliska
● publ. otroci so se zasmejali in fotografski aparati so zabliskali fotografirali so jih; ekspr. zabliskati z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati
2. na hitro močno zasvetiti se: skozi veje (se) je zabliskala luč
3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okna (se) zabliskajo v soncu; oči (se) mu zabliskajo od jeze
4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: izpod brk (se) mu zabliskajo beli zobje
// za kratek čas se pojaviti: v očeh (se) ji je zabliskala jeza

zablískati se

brezoseb.

oddati močno trenutno svetlobo pri razelektrenju ozračja:

zabliskati se in zagrmeti

močno se je zabliskalo in začelo deževati

ekspr.,

s smiselnim osebkom v dajalniku

dojeti,

spoznati:

zelo pozno se mu je zabliskalo, kaj se je zgodilo

/ učencu se je zabliskalo v glavi doumel, razumel je

SSKJ²

zablískniti -em dov. (í ȋ)
zablisniti: luč zabliskne / na nebu (se) zabliskne utrinek / solza (se) ji zabliskne v očeh / na ustnicah (se) ji zabliskne posmeh

SSKJ²

zablísniti -em dov. (í ȋ)
1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik je zablisnil
● ekspr. zablisniti z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledati
2. na hitro močno zasvetiti se: na nebu (se) je zablisnil utrinek
3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno (se) je zablisnilo v soncu
4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje
// za kratek čas se pojaviti: na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek

zablísniti se

ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku

dojeti,

spoznati:

v trenutku se mu je zablisnilo, da je naredil napako

/ končno se mu je zablisnilo v glavi doumel, razumel je

SSKJ²

zabliščáti se -ím se tudi zabliščáti -ím dov. (á í)
star. zableščati se: v očeh so se ji zabliščale solze

SSKJ²

zábljati -am nedov. (á)
star. pozabljati: zabljati razočaranje; zabljati na obljube / zabljati bolečine

SSKJ²

zablóda -e ž (ọ̑)
1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod
2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi

SSKJ²

zablodèl in zablodél -éla -o [zablodeu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̄ ẹ́)
1. ki je blodeč zašel: zablodeli popotniki; zablodela žival / zadela ga je zablodela krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
2. knjiž. ki živi v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi, določenem okolju: usmeriti zablodelega človeka na pravo pot; zablodela dekleta
● knjiž. zablodela trditev zmotna, zgrešena; prim. zabloditi

SSKJ²

zablodélost -i ž (ẹ́)
knjiž. zmotnost, zgrešenost: dokaz zablodelosti trditve

SSKJ²

zablóden -dna -o prid. (ọ̑)
knjiž. zmoten, zgrešen: zablodno dokazovanje
● knjiž. zablodna ženska razvratna, razuzdana

SSKJ²

zablodíti in zablóditi -im dov., zablójen in zablóden (ī ọ́)
1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh; s pogledom so zablodili navzgor; pren. misli so mu zablodile drugam
2. knjiž. zaiti: če ne poznaš poti, lahko zablodiš; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel

SSKJ²

zablokírati -am dov. (ȋ)
1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod: med racijo so zablokirali železniško postajo; zablokirati mestno središče
2. zapreti za prehod: policija je zablokirala ceste / sneg je zablokiral gorske prelaze
3. nav. 3. os. prenehati se gibati, delovati: kolo je zablokiralo; zaradi previsoke temperature motor lahko zablokira

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zablúziti -im dov. (ú ȗ) pog.
1. z napačnim ravnanjem priti v slab, neugoden položaj: zabluziti odnos s starši; zabluziti v šoli
2. nekoristno porabiti čas: cel dan je zabluzil
3. vsebinsko prazno in na predolg način povedati, napisati: v svojih blogih večkrat zabluzi
4. imeti spolni odnos brez namena trajnejše zveze: bila sem mu všeč in sva zabluzila

SSKJ²

zabobljáti -ám dov. (á ȃ)
dati glasove kot voda pri močnem vretju: voda v kotličku je zabobljala
● ekspr. nekaj je zabobljal in umolknil sunkovito in nerazločno rekel, povedal

SSKJ²

zabóbnati -am dov. (ọ̑)
udariti, zaigrati (na) boben: bobnarji so zabobnali; preh. zabobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročiti votle glasove: zabobnati s prsti po mizi

SSKJ²

zabobnéti -ím dov. (ẹ́ í)
dati močne, zamolkle glasove: tla so zabobnela pod njihovimi koraki; brezoseb. v daljavi je votlo zabobnelo
// bobneč se premakniti: plaz je zabobnel v dolino / vlak je zabobnel čez most bobneč zapeljal / po krsti so zabobnele grude prsti bobneče udarile

SSKJ²

zabobnína -e ž (ī)
anat. bobnična votlina: zabobnina s slušnimi koščicami

SSKJ²

zabòd -ôda tudi -óda m (ȍ ó, ọ́)
1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem
// dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod; globok zabod

SSKJ²

zabodljáj -a m (ȃ)
1. glagolnik od zabosti: zabodljaj z nožem
// dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: umor z zabodljajem v srce
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: po vsem telesu so vidni zabodljaji

SSKJ²

zabóga1 člen. (ọ̑) pog., v nikalnih stavkih
1. nikakor: njega zaboga ne boš pregovoril; teh lusk zaboga ne spraviš stran
2. nikar2: reci mu, naj zaboga ne hodi ven; če jih hočeš pridobiti, jih zaboga ne prestraši

SSKJ²

zabóga2 medm. (ọ̑) ekspr.
1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat
3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že
4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi

SSKJ²

zabogatéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. obogateti: želel si je zabogateti; zabogateti s trgovanjem; na hitro zabogateti / mesto je zabogatelo

zabogatèl

in zabogatél -éla -o:

zabogateli ljudje

SSKJ²

zabòj -ôja m (ȍ ó)
posoda kockaste, kvadraste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje, embaliranje: izdelovati zaboje; odpreti zaboj; zbiti zaboj iz desk; zabiti pokrov na zaboj; zlagati knjige v zaboj; kovinski zaboj; zaboj s strelivom; zaboj za drva, premog, sadje / zaboj piva
// vsebina zaboja: stresli so cel zaboj krompirja

SSKJ²

zabojárna -e ž (ȃ)
obrat za izdelovanje zabojev: delati v zabojarni; žaga in zabojarna

SSKJ²

zabôjast -a -o prid. (ó)
podoben zaboju: zabojasta omara / zabojasta oblika

SSKJ²

zabójček in zabôjček -čka m (ọ̑; ȏ)
manjšalnica od zaboj: delati zabojčke; lesen zabojček; zabojček za orodje; zabojček s sadikami / kupiti zabojček cigar

SSKJ²

zabójen -jna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na zaboj: zabojna vsebina / zabojni odpirač

SSKJ²

zabójnik -a m (ọ̑)
1. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prevažati blago v zabojnikih
2. velik prenosen kovinski zaboj za začasno bivanje, navadno v času dela na terenu, ob naravnih nesrečah ali za shranjevanje zlasti gradbenih orodij in naprav: v zabojnikih in prikolicah so nastanjeni ljudje, ki so v potresu izgubili domove / bivalni zabojnik; gradbeni zabojnik
3. navadno večji kovinski ali plastični zaboj za odlaganje odpadkov: posebni zabojniki za ločeno zbiranje steklenih in papirnih odpadkov; zabojnik za steklo / zabojnik za smeti

SSKJ²

zabójniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na zabojnik: zabojniški terminal; zabojniška ladja / zabojniško naselje v katerem ljudje bivajo v zabojnikih

SSKJ²

zabókati1 -am dov. (ọ̄ ọ̑)
gozd. zadelati odprtine v oglarski kopi: zabokati kopo

SSKJ²

zabókati2 -am dov. (ọ́ ọ̑)
lov. na kratko se oglasiti: srnjak je zabokal

SSKJ²

zaboléti -ím dov., zabôlel (ẹ́ í) nav. 3. os.
1. povzročiti bolečino: glava ga je zabolela; od svetlobe so ga zabolele oči; ko se je sklonil, ga je rana zelo zabolela / od hrupa so ga zabolela ušesa; pren. zabolela sta jih sramota in krivica; posmeh ga je v srce zabolel
2. brezoseb. začutiti bolečino: stisnil mu je roko, da ga je zabolelo; zabolelo ga je pri srcu, v prsih

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zabolščáti -ím tudi zabolščáti se -ím se [zabou̯ščati] dov., zabôlšči (se); zabôlščal (se) (á í)
nepremično, topo se zagledati: luči so ugasnile in gledalci so zabolščali na oder; zabolščal je predse in umolknil; ko je vstopila, so vsi zabolščali vanjo / z očmi je zabolščal v vrhove dreves

SSKJ²

zabôsti -bôdem dov., zabôdel in zabódel zabôdla, stil. zabòl zabôla (ó)
1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel

zabôsti se

s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati:

trn se mu je zabodel v prst

globoko se zabosti

●

ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal

zabodèn

-êna -o

deležnik od zabosti:

našli so ga zabodenega

pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno

ekspr.

zelo neumen ali začuden:

zaboden pogled

prisl.: zabodeno strmeti predse

nikar tako zabodeno ne glej

SSKJ²

zabôžjodélj medm. (ō-ẹ̑)
nar. koroško zaboga2: naredi že kaj, zabožjodelj

SSKJ²

zabrána -e ž (ȃ)
zastar. prepoved: kršiti zabrane

SSKJ²

zabránati -am tudi zabranáti -ám dov. (ā; á ȃ)
z brananjem zakriti: zabranati umetno gnojilo; zabranati seme

SSKJ²

zabraníti in zabrániti -im dov. (ī á)
star. preprečiti: zabraniti škodo / zabraniti širjenje bolezni / zabraniti komu vstop v hišo / dramo je cenzura zabranila prepovedala

zabránjen

-a -o:

predavanje je bilo zabranjeno

SSKJ²

zabranjeváti -újem nedov. (á ȗ)
star. preprečevati: zabranjevati požare / zabranjevali so jim stike s sosedi prepovedovali

SSKJ²

zabráti se -bêrem se dov., stil. zaberó se; zabrál se (á é)
zaradi zavzetega branja postati nedostopen, nezainteresiran za kaj drugega: zabral se je, da ni slišal zvonca

SSKJ²

zabrazdáti -ám dov. (á ȃ)
1. iti, stopiti v kaj rijoč, mešajoč z rokami, nogami: otroci so zabrazdali po vodi
2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabrazdati s prsti po blatu / zabrazdati z žlico po juhi za mesom
● zastar. zabrazdati komu čast umazati, prizadeti

SSKJ²

zabrázditi -im dov. (á ȃ) knjiž.
1. pri oranju zaiti kam; zaorati: zabrazdil je v tujo njivo
2. narediti brazdi podobne zareze: skrbi so ji zabrazdile obraz

SSKJ²

zabrazgotíniti se -im se dov. (í ȋ)
nav. 3. os., med. zaceliti se tako, da nastane brazgotina: rana se je zabrazgotinila

zabrazgotínjen

-a -o:

zabrazgotinjena opeklina

SSKJ²

zabrazgotínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od zabrazgotiniti se: zabrazgotinjenje površine rane

SSKJ²

zabrbljáti -ám dov. (á ȃ)
1. ekspr. hitro, nerazločno reči, povedati: zabrbljati nekaj besed / kaj želite, je zabrbljal
2. dati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete je veselo zabrbljalo
3. dati glasove kot voda pri vretju: voda v loncu je zabrbljala / zračni mehurji v vodi so zabrbljali

zabrbljáti se

ekspr.

govoreč mnogo in nepomembne stvari se zadržati kje predolgo:

zabrbljali so se pozno v noč

SSKJ²

zabrbotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
1. dati glasove kot voda pri vretju: v kotličku je zabrbotala voda
2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: namesto odgovora je nekaj zabrbotal

SSKJ²

zabrbráti -ám dov. (á ȃ)
1. dati glasove kot voda pri vretju: v sodih je zabrbral sadjevec / po vodi so zabrbrali mehurčki
2. ekspr. sunkovito in nerazločno reči, povedati: v polsnu je nekaj zabrbral

SSKJ²

zabŕcati -am dov. (r̄)
večkrat suniti, udariti z nogo: otrok je veselo zabrcal / zabrcati z nogami

SSKJ²

zabrčáti -ím dov. (á í)
dati tresoč se glas: bobni so tiho zabrčali

SSKJ²

zabrêdenec in zabredênec -nca m (ȇ; é)
geogr. večja osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod; balvan: med zabredenci je rastlo robidovje

SSKJ²

zabrékati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
postajati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noge mu zabrekajo; od napora so mu začele zabrekati žile

SSKJ²

zabrékel -kla -o [zabrekəu̯] prid. (ẹ́)
ki ima povečan obseg zaradi nabiranja, pritiska tekočine: zabrekle veke; žile na vratu so zabrekle / biti zabrekel v obraz zabuhel; prim. zabrekniti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zabreklína -e ž (í)
izboklina na telesu, organu zaradi nabiranja tekočine: otipati zabreklino na trebuhu

SSKJ²

zabrékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
postati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noga je zabreknila; zaradi zastoja krvi žile zabreknejo

zabréknjen

-a -o:

zabreknjeni gležnji;

prim. zabrekel

SSKJ²

zabrenčáti -ím dov., zabrénči in zabrênči; zabrénčal in zabrênčal (á í)
oglasiti se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha zabrenči / preh. tiho si je zabrenčal pesem mrmraje zapel
// dati živalskemu brenčanju podoben glas: zvonec na vratih je zabrenčal

SSKJ²

zabrénkati -am dov. (ẹ̑)
s trzljaji zaigrati na glasbilo s strunami: zabrenkati veselo melodijo; zabrenkal je na kitaro in zapel / zabrenkati na strune
● ekspr. zabrenkati na čustveno struno poskusiti vplivati na čustva; reči, povedati čustveno; ekspr. zdaj bomo zabrenkali na druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. zmeraj zna zabrenkati na pravo struno najti pravi način

SSKJ²

zabrenketáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
zarožljati, zažvenketati: orožje je zabrenketalo

SSKJ²

zabrêsti -brêdem dov., zabrêdel in zabrédel zabrêdla, stil. zabrèl zabrêla (é)
1. iti, stopiti v vodo, v kaj ovirajočega: sezuli so si čevlje in zabredli v reko; zabredli so po blatu
2. ekspr. zaiti: na poti domov so zabredli; zaradi megle so zabredli v močvirje; v to samoto le redkokdo zabrede / v takih okoliščinah mlad človek hitro zabrede / zabresti v težave / zabresti v duševno krizo
● ekspr. daleč je zabredel moralno, gospodarsko je zelo propadel; ekspr. zabresti v dolgove zelo se zadolžiti

SSKJ²

zabrís -a m (ȋ)
glagolnik od zabrisati: zabris sledov

SSKJ²

zabrísanost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost zabrisanega: zabrisanost napisa / njegovim izjavam očitajo zabrisanost nejasnost, nedoločenost

SSKJ²

zabrísati -bríšem dov., tudi zabrisála (í ȋ)
1. narediti, povzročiti, da je kaj
a) manj vidno, opazno: dež je zabrisal napis; veter je zabrisal sledove v snegu / s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe / zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo; čas je zabrisal razlike v vzgoji
b) manj jasno, razločno: megla je zabrisala obrise hiš / s frazami zabrisati bistvo stvari
2. narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: zabrisal je dokaze o svoji krivdi; zločinec je zabrisal vse sledove
3. ekspr. vreči, zagnati: zmečkal je papir in ga zabrisal v koš / zabrisati koga iz gostilne / zabrisati koga iz službe odpustiti
● pog. profesor ga je zabrisal pri izpitu negativno ocenil

zabrísan

-a -o:

zabrisane sledi

zabrisana svetloba medla, motna

SSKJ²

zabrisávati -am nedov. (ȃ)
zastar. zabrisovati: veter zabrisava stopinje v snegu / megla je zabrisavala obrise gor

SSKJ²

zabrisovánje -a s (ȃ)
glagolnik od zabrisovati: zabrisovanje slike; čopič za zabrisovanje / zabrisovanje meja med realnim in simbolnim / uspešno zabrisovanje napak, sledov

SSKJ²

zabrisováti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, povzročati, da je kaj
a) manj vidno, opazno: veter sproti zabrisuje sledove v snegu; s pudrom zabrisuje gube na obrazu / zabrisovati mejo med resničnostjo in domišljijo
b) manj jasno, razločno: megla zabrisuje obrise predmetov / zabrisovati bistvo problema
2. delati, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: hiteli so zabrisovati dokaze o svoji krivdi

SSKJ²

zabríti -bríjem dov., zabrìl in zabríl (í ȋ)
rezko zapihati: proti večeru je zabril mrzel veter; brezoseb. s severa je zabrilo

SSKJ²

zabrízgati -am dov. (ȋ)
izteči, izliti se v močnem curku: iz žile je zabrizgala kri / izpod koles je zabrizgal voden sneg

SSKJ²

zabrléti -ím dov. (ẹ́ í)
zagoreti s slabim plamenom, medlo zasvetiti: petrolejka je zabrlela in ugasnila

SSKJ²

zabrlízgati -am dov. (ī)
1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: sprevodnik je zabrlizgal in vlak je odpeljal; zabrlizgati na piščalko, prste; oglušujoče zabrlizgati
2. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva je zabrlizgala
// oglasiti se s takimi glasovi: v skalovju je zabrlizgal gams

SSKJ²

zabrlízgniti -em dov. (í ȋ)
1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: zabrlizgnil je, da jih je opozoril; zabrlizgniti na prste
2. dati visok, oster glas: vlak je zategnjeno zabrlizgnil; brezoseb. v pristanišču je oglušujoče zabrlizgnilo
// oglasiti se s takim glasom: gams je zabrlizgnil

SSKJ²

zabrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati enakomerno se tresoč glas: struna zabrni; žice zabrnijo v vetru / zvonec je zabrnel in utihnil / ekspr. po vsej dolini so zabrnele kosilnice so začeli kositi s kosilnicami; nad nami so zabrnela letala brneč se pojavila; motor je zabrnel po cesti brneč zapeljal
2. nejasno se zaslišati: v daljavi so zabrneli zvonovi; pren. v glavi mi je zabrnela znana melodija

SSKJ²

zábrnik -a m (á)
nav. mn., nar. vzhodno okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka; resa1: prt, brisača z zabrniki

SSKJ²

zabrníti in zabŕniti -em dov. (ī ŕ)
zastar. obrniti: zabrniti konje / pri delu se zna zabrniti

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zabrodíti -bródim dov. (ī ọ́)
1. iti, stopiti v kaj ovirajočega: zabroditi v vodo; zabroditi do kolen v blato / zabroditi po plitvini
2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabroditi s prsti po vodi / zabroditi z žlico po juhi
3. ekspr. iti brez cilja, orientacije; zabloditi: popoldne smo zabrodili po starem delu mesta
● ekspr. zabroditi v težave zaiti

SSKJ²

zabŕskati -am dov. (r̄ ȓ)
1. zakopati s kremplji, prsti: pes zabrska kost v zemljo / nastavil je pasti in jih zabrskal v sneg
2. ekspr. narediti nekaj gibov, dejanj, s katerimi se prizadevno išče, stika za čim: zabrskati po listinah / zabrskal je po predalu za ustreznim orodjem

SSKJ²

zabrstéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž. vzbrsteti: v toplem vremenu je drevje zabrstelo / popki zabrstijo se odprejo / v srcu so mu zabrstela nova čustva

SSKJ²

zabrtvíti -ím dov., zabŕtvil; zabrtvèn (ī í)
teh. zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja; zatesniti: zabrtviti sod

SSKJ²

zabrúndati -am dov. (ȗ)
1. oglasiti se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved je zabrundal / zadovoljno zabrundati
2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: nekaj je zabrundal in odšel
3. preh. mrmraje zapeti: zabrundati (si) popevko

SSKJ²

zabrusíti1 in zabrúsiti -im dov. (ī ú)
z nepravilnim brušenjem povzročiti, da rezilo ni ostro: zabrusiti nož; zabrusiti žago

zabrúšen

-a -o:

zabrušena kosa

SSKJ²

zabrusíti2 in zabrúsiti -im dov. (ī ú)
1. ekspr. vreči, zagnati: zabrusiti kamen v okno; šolsko torbo je zabrusil v kot
2. slabš. ostro, osorno reči, povedati: zabrusil mu je cel kup očitkov; zabrusil jim je, da se nikogar ne boji; nesramno, osorno zabrusiti / zabrusiti komu nazaj ostro, osorno odgovoriti
● slabš. v brk, obraz kaj zabrusiti komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje

SSKJ²

zabúbati se -am se dov. (ū)
nar. zabubiti se: gosenice metuljev se zabubajo / zabubal se je v samoto / zabubati se v knjige

zabúban

-a -o:

vase zabuban človek

SSKJ²

zabúbiti se -im se dov. (ū ȗ)
1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi
2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje

zabúbljen

-a -o:

v svoje ideje zabubljen človek

SSKJ²

zabúbljati se -am se nedov. (ú)
spreminjati se v bubo: ličinka se je začela zabubljati

SSKJ²

zabúbljenje -a s (ȗ)
glagolnik od zabubiti se: po zabubljenju se ličinka spremeni v žuželko

SSKJ²

zabúbljenost -i ž (ȗ)
stanje zabubljenega: zabubljenost ličinke
● ekspr. provincialna zabubljenost ozkost, zaprtost

SSKJ²

zabučáti -ím dov. (á í)
1. dati močne, zamolkle glasove: morje je zabučalo / orgle, zvonovi zabučijo; brezoseb. po gozdu je zabučalo
2. ekspr. bučeč nastopiti, pojaviti se: zabučala je nevihta; veter je zabučal okrog oglov / po dvorani je zabučal smeh

SSKJ²

zabúhel -hla -o [zabuhəu̯] prid. (ú)
ki ima povečan obseg navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhel obraz; biti zabuhel od pijače; zabuhel je pod očmi, v obraz; prim. zabuhniti

SSKJ²

zabuhlína -e ž (í)
izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhline od udarcev / zabuhlina lica

SSKJ²

zabúhlost -i ž (ú)
lastnost, značilnost zabuhlega: težko dihanje in splošna zabuhlost bolnika / zabuhlost obraza

SSKJ²

zabúhniti -em dov. (ú ȗ)
postati po obsegu večji navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: obraz zabuhne od pijače; pri vnetju ledvic veke zabuhnejo

zabúhnjen

-a -o:

zabuhnjen obraz;

prim. zabuhel

SSKJ²

zabúljiti -im tudi zabúljiti se -im se dov., tudi zabuljíla (se) (ú ȗ)
nepremično se zagledati: zravnal se je in nepremično zabuljil predse; zabuljiti v daljavo / preh. zabuljil je oči vanjo
● ekspr. v strahu so ji zabuljile oči so se izbuljile

zabúljen

-a -o:

ves večer je presedel, zabuljen v knjigo

zabuljene oči

SSKJ²

zabúnec -nca m (ȗ)
etn. do kolen segajoče žensko vrhnje oblačilo iz belega sukna in brez rokavov: dekle v belih rokavcih in rdeče izvezenem zabuncu

SSKJ²

zabúnkati -am dov. (ȗ)
1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih
// ekspr. zabiti2, zatolči: srce mu je močneje zabunkalo
2. ekspr. zapraviti: denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo

zabúnkati se

pog.

za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto:

zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zabušànt -ánta m (ȁ á)
nižje pog. kdor se izmika delu, lenuh: biti pijanec in zabušant; zmerjati koga z zabušantom

SSKJ²

zabušávanje -a s (ȃ)
nižje pog. izmikanje delu, lenarjenje: povsod išče priložnost za zabušavanje

SSKJ²

zabušávati -am nedov. (ȃ)
nižje pog. izmikati se delu, lenariti: nič ne dela, samo zabušava; zabušavati na račun drugih

SSKJ²

zabútati -am dov. (ū ȗ)
1. večkrat se s silo zadeti ob kaj: vrata so v vetru zabutala ob podboje
// ekspr. večkrat močno udariti: nekdo je zabutal po vratih
2. ekspr. dati močne, zamolkle glasove: v daljavi so zabutali topovi
● brezoseb., ekspr. v glavi ji je zabutalo začutila je topo, ritmično se ponavljajočo bolečino

SSKJ²

zacapljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. nerodno iti, stopiti, navadno s kratkimi koraki: otročiček je hitro zacapljal za materjo

SSKJ²

zacaríniti -im dov., zacarínjen (ī ȋ)
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: zacariniti blago, pošiljko

SSKJ²

zacelína -e ž (í)
agr. rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjenem mestu stebla ali veje po obrezovanju:

SSKJ²

zacelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zaceliti: zacelitev rane

SSKJ²

zacelíti in zacéliti -im, in zacéliti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̄)
nav. 3. os. narediti kaj celo, navadno rane: zaceliti rano z mazilom; razjeda se noče zaceliti; brezoseb. še zdaj se mu ni zacelilo / okleščena debla smrek so se že zacelila zarasla

zacéljen

-a -o:

zaceljena rana

SSKJ²

zaceljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zaceliti: rana je zaceljiva

SSKJ²

zacélo prisl. (ẹ̑)
nar. vzhodno popolnoma, čisto: roka mu je zacelo odpovedala / njo sem komaj slišal, zacelo nič pa nisem slišal drugih

SSKJ²

zacementírati -am dov. (ȋ)
prekriti, zaliti s cementno malto: zacementirati razpoke / zacementirati gnojnično jamo zabetonirati
// publ. narediti kaj čvrsto, trdno: zacementirati svoj položaj

zacementíran

-a -o:

zacementirana mnenja, načela

SSKJ²

zacepetáti -ám dov. (á ȃ)
večkrat slišno udariti z nogami ob tla: od jeze je zacepetal; nestrpno zacepetati / med plesom je večkrat zacepetal z nogami

SSKJ²

zacepíti in zacépiti -im dov. (ī ẹ́)
zapičiti: zacepiti cepin v skalo

SSKJ²

zaceptáti -ám dov. (á ȃ)
zastar. zacepetati: nestrpno zaceptati / med plesom je zaceptal z nogami

SSKJ²

zaciciríkati -am dov. (ī)
oglasiti se z glasom ciciri: gozdni jereb je zacicirikal

SSKJ²

zacímek -mka m (ȋ)
zastar. zametek: prvi zacimek razdora

SSKJ²

zacíncati -am dov. (ȋ)
1. pog. za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zacincala sem, ali bi šla ali ne
2. zastar. zamajati se sem in tja: nekajkrat je nerodno zacincal, potem pa padel

SSKJ²

zacingljáti -ám dov. (á ȃ)
dati visoke, zveneče glasove: telefon je dvakrat zacingljal; zvonček zacinglja / ekspr. voda je v tankem curku zacingljala v posodo cingljajoč stekla
// povzročiti visoke, zveneče glasove: zacingljati s cekini v žepu; zacingljati z mošnjičkom

SSKJ²

zacíniti -im dov. (í ȋ)
zadelati, zaliti s kositrom: zaciniti posodo, ki pušča

zacínjen

-a -o:

zacinjena cev

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zacínkati -am dov. (ȋ)
dati kratke, cingljanju podobne glasove: zvonček zacinka

SSKJ²

zacmákati -am dov. (ȃ)
z ustnicami in z jezikom dati nizke, nezveneče glasove: obliznil se je in zacmakal / zacmakati z jezikom

SSKJ²

zacmériti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑)
lahno zajokati s tožečim glasom: otrok se je zacmeril

SSKJ²

zacmévkati -am dov. (ẹ̑)
oglasiti se s kratkimi, visokimi glasovi, navadno tožečimi: otrok je v spanju zacmevkal
// ekspr. tožeče reči: kaj bo pa zdaj, je zacmevkala

SSKJ²

zacmíhati se -am se tudi zacmíhati -am dov. (ī)
pridušeno, sunkovito zajokati: otrok se je zacmihal

SSKJ²

zacmokáti -ám dov. (á ȃ)
1. z ustnicami in jezikom dati nizke, nezveneče glasove: izpil je in glasno zacmokal
2. dati cmokanju podobne glasove: razmočena prst je zacmokala; brezoseb. pod nogami mu je zacmokalo

SSKJ²

zacokláti -ám dov. (á ȃ)
okorno, ropotaje iti, stopiti: otroci so zacoklali po brvi

SSKJ²

zacopotáti -ám dov. (á ȃ)
večkrat plosko stopiti, da se sliši glas cop: nerodno je zacopotal po hiši
// večkrat plosko, zamolklo udariti ob tla: sandale so pri vsakem koraku lahno zacopotale

SSKJ²

zacóprati -am dov. (ọ̑)
pog. začarati: zacoprati kravo, da ne daje mleka; zacoprati drevo v grad

zacópran

-a -o:

zacoprana hrana

danes gre vse narobe, kot bi bilo zacoprano

SSKJ²

zacurljáti -ám dov. (á ȃ)
steči, spolzeti v tankem curku: iz rane mu je zacurljala kri

SSKJ²

zacvénkati -am in zacvênkati -am dov. (ẹ̑; ȇ)
zacvenketati: kovanci so zacvenkali / zacvenkal je z drobižem

SSKJ²

zacvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
dati kratke, zveneče, kovinske glasove: v žepu so mu zacvenketali kovanci
// povzročiti kratke, zveneče, kovinske glasove: zacvenketati z drobižem

SSKJ²

zacvenkljáti -ám dov. (á ȃ)
zacvenketati: drobiž je zacvenkljal / zacvenkljati s kovanci

SSKJ²

zacvèsti tudi zacvestì -cvetèm, in zacvêsti -cvêtem [zacvəsti in zacvesti] dov., zacvèl zacvelà in zacvêla in zacvetèl zacvetlà in zacvêtel zacvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas
1. narediti cvet, cvete: drevje zacvete in odcvete; z zvončki zacvetejo tudi trobentice
2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: po bolezni je kmalu spet zacvela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po krizi trgovina hitro zacvete
// pojaviti se v veliki meri: zacvelo je zanimanje za klasično glasbo
// pojaviti se sploh: na licu mu zacvete nasmeh
● ekspr. od zadrege zacvesti v obraz zardeti

SSKJ²

zacvetéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. narediti cvet, cvete: vrtnice so zacvetele; sadno drevje je letos pozno zacvetelo / ekspr. po dežju je vrt zacvetel
2. ekspr. dobiti zdrav, lep videz: v novem okolju je spet zacvetela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: posestvo je končno zacvetelo
// pojaviti se v veliki meri: prodaja je spet zacvetela / med njima je zacvetela ljubezen
// pojaviti se sploh: na obrazu ji je zacvetela rdečica
4. ekspr., navadno z dajalnikom izraža, da postane kdo deležen kakega stanja: končno nam je zacvetela sreča
● ekspr. zacveteti v obraz zardeti

SSKJ²

zacvíliti -im dov., zacvilíla tudi zacvílila (í)
1. oglasiti se z zelo visokim glasom: miš, pes zacvili / ženske so preplašeno zacvilile
// dati cviljenju podoben glas: vrata so zacvilila; zavore močno zacvilijo
2. slabš. (polglasno) zajokati: pred vrati je nekaj zacvililo; otrok je malo zacvilil, pa so ga hitro potolažili
● ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese

SSKJ²

zacvrčáti -ím dov. (á í)
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi: lastovka zacvrči in odleti; od časa do časa je zacvrčal škržat
// dati cvrčanju podobne glasove: v ponvi zacvrči mast; brezoseb. na ognjišču je zacvrčalo

SSKJ²

zacvréti -cvrèm dov., zacvŕl (ẹ́ ȅ)
dati kako živilo v vročo maščobo, da se scvre: v olje je zacvrla čebulo, koščke slanine

SSKJ²

zacvŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
dati ostre, pokljajoče glasove: deska je zacvrkala in se prelomila

SSKJ²

zacvrkotáti -ám dov. (á ȃ)
zacvrkutati: papiga zacvrkota / lesene stopnice so zacvrkotale

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zacvrkútati -am dov. (ū)
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kanarček je glasno zacvrkutal
// dati cvrkutanju podobne glasove: stopnice so zacvrkutale

SSKJ²

zacvrlíkati -am dov. (ī)
oglasiti se z ostrimi, odsekanimi glasovi; zacvrčati: v travi zacvrlika muren

SSKJ²

začadíti se -ím se in začáditi se -im se tudi začadíti -ím tudi začáditi -im dov., začádil (se) (ī í; ā ȃ)
knjiž. zakaditi se: petrolejka se je začadila

SSKJ²

začáranec -nca m (ȃ)
1. po ljudskem verovanju kdor je začaran: odčarati začaranca
2. ekspr. kdor je zelo prevzet, očaran: glasbeni začaranci

SSKJ²

začáranje -a s (ȃ)
glagolnik od začarati: rešiti koga iz začaranja / začaranje v ježa

SSKJ²

začáranost -i ž (ȃ)
po ljudskem verovanju stanje začaranega: začaranost ljudi, živali

SSKJ²

začárati -am dov. (ȃ)
1. po ljudskem verovanju s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: čarovnica ga je začarala, zato se samo smeje
// s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: začarati princa v žabo
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: ta ženska ga je čisto začarala / njena lepota jih je začarala

začáran

-a -o

deležnik od začarati:

začarano mesto

to bitje je začarano

gledala sta se kakor začarana

ekspr.,

v zvezi začarani krog

proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke:

rešiti se iz začaranega kroga

biti ujet v začarani krog

vrteti se v začaranem krogu

/ začarani krog misli

SSKJ²

začása prisl. (á)
knjiž. ob pravem času, pravočasno: začasa plačati račune; priti začasa; vrnila se je še začasa, da ga je videla; prim. čas

SSKJ²

začásen -sna -o prid. (á)
1. ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje: začasna izguba spomina; začasne naloge; začasno prenehanje spopadov / začasni uspehi kratkotrajni
// ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje na določenem mestu: začasni mejni prehodi; določiti začasno mejo; začasno postajališče / začasni prebivalci
2. namenjen za uporabo krajše časovno obdobje: urediti začasno bivališče; začasno zavetje / začasen izhod iz krize; začasna rešitev
3. ki je, obstaja, se pojavlja omejeno dolgo obdobje: biti v začasnem priporu; začasna uprava; začasna zaposlitev; skleniti začasno premirje / začasna vlada
// ki je v veljavi, se uporablja omejeno dolgo obdobje: začasen ukrep; začasni sklepi; začasno potrdilo / začasna bilanca; začasna odstranitev delavca z delovnega mesta
♦ pravn. začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine; šol. začasni učitelj nekdaj učitelj brez strokovnega izpita

začásno

prisl.:

začasno se preseliti kam

začasno izključen telefon

biti začasno sprejet na delo

SSKJ²

začásnost -i ž (á)
lastnost, značilnost začasnega: začasnost vojaške zasedbe / začasnost mej / začasnost upravne določbe

SSKJ²

začebljáti -ám dov. (á ȃ)
1. začeti čebljati: ko so prenehale peti, so spet začebljale / zjutraj so začebljali ptički
2. živahno in brezskrbno reči, povedati: stekla je za njimi in jim nekaj začebljala

SSKJ²

začečkáti -ám [začəčkati] dov. (á ȃ)
slabš. nerazločno, grdo zapisati: spodaj je začečkal svoj podpis

SSKJ²

začêlen -lna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na začelje: začelni deli vojske / začelni prizidki; začelna stena

SSKJ²

začêliti -im in začelíti -čélim dov. (é; ī ẹ́)
les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagati ga na določeno dolžino: začeliti hlode

SSKJ²

začêlje in začélje -a s, rod. mn. začêlij in začélij tudi začêlj in začélj (ȇ; ẹ̑)
1. zadnji, končni del skupine ljudi, živali: začelje kolone, sprevoda
2. zadnja stran stavbe: začelje palače / stavba stoji v začelju stare šole

SSKJ²

začeméti -ím [začəmeti] dov., začemì (ẹ́ í)
ekspr. zadremati: od utrujenosti je začemel kar za mizo

SSKJ²

začenčáti -ám nedov. (á ȃ)
ekspr. z vsebinsko praznim govorjenjem nekoristno porabiti: začenčali smo tri ure

začenčáti se

zareči se, zagovoriti se:

v pogovoru se začenčati

nepremišljeno se je začenčal

SSKJ²

začénjanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od začenjati: pravočasno začenjanje del

SSKJ²

začénjati -am nedov. (ẹ̑)
1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost
a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti
b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / predstave začenjajo ob osmih se začenjajo
c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali
2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova
// izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom

začénjati se

izraža začetek obstajanja česa

glede na čas:

začenja se nov delovni dan

zima se že začenja

glede na prostor:

polje se začenja na naši desni

/ krivulja se začenja v različnih točkah

začenjajóč

-a -e:

začenjajoče se reforme

SSKJ²

začepítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od začepiti: začepitev soda / začepitev steklenice / začepitev žile

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

začepíti -čépim in začépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
zamašiti s čepom: začepiti cev, sod / začepiti steklenico
// zamašiti sploh: začepiti luknjo v čolnu; zvezali so ga in mu začepili usta / žila se začepi

začépljen

-a -o:

začepljen sod

začepljena žila

SSKJ²

začépljenje -a s (ẹ̄)
glagolnik od začepiti: začepljenje soda / začepljenje žile

SSKJ²

začépnik -a m (ẹ̑)
priprava za zapiranje steklenic z zamaški: začepiti z začepnikom

SSKJ²

začesáti -čéšem dov., začêši začešíte; začêsal (á ẹ́)
s česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: začesati rese; začesati lase na prečo; začesati kodre nazaj

začesán

-a -o:

čez ušesa začesani lasje

SSKJ²

začêsniti -em in začesníti -čésnem dov. (é ȇ; ī ẹ̑)
zatrgati na mestu, kjer je kaj priraščeno: vihar je začesnil vejo
// ekspr. zalomiti, zatrgati: začesniti si noht / ob kljuki je začesnil žep natrgal, zatrgal

začêsnjen

in začésnjen -a -o:

začesnjena veja

SSKJ²

začétek -tka m (ẹ̑)
1. prvi trenutek obstajanja kakega
a) dela, dejavnosti: vstopili so po začetku predvajanja filma; pot, ki jo opravi vozilo od začetka zaviranja; znak za začetek tekmovanja / obdobje pred začetkom šolanja; tekmovanje šahistov z začetkom ob osmi uri / pri tem delu smo šele na začetku smo ga šele začeli opravljati
b) dogajanja: začetek predstave, zasedanja; do začetka prireditve manjka še deset minut
c) procesa: ugotoviti začetek bolezni, nosečnosti; začetek propada
č) omejenega trajanja: določiti začetek počitnic / praznovati začetek novega leta
// temu trenutku najbližji del, obdobje obstajanja česa: neuspešen začetek šolanja / v začetku bolezni se pojavijo izpuščaji / sončen začetek avgusta; filozofska smer z začetka dvajsetega stoletja / priprave so trajale od začetka leta do srede marca
2. prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začetek izdelave novega modela se je zavlekel; slovesen začetek seje; po neuspešnih začetkih se je gospodarstvo razmahnilo / sonet spada med njegove pesniške začetke; zgodovina šolstva od začetkov do danes
3. kar je na prvem mestu v zaporedju delov
a) kakega dogajanja: začetek filma mu ni všeč, konec pa še manj; dramatičen začetek pripovedi / raziskovati začetke človeške kulture
b) kake celote: na pamet znati začetke pesmi; začetek stavka; začetek telovadne vrste; pesem spada na začetek zbirke / prebrati kaj od začetka do konca
4. točka, mesto, od koder ima kaj prostorsko razsežnost: začetek mišice, vretenca / začetek in konec črte sta označena
// del ob tej točki, tem mestu: v daljavi se je videl začetek gozda; na začetku je teren poledenel
5. v prislovni rabi, s predlogom izraža
a) prvi trenutek, prvo obdobje obstajanja česa: od začetka je kazalo, da je trud zaman; že na začetku je bil tak; rana je bila v začetku videti hujša
b) da je povedano glede na potek dogajanja na prvem mestu: od začetka se je udeleževal pogovora, nato pa je utihnil; za začetek so naročili pivo; na začetku se je zelo bal; v začetku se je vse treslo
● začetek njegovega rodu je neznan izvor; miti o začetku sveta nastanku; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; petek – slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti
♦ glasb. od začetka označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe da capo

SSKJ²

začéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na začetek:
a) začetni del postopka, preiskave; začetni pogovori državnikov / vrniti se na začetno stopnjo razvoja / začetno obdobje romantike / začetne priprave za gradnjo; začetna dela za pravopis; začetno šolanje / definirati začetne pojme teorije prve, osnovne; pridobiti začetna znanja s kakega področja osnovna, temeljna / začetni tečaj tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem
b) bat se vrne v začetni položaj; začetna in končna prostornina pri raztezanju / začetni znaki bolezni; začetna cena na dražbi
c) začetni prizor drame; začetni takti skladbe / začetni del dopisa; začetna vrsta pletenja / začetni zlog; začetna črka imena / začetna in končna postaja žičnice
♦ gastr. začetna jed prva jed na meniju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; geogr. začetni poldnevnik poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; ped. začetni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole; šport. začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis; teh. začetni robnik robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na listu

začétno

prisl.:

začetno skicirati portretiranca

♦

jezikosl. začetno dovršni glagol glagol, ki poudarjeno izraža začetek dejanja

SSKJ²

začéti -čnèm dov., začél; nam. začét in začèt (ẹ́ ȅ)
1. izraža začetek opravljanja kakega dela, kake dejavnosti
a) z nedoločnikom: začeti delati, govoriti, peti; začeti korakati, plesati; preštevati so jih začeli od leve proti desni / začeti hoditi v šolo; začela se je oblačiti v črno; v gledališču so začeli uprizarjati domača dela / tovarna je začela obratovati / začela ga je boleti glava; začela je pihati burja; rastlina je začela rasti; brezoseb. začelo je deževati
b) z glagolskim samostalnikom: začeti izplačevanje dolga; začeti pogovor / začeti študij / publ., z orodnikom začeti z delom, s poukom / predstava začne ob osmih se začne
c) elipt.: hišo so začeli že pred leti, pa še ni dokončana; začeti zdravniško prakso; začeti novo vrsto pri pletenju / začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali
2. narediti prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, kako dejavnostjo: komaj je začel popravljati stroj, je že našel napako / sejo, zborovanje začne predsednik s kratkim nagovorom; začeti sodno obravnavo z zaprisego prič / sliko je začel, ni je pa končal; pomembno je, kako boste stvar začeli / elipt.: pa zapojmo. Kdo bo začel; radi bi se pogovorili, pa si nihče ne upa začeti
// izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: govor je začel s spodbudnimi besedami; gledališko sezono so začeli z domačim delom / začeti stavek z veliko začetnico napisati prvo besedo v stavku z veliko začetnico; toliko je dela, da ne vem, kje bi začel katero delo bi opravil najprej / kam potujete, je začel pogovor; elipt. nekoč je živel kralj, je začel / direktor je začel kot vajenec je bil najprej vajenec
3. star. delati, početi1: niso vedeli, kaj bi z vsem tem začeli
● ekspr. enkrat je treba začeti ne sme se več odlašati; stvar se mora začeti reševati; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; ekspr. v novem okolju so morali začeti znova so si morali znova ustvariti materialno osnovo za življenje

začéti se

navadno s prislovnim določilom

izraža začetek obstajanja česa

glede na čas:

začelo se je obiranje hmelja

popadki so se že začeli

začela se je zima

/ šolska obveznost se začne z dopolnjenim sedmim letom

/ brezoseb. slišati je bilo pokanje. Začelo se je, je pomislil

glede na prostor:

cesta se začne pod hribom

pokazal jim je, kje se začne gozd

●

ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda; z malim se začne, z velikim neha

začénši

predelali so vso literarno zgodovino, začenši s protestantizmom

začenši z naslednjim mesecem se bo naročnina zvišala

začét

-a -o:

nadaljevati začeto delo

sam.: začeto so sklenili hitreje dokončati

SSKJ²

začétkom1 prisl. (ẹ̑)
zastar. v začetku, na začetku: začetkom se mu je dobro upiral

SSKJ²

začétkom2 predl. (ẹ̑)
zastar., z rodilnikom v začetku, na začetku: bilo je začetkom maja; začetkom tega stoletja

SSKJ²

začétkoma prisl. (ẹ̑)
knjiž. v začetku, na začetku: začetkoma je pihal močen veter; začetkoma so se mu smejali

SSKJ²

začétnica -e ž (ẹ̑)
1. ženska, s katero se kaj začne: začetnica rodu
// ženska, ki se prva začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnica gibanja za ženske pravice; začetnica raziskovanja te bolezni
2. ženska, ki je šele nedavno začela delovati na kakem področju: kar zadeva kuho, sem začetnica; zaposliti začetnico
3. začetna črka besede: začetnica imena / pravila o pisanju velike in male začetnice
● ekspr. on je človek z veliko začetnico pomemben, spoštovanja vreden človek
// (velika) začetna črka imena: podpisal se je samo z začetnicama
4. navadno s prilastkom učbenik, priročnik za pridobivanje začetnega, osnovnega znanja na kakem področju: jezikovna, šahovska začetnica

SSKJ²

začétnik -a m (ẹ̑)
1. človek, s katerim se kaj začne: začetnik rodu / začetnik novih idej / začetnik spora povzročitelj
// človek, ki se prvi začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnik športnega letalstva pri nas
2. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju: pozna se, da je kip izklesal začetnik; začetnik pri delu, v literaturi; smučar začetnik / ekspr. on je še pravi začetnik zelo neizkušen, neizurjen je
// kdor pridobiva osnovno znanje, vedenje o čem: poučevati angleščino za začetnike / jezikovni, plesni tečaj za začetnike

SSKJ²

začétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na začetnike ali začetništvo: začetniška neizkušenost / delati začetniške napake / začetniška plača / začetniška nedognanost izdelka

SSKJ²

začétništvo -a s (ẹ̑)
1. dejstvo, da je kdo začetnik: igralki se pozna začetništvo; svoj neuspeh pojasnjuje z naglico in začetništvom
2. lastnost, značilnost začetniškega: romanu so očitali začetništvo

SSKJ²

začímba -e ž (ȋ)
snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: dodajati hrani začimbe; močna začimba; sol, poper in druge začimbe; pren., ekspr. članek je poln senzacionalističnih začimb

SSKJ²

začímben -bna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na začimbo: začimbna mešanica / začimbna rastlina / začimbna snov

SSKJ²

začímbnica -e ž (ȋ)
nav. mn. rastlina, bogata z začimbnimi snovmi: gojiti, nabirati začimbnice

SSKJ²

začíniti -im dov. (ī ȋ)
dodati snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: začiniti jed; začiniti solato s kisom in čebulo; preveč začiniti; pren., ekspr. začiniti pogovor z duhovitostmi

začínjen

-a -o

deležnik od začiniti:

preveč začinjene jedi

ekspr.

nespodoben,

nedostojen:

začinjena zgodba

začinjena namigovanja

SSKJ²

začínjati -am nedov. (í)
dodajati snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: začinjati jed; začinjati z naravnimi začimbami

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

začínjenost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost začinjenega: primerna začinjenost jedi / ekspr. robata začinjenost srednjeveških zgodb

SSKJ²

začiríkati -am dov. (ī)
oglasiti se z glasom čiri: v travi je začirikal muren

SSKJ²

začítati se -am se dov. (ī)
zabrati se: začital se je in ni opazil, da se noči / izbral si je časopis in se začital vanj zatopil

SSKJ²

začívkati -am dov. (ȋ)
oglasiti se s kratkimi, visokimi glasovi: mladiči v gnezdu so začivkali
// ekspr. reči, povedati z glasom, podobnim čivkanju: dober dan, so začivkali otroci

SSKJ²

začmokáti -ám dov. (á ȃ)
dati cmokanju podobne glasove; zacmokati: razmočena zemlja je začmokala pod kopiti

SSKJ²

začofotáti -ám dov. (á ȃ)
1. večkrat slišno, plosko udariti po vodi: vesla so začofotala
// ekspr. iti, stopiti v vodo, v kaj redkega: otroci so kar obuti začofotali v mlako
2. slišno, tleskajoče pasti ali steči: po drevju so začofotale prve dežne kaplje
// dati tleskajoče, zamolkle glasove: pod njihovimi koraki je začofotalo blato

SSKJ²

začopátiti -im dov. (ā ȃ) nižje pog.
1. zgrabiti, prijeti: začopatil je mačka za vrat in ga odnesel ven / policisti so že začopatili vlomilca
2. zalotiti, zasačiti: začopatili so ga pri kraji

SSKJ²

začopotáti -ám dov. (á ȃ)
začofotati: raca je začopotala s krili po vodi / otroci so začopotali v mlako / po strehi je začopotal dež

SSKJ²

začrnélost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost začrnelega: začrnelost listov; začrnelost streh

SSKJ²

začrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati črn, temen: olupljen krompir hitro začrni / obraz mu je na soncu začrnel
// ekspr. postati umazan: tla so že čisto začrnela
2. knjiž. temno se pokazati: nad nami je začrnelo skalovje

začrnèl

in začrnél -éla -o:

začrnel dimnik, strop

SSKJ²

začrnítev -tve ž (ȋ)
tisk. temno mesto na negativu: odstraniti začrnitve

SSKJ²

začŕniti -im in začrníti -ím dov., začŕnil (ŕ; ī í) zastar.
narediti kaj črno, temno: gost dim je začrnil kuhinjo
// povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga; očrniti: začrniti prijatelja; začrniti koga pri oblasteh

začŕniti se

, in začrníti se knjiž.

temno se pokazati:

v daljavi so se začrnili gozdovi

SSKJ²

začŕtati -am dov. (ŕ r̄)
1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
♦ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne

začŕtati se

ekspr.

pokazati se v obrisih:

v daljavi so se začrtale gore

na vratih se je začrtala visoka postava

pojaviti se, nastati na podlagi: udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka / v nebo se je začrtala vijuga dima / med obrvmi se ji je začrtala ostra guba

postati viden, pokazati se: okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek

začŕtan

-a -o:

doseči začrtani cilj

ravno začrtani jarki

vse je šlo svojo začrtano pot

SSKJ²

začrtávanje -a s (ȃ)
glagolnik od začrtavati: začrtavanje oznak na les

SSKJ²

začrtávati -am nedov. (ȃ)
1. s črto, črtami delati: s šestilom je začrtaval kroge; začrtavati kroj na blago
2. s črto, črtami označevati: začrtavati smer gibanja ladje; na hlod je začrtaval, kje naj se razžaga
3. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: ladja začrtava dolgo brazdo na gladini
4. publ. določati, oblikovati: na konferenci začrtavajo dokončno mejo med državama

začrtávati se

ekspr.

kazati se v obrisih:

v daljavi se je začrtaval gozd

SSKJ²

začrtíti -ím, in začrtíti in začŕtiti -im dov., začŕtil (ī í; ī ŕ)
star. zasovražiti: začrtil je vse sosede; zelo, ekspr. iz dna duše začrtiti / začrtiti življenje

SSKJ²

začrtováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s črto, črtami delati: začrtovati kroge
2. s črto, črtami označevati: začrtovati, kje naj se hlodi razžagajo
3. publ. določati, oblikovati: program društva že dolgo začrtujejo

začrtováti se

ekspr.

kazati se v obrisih:

na obzorju se začrtujejo gore

SSKJ²

začrvíčiti -im dov. (í ȋ)
nav. 3. os., pog. povzročiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: spet ga je nekaj začrvičilo; brezoseb. večkrat jo začrviči

SSKJ²

začúda in za čúda člen. (ȗ)
1. izraža nenavadno visoko stopnjo: kaj mu je, da se tako začuda žene; ima začuda lepe oči; začuda dobro skriva presenečenje; te stvari so začuda malo raziskane
2. izraža zelo veliko količino: naše čete so pokazale začuda poguma; pozna začuda takih zgodb
3. izraža nepričakovanost, presenetljivost trditve: ti prizori so začuda ohranili svojo prvotno živost; mati se začuda ni razjezila
4. izraža presenečenje, začudenje: začuda, nismo je dolgo čakali; začuda, pomagal nam je; prim. čuda

SSKJ²

začúdenje -a s (ȗ)
duševno stanje, ki je posledica nepričakovanega, nenavadnega dejstva, dogodka: na obrazu se mu kaže začudenje; začudenje ga obide, prevzame; hliniti, izražati začudenje; vzbujati začudenje; ekspr. okamneti, onemeti od začudenja; spravljati koga v začudenje; to ga navdaja z začudenjem; veliko začudenje / sprejeti kaj brez začudenja; na splošno začudenje tokrat ni zamudil; z začudenjem se sprašujemo, zakaj je vse to potrebno

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

začúdenost -i ž (ȗ)
stanje začudenega človeka: ni znala prikriti začudenosti; otroška začudenost

SSKJ²

začudíti se in začúditi se -im se dov. (ī ú ȗ)
začutiti in izraziti začudenje, presenečenje: začudili so se njegovim besedam; ekspr. začuditi se nad nesmiselnim ukazom; začudil se je, ko je videl stanovanje odklenjeno; močno se začuditi
// začutiti in izraziti občudovanje: začudili so se njeni lepoti

začudíti

in začúditi preh.

spraviti v začudenje, presenečenje:

njegove besede so jih začudile

začudilo bi me, če bi ravnali drugače

začúden

-a -o:

začuden izraz na obrazu

začuden pogled

začudene oči

prisl.: začudeno gledati, poslušati

SSKJ²

začudljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. nenavaden, presenetljiv: začudljiv odgovor; začudljivo razmišljanje

SSKJ²

začúdo in za čúdo člen. (ū)
1. izraža nenavadno visoko stopnjo: po vojni se je svet začudo spremenil; o tem vedo začudo malo; začudo rad kvarta; v gozdu je bilo začudo tiho
2. izraža nepričakovanost, presenetljivost trditve: večkrat se je pogovarjal s slikarjem in začudo nikoli o slikarstvu; začudo se ni ustrašil neurja; pred bojem so bili začudo popolnoma mirni
3. izraža presenečenje, začudenje: začudo, njegova jeza se je hitro polegla; in začudo, zdaj se ona ni hotela pogovarjati; prim. čudo2

SSKJ²

začuméti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. zadremati: proti jutru je malo začumel

SSKJ²

začustvováti -újem dov. (á ȗ)
doživeti čustva, čustveno vznemirjenost: gledalec začustvuje s tragičnim junakom / prepozno je, so začustvovali

SSKJ²

začúti -čújem dov., začúl in začùl (ú ȗ)
nar. zaslišati1: začuti korake, udarce; začul je, da prihajajo obiskovalci; v daljavi se je začulo mukanje živine

začúvši

zastar.:

ozrl se je, začuvši znan glas

SSKJ²

začutíti in začútiti -im dov. (ī ú)
1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati
2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost
// dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo
3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju
4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje
5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu; začutiti lakoto; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga

začutíti se

in začútiti se

v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo:

fant se je začutil odraslega

začutila se je samo in zapuščeno

SSKJ²

začvekáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. reči, povedati: začvekal je nekaj o nujnih opravkih in odšel

začvekáti se

zareči se, zagovoriti se:

pazi, da se ne boš pred njimi začvekal

SSKJ²

zád prisl. (ȃ)
1. pog. zadaj: zad je bilo veliko gledalcev; nekateri so se usedli zad; vas je bila že daleč zad / zad ob mreži so stali ujetniki; skrivali so se zad za ograjo / napadli so nas od zad; od zad ga je komaj prepoznala / ogledovati avtomobil od spred in od zad z vseh strani
2. zastar. nazaj: mene nič več zad ne bo
● slabš. lizati koga spred in zad ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; pog. dvorile so mu (od) spred in (od) zad na različne načine; prim. odzad

SSKJ²

zadáča -e ž (ā)
zastar. naloga: opraviti svojo zadačo

SSKJ²

zadàh tudi zadáh -áha m (ȁ á; ȃ)
manj močen neprijeten vonj, navadno po slabem, pokvarjenem: zadah se širi iz kleti; kiselkast zadah; zadah iz ust; zadah po prepoteni obleki

SSKJ²

zadáhel -hla -o [zadahəu̯] prid. (á)
1. ki ima zadah: zadahel kruh
2. star. zatohel: na pomlad so ovce zapustile zadahlo stajo; pren. zadahle razmere v domovini so mu preprečevale vrnitev

SSKJ²

zadáhlost -i ž (á)
lastnost, značilnost zadahlega: zadahlost kruha / star. zadahlost zraka zatohlost

SSKJ²

zadahníti in zadáhniti -em dov. (ī á)
1. zastar. dobiti zadah: kruh zadahne; vlažna moka rada zadahne
2. zastar. zadušiti se: zadahnil je sredi plamenov
● knjiž. javor je od slane rjavkasto zadahnil postal rahlo rjavkast; knjiž. zadahnila se je, da ni mogla govoriti zadihala, zasopla

zadáhnjen

-a -o:

zadahnjen kruh

SSKJ²

zádaj prisl. (á)
1. izraža položaj za čim v prostoru: hoditi zadaj; v gledališču sedeti zadaj; manjši stojijo spredaj, večji zadaj; zadrževati se bolj zadaj; čisto, daleč zadaj / šli smo v skupini, dva spredaj, dva zadaj / s prislovnim določilom kraja: otroci se igrajo zadaj na igrišču; sedela je v senci zadaj na vrtu; prišla je iz sobe zadaj na levi / seznam besed je zadaj (v knjigi)
2. izraža položaj dela, strani česa, ki je glede na določeno smer za drugimi deli, stranmi: rute so si zavezovale zadaj; škornji so zadaj umazani
3. v zvezi od zadaj izraža gibanje ali usmerjenost iz položaja za čim: brcniti koga od zadaj; približati se, priti od zadaj; videla ga je samo od zadaj / slikati koga od spredaj in od zadaj
● biti zadaj čutim, da je še nekaj drugega zadaj nekaj se skriva za tem; v primerjavi z razvitimi smo daleč zadaj zelo zaostajamo; pog. ta ura je kar naprej zadaj zaostaja; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo; prim. odzadaj

SSKJ²

zadájati -am nedov. (ȃ)
delati, povzročati kaj, navadno neprijetnega, slabega: zadajati komu rane / zadajati bolečine, skrbi, žalost
● publ. zadajati naloge dajati, nalagati; publ. zadajati vprašanja spraševati

zadájati se

star.

dajati se najeti za opravljanje določenega dela za plačilo:

zadajala se je za deklo

SSKJ²

zádajšnji -a -e prid. (á)
knjiž. zadnji: zadajšnji sedež; stopiti skozi zadajšnja vrata

SSKJ²

zadáti -dám dov., 2. mn. zadáste in zadáte; zadál (á)
1. narediti, povzročiti kaj, navadno neprijetnega, slabega: zadati komu globoke rane / požar je zadal posestnikom veliko škode; pren. vojna je zadala državi neštete rane
2. publ. dati, naložiti: zadati komu nalogo / zadati si cilj določiti, postaviti
● star. zadal je besedo, da bo izpolnil obljubo dal je besedo; zadati udarec star. zadati komu udarec udariti ga; star. zadati komu smrtni udarec ubiti ga, usmrtiti ga (z udarcem); publ. ti ukrepi so gospodarstvu zadali težek udarec so ga zelo prizadeli

zadáti se

star.

dati se najeti za opravljanje določenega dela za plačilo:

zadati se za hlapca

zadati se za vse leto

/ zadati se novemu gospodarju

zadán

-a -o:

zadane udarce je pogumno prenesel

zadana naloga

SSKJ²

zadáviti -im dov., tudi zadavíla (á ā)
umoriti s stiskanjem grla: napadalec ga je zadavil; volk je zadavil ovco

zadáviti se

umreti zaradi zadušitve s predmetom, ki obtiči v grlu:

zadavil se je z ribjo kostjo

zadávljen

-a -o:

zadavljena kokoš

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadávljenec -nca m (ȃ)
kdor je zadavljen: videz zadavljenca

SSKJ²

zadávljenje -a s (ā)
glagolnik od zadaviti: na truplu ni znakov zadavljenja

SSKJ²

zadebatírati se -am se dov. (ȋ) pog.
porabiti v pogovoru, razpravi s kom več časa, kot je bilo načrtovano: s kolegom sva se zadebatirala za celo uro / zadebatirati se o tem, kaj je prav in kaj ne

SSKJ²

zadebeléti -ím dov. (ẹ́ í)
zastar. zadebeliti se: steblo na nekaterih mestih zadebeli

SSKJ²

zadebelína -e ž (í)
zadebeljeni del česa: opaziti zadebelino; zadebelina na koži

SSKJ²

zadebelíti -ím dov., zadebélil (ī í)
narediti kaj (bolj) debelo: zadebeliti konca žice

zadebelíti se

postati (bolj) debel:

korenine se zadebelijo

zadebeljèn

-êna -o:

zadebeljena koža

SSKJ²

zadegáti -ám dov. (á ȃ)
star. vreči, zagnati: zadegal je časopis na mizo; z vso silo zadegati stol proti nasprotniku / zadegala je butaro na glavo dala

zadegán

-a -o:

umaknil se je zadeganemu kamnu

SSKJ²

zadehtéti -ím [zadəhteti tudi zadehteti] dov., zadehtì tudi zadêhti (ẹ́ í)
knjiž. zadišati: spomladi bodo rože spet zadehtele; brezoseb. zadehtelo je po svežem sadju

SSKJ²

zadejáti -dêjem dov., tudi zadém; 2. mn. zadêjete tudi zadéste, 3. mn. tudi zadejó; zadêj in zadèj; zadejál (á ȇ)
star. zapraviti: zemljo je prodal in denar zadejal
● knjiž. zadejati komu težave narediti, povzročiti

SSKJ²

zádek -dka m (ȃ)
del živalskega telesa, navadno pri žuželkah, ki je na nasprotnem koncu kot glava: osa ima v zadku želo; metuljev zadek / konj je sedel s celim zadkom zadnjico
♦ zool. del telesa za glavo in oprsjem pri členonožcih

SSKJ²

zadékati -am dov. (ẹ̑) pog.
1. obleči v topla oblačila ali tesno oviti v debelejše blago zaradi zaščite pred mrazom: zadekati dojenčka v odejo / zadekal se je v kapo in rokavice
2. prekriti z blagom: zadekati okna z zavesami in roletami

SSKJ²

zadeklamírati -am dov. (ȋ)
1. umetniško podati (pesniški) tekst na pamet: igralka je z zvočnim glasom zadeklamirala nekaj verzov
2. ekspr. vzneseno reči, povedati kaj vsebinsko praznega: takoj je zadeklamiral frazo o dolžnostih do naroda

SSKJ²

zádel -a [tudi zadeu̯] m (ȃ)
nar. belokranjsko lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe; zatrep: koničast zadel

SSKJ²

zadélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. s kako snovjo, predmetom narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelati luknjice v tlaku, da bo površina čim bolj gladka; zadelati špranjo s kitom / zadelati razbita okna z lepenko; pren., ekspr. zadelati vrzeli v znanju
2. narediti, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: zadelati oglarsko kopo s prstjo / megla je zadelala gorske vrhove
// ekspr. namestiti odejo na koga tako, da se njeni robovi zatlačijo za kaj, da ob njih ni odprtin: spraviti otroka v posteljo in ga zadelati; zadelati bolnika z več odejami; dobro se zadelati / zadelati se v plašč zaviti se, obleči se
3. na koncu izdelave namestiti za kaj, da se ne vidi, se ne para: zadelati nit pri šivanju, pletenju / robove tkanine nevidno zadelamo
● pog. tovornjaki so zadelali cesto zaprli; ekspr. zadelal si je pipo s tobakom natlačil

zadélati se

ekspr.

delajoč se zadržati kje predolgo:

ali se zasedi pri pijači ali se zadela na polju

●

star. sapnik se mu je zadelal zamašil; star. nebo se je zadelalo prekrilo z oblaki

zadélan

-a -o:

vhod v jamo je zadelan z veliko skalo

z desko zadelana luknja v strehi

●

ekspr. skladišče je do stropa zadelano s škatlami zapolnjeno

SSKJ²

zadelávati -am nedov. (ȃ)
zadelovati: zadelavati špranje pri oknih

SSKJ²

zadelavína -e ž (í)
čeb. smolnata snov, s katero čebele v panju zalepijo reže ali oblepijo tuja živa bitja: pridobivati zadelavino; zdravilni učinek zadelavine / čebelja zadelavina

SSKJ²

zadelíti se -ím se dov., zadélil se (ī í)
zmotiti se pri deljenju: razdeljevalec hrane se je tako zadelil, da mu ni nič ostalo za dodatek

SSKJ²

zadélj predl., z rodilnikom (ẹ̑)
star. zaradi: zadelj bolezni ni prišel; klicali so jo zadelj sina / v vezniški rabi bil je njen ljubljenec, zadelj tega jo je njegov uspeh razveselil zato

SSKJ²

zadelováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s kako snovjo, predmetom delati, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelovati špranje s smolo
2. delati, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: kup sena sta zadelovala z vejami

SSKJ²

zadelovína -e ž (í)
čeb. zadelavina: zdravilnost zadelovine

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zádenjski -a -o [zadənjski] prid. (ȃ)
s hrbtom obrnjen v smeri gibanja: zadenjski skok; zadenjska hoja / zadenjska vožnja vzvratna vožnja

zádenjsko

tudi zádenjski prisl.:

hoditi, umikati se zadenjsko

zadenjsko zapeljati na dvorišče

SSKJ²

zaderíka1 -e ž (í)
knjiž. trska2, iver2: zaderika se ji je zabodla v prst; pod je poln zaderik

SSKJ²

zaderíka2 -e ž (í)
star. zadirčen človek: ti si še večja zaderika kot on

SSKJ²

zaderíkast1 -a -o prid. (í)
knjiž. poln trsk, iveri: zaderikast pod

SSKJ²

zaderíkast2 -a -o prid. (í)
star. zadirčen: zaderikast človek

SSKJ²

zaderíkav -a -o prid. (í)
star. zadirčen: zaderikav človek

SSKJ²

zadétek -tka m (ẹ̑)
1. kar se zadene pri igrah na srečo: zadetek ni bil velik / zadetek na loteriji, tomboli
2. obisk spletne strani: stran zabeleži vsak mesec vsaj sedem milijonov zadetkov in dva milijona vpogledov
// rezultat iskanja, zlasti po spletu: uporabniku so se med tipkanjem prikazovali zadetki, ki so ustrezali iskalnim pogojem; seznam zadetkov
3. šport. dejstvo, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: zadnji zadetek je odločil o izidu tekme; doseči veliko zadetkov
4. glagolnik od zadeti: točen zadetek; zadetek v nogo; s te razdalje je možnost zadetka manjša; zamudil je priložnost za zadetek / dobil sem zadetek v ramo zadet sem bil
● ekspr. moj obisk je bil zadetek v črno je povsem ustrezal zahtevam, pričakovanju
♦ voj. polni zadetek ki ima velik rušilni, uničevalni učinek

SSKJ²

zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́)
1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj
2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled
3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo / podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega
6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano

zadét

-a -o:

deležnik od zadeti:

zadet ptič

starec je na portretu dobro zadet

biti zadet od kapi

obstal je kot zadet

pog.

omamljen,

pijan:

zadet od trave

bila sta tako zadeta, da se ne spomnita, kaj se je zgodilo

/ ekspr. zadet od ljubezni

SSKJ²

zadéti se -dénem se dov. (ẹ́) pog.
omamiti se, navadno z mamili: zadeti se s heroinom

SSKJ²

zadétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od zadeti: čas od izstrelitve krogle do zadetja / zadetje na loteriji

SSKJ²

zadétost -i ž (ẹ̑)
lastnost, značilnost zadetega: psihološka zadetost oseb v drami / pog. občutek zadetosti omamljenosti / pog., ekspr. polastila se ga je prava zadetost od teka

SSKJ²

zádeva1 -e ž (ȃ)
nar., v zvezi biti na zadevi biti v napoto, ovirati: Spomladi .. odidejo. Ne bodo nama na zadevi (M. Kranjec)

SSKJ²

zadéva2 -e ž (ẹ̑)
1. kar je, se dogaja in je predmet določene obravnave, zlasti uradne: obravnavati, reševati, urejati zadevo / zadevo je prevzel znan advokat
2. nav. mn., s prilastkom kar je v zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in česar ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: odločati o družbenih, gospodarskih, javnih zadevah; družinske, zasebne zadeve; upravne zadeve / notranje, zunanje zadeve države; tekoče zadeve
3. stvar: zadeva poteka po predpisih; zadeva je nujna, resna, sumljiva / v marsikateri zadevi ga večina prekaša / zadeve se moraš čim prej lotiti / pisati o vsakdanjih zadevah / zaupne zadeve / tako ravnanje je tvegana zadeva / notranja ureditev je zadeva vsake države in njenega ljudstva
● ekspr. srčne zadeve ljubezenska čustva; publ. brzojaviti v zadevi predsednikovega obiska zaradi

SSKJ²

zadévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od zadevati: zadevanje valov ob pomol / povečati natančnost zadevanja / pisateljevo zadevanje narodnostnega čutenja

SSKJ²

zadévati -am nedov. (ẹ́)
1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
// ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave
2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo
// leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
♦ šport. žoge zadevajo koš
3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo
4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva
5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
// delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost
6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
// v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
● ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale

zadeváje

tekal je po vrtu, zadevaje tu in tam ob drevje

zadevajóč

-a -e:

plesali so, zadevajoč ob stole in mize

gospodarstvo zadevajoča vprašanja

SSKJ²

zadévati se -am se nedov. (ẹ́) pog.
omamljati se, navadno z mamili: mnogi se zadevajo na ulici; zadevati se s heroinom

SSKJ²

zadéven -vna -o prid. (ẹ́)
1. knjiž. nanašajoč se na določeno zadevo: pristransko razlagati zadevna dejstva
2. pisar. ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli: navesti zadevne podatke / v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino takih, teh / to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja ustrezni

SSKJ²

zadévica -e ž (ẹ̑)
ekspr. manjšalnica od zadeva: urediti zadevico; z njim želi govoriti o neki zadevici

SSKJ²

zadévščina -e ž (ẹ̑)
ekspr. zadeva2: zadevščino smo dobro uredili / družinske zadevščine ga skrbijo / zapletel se je v neko nesrečno zadevščino

SSKJ²

zadeževáti -újem [zadəževati] dov. (á ȗ) nav. 3. os.
1. brezoseb. začeti deževati: ob pravem času je zadeževalo; v presledkih je zadeževalo
2. ekspr. v veliki količini pasti, razsuti se: nit se je pretrgala in biseri so zadeževali po tleh / udarci so kar zadeževali po njem; pren. z vseh strani so zadeževala povabila

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadežíti -ím [zadəžiti] dov., zadežì; zadèžil (ī í)
brezoseb., knjiž. namočiti, zmočiti: tako me je zadežilo, da nisem mogel domov; zadežilo je hribe in njive

SSKJ²

zádi prisl. (ā)
star. zadaj: noče sedeti zadi; kozolec je ob cesti, hlevi so bolj zadi; daleč zadi / stal je zadi za lipo / od zadi se je bližala nevarnost

SSKJ²

zadíhanost -i ž (ȋ)
stanje zadihanega človeka: od zadihanosti je komaj govoril

SSKJ²

zadíhati -am dov. (í ȋ)
1. začeti dihati: udaril ga je po hrbtu in otrok je zadihal / po minutah hudega strahu je sproščeno zadihal
2. vdihniti: z užitkom je zadihal morski zrak; nekajkrat je globoko zadihal / bolnik je od časa do časa slabotno zadihal dihnil; pren. zadihali so svobodo
● ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden
3. ekspr. zaživeti: po osvoboditvi so ljudje na novo zadihali / pesn. v dolini je zadihala pomlad se je začela
// začeti uspevati, shajati: zaslužek se jim je toliko izboljšal, da so zadihali / v ugodnejših razmerah je tudi znanost zadihala se začela polno razvijati
4. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: od severa je zadihal veter

zadíhati se

priti v stanje, ko se hitro, sunkovito diha, zlasti zaradi premagovanja napora:

hiteč po stopnicah, se je zadihal

zadihati se pri teku

/ zadihati se od strahu

zadíhan

-a -o:

zadihan tekač

ves zadihan je prišel na vrh

●

ekspr. šipe so zadihane orošene; prisl.: zadihano je odgovarjal

SSKJ²

zadihávati se -am se nedov. (ȃ)
zastar. hitro, sunkovito dihati: od razburjenja se je zadihaval

SSKJ²

zadímiti -im dov. (ī ȋ)
narediti, da je kje polno dima: kadilci so prostor zadimili

zadímiti se

knjiž.

zakaditi se:

ogenj se je ob nalivu zadimil

/ jed na mizici se je zadimila

zadímljen

-a -o

deležnik od zadimiti:

zadimljen zrak

zadimljena soba

črn, umazan od dima;

zakajen:

zadimljen predor

zadimljeno steklo

prisl., v povedni rabi: v votlini je zaradi ognja zadimljeno

SSKJ²

zadímljenje -a s (ī)
glagolnik od zadimiti: zadimljenje prostora pri eksploziji

SSKJ²

zadíranje -a s (ȋ)
glagolnik od zadirati se: očetovo zadiranje ga je žalilo

SSKJ²

zadírati -am nedov. (ī ȋ)
s sunki delati, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane: zadirati nož v les

zadírati se

zaradi sile, ostrine prihajati v kaj in tam ostati:

trni so se mu zadirali v podplate

pren. mraz se zadira v telo

●

ekspr. besede so se mu zadirale zatikale

SSKJ²

zadírati se -am se nedov. (ī ȋ)
ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: vrana se zadira
// z ostrimi besedami izražati nezadovoljstvo, nesoglasje: brez razloga se zadirati; zaradi razdraženosti se je zadiral
// grobo, glasno oštevati: za vsako malenkost se zadira name

SSKJ²

zadírčen -čna -o prid.(ī)
ki z močnim, neprijetnim glasom izraža nezadovoljstvo, nesoglasje: nenadoma je postal razdražljiv in zadirčen / zadirčne besede / zadirčen glas

zadírčno

prisl.:

zadirčno ga je zavrnil

njen glas je zvenel zadirčno

SSKJ²

zadirčljív -a -o prid. (ī í)
zadirčen: prepirljiv in zadirčljiv človek / zadirčljiv glas

SSKJ²

zadírčnež -a m (ȋ)
ekspr. zadirčen človek: iz prijaznega fanta se je spremenil v zadirčneža

SSKJ²

zadírčnost -i ž (ī)
lastnost zadirčnega človeka: zaradi zadirčnosti in prepirljivosti ni priljubljen

SSKJ²

zadírek -rka m (ȋ)
knjiž. v kožo zadrt delec; trščica, iver2: izvleči zadirek; zadirek v prstu, za nohtom

SSKJ²

zadírjati -am dov. (ī)
zdirjati: skočil je na voz in konj je zadirjal proti gozdu / ekspr. nemudoma je zadirjal v mesto odšel, šel

SSKJ²

zadirljív -a -o prid. (ī í)
zadirčen: neprijazen in zadirljiv človek / zadirljiv glas

SSKJ²

zadirljívec -vca m (ȋ)
zastar. zadirčen človek: zadirljivca je težko poslušal

SSKJ²

zadirljívost -i ž (í)
zastar. zadirčnost: naveličali so se njegove zadirljivosti

SSKJ²

zadišáti -ím dov. (á í)
1. dati, povzročiti prijeten vonj: akacije so opojno zadišale; hrana je zadišala po vsem prostoru; brezoseb.: od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo; zadišalo je kot v cvetličarni
// dati, povzročiti vonj sploh: iz kuhinje je zadišal dim
2. ekspr. dobiti, pokazati značilnosti česa: čas je zadišal po vojni; brezoseb. zadišalo je po snegu
3. ekspr., z dajalnikom vzbuditi željo, zamikati: tobak mu je zadišal
4. preh., zastar. zavohati, zaduhati: mačka je zadišala miš

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadíviti se -im se dov. (ī ȋ)
zastar. začuditi se: tudi sam se je zadivil svojemu izdelku

zadíviti

spraviti v začudenje, presenečenje:

igralec je zadivil občinstvo s svojo eleganco

zadívljen

-a -o:

zadivljena je strmela vanj

SSKJ²

zadivjáti -ám dov. (á ȃ)
1. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: ni se še zdanilo, ko je zadivjal strašen boj / zadivjala je taka nevihta, da se grom sploh ni pretrgal
2. v dejanju pokazati svojo jezo, togoto: zadivjal je, da se je slišalo po vsej hiši
● grmičevje je tako zadivjalo, da ga bo treba redčiti podivjalo

SSKJ²

zadívljati -am nedov. (í)
zastar. spravljati v začudenje, presenečenje: otrok je zadivjal učitelje s svojimi uspehi

SSKJ²

zádkov -a -o prid. (ȃ)
zool. nanašajoč se na zadek: zadkovi členi / zadkove noge zakrnele okončine na trebušni strani zadka pri višjih rakih

SSKJ²

zadnjáča -e ž (á)
nekdaj puška, ki se polni zadaj: sprednjača in zadnjača

SSKJ²

zádnjak in zadnják -a m (ȃ; á)
pri savinjskih splavarjih veslač na zadnjem delu splava: ko je prvič splavaril, je bil zadnjak

SSKJ²

zádnje... prvi del zloženk (ȃ)
nanašajoč se na zadnji: zadnjeimenovan, zadnjenaveden, zadnjerojenec

SSKJ²

zádnjeíndijski -a -o prid. (ȃ-í)
nekdaj nanašajoč se na Indijo, Indokino, Indonezijo: zadnjeindijski kralji

SSKJ²

zádnjejezíčen -čna -o prid. (ȃ-ȋ)
jezikosl. ki se tvori z zadnjim delom jezične ploskve: zadnjejezični samoglasnik

SSKJ²

zádnjenavedèn -êna -o prid. (ȃ-ȅ ȃ-é)
ki je zadnji naveden: zadnjenavedeni prosilec se natečaja ni udeležil

SSKJ²

zádnjeplasíran -a -o prid. (ȃ-ȋ)
publ. ki se uvrsti na zadnje mesto; zadnjeuvrščen: zadnjeplasirana tekmovalka

SSKJ²

zádnjeuvrščèn -êna -o prid. (ȃ-ȅ ȃ-é)
ki se uvrsti na zadnje mesto: zadnjeuvrščeno moštvo

SSKJ²

zádnji -a -e prid. (ȃ)
1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo
2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige
// ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo
// ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci
4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
// za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja
6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala
// ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči
7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
// ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni
9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto / premisliti do zadnje podrobnosti
● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; pog. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
♦ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jezikosl. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; pravn. zadnji opomin pred tožbo; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Jezus Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo

zádnji

-a -e sam.:

nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji

diplomirala je med zadnjimi

zadnji iz tega rodu

ni še rekel zadnje zadnje besede

pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico

nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama

ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti

do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka

ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse

ekspr. končali so vsi – od prvega do zadnjega

komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu)

star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje

bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi

SSKJ²

zádnjica -e ž (ȃ)
1. spodnji zadnji del človeškega trupa med bokoma: postaviti se tako, da se pete, zadnjica in ramena dotikajo stene; potegniti pulover čez zadnjico; sesti na celo zadnjico; suniti koga v zadnjico; udariti koga po zadnjici / spustiti se vzdolž drče po zadnjici; z zadnjico odriniti stol
2. zadnji zgornji del živalskega trupa nad zadnjimi nogami: bič je oplazil konja po zadnjici
3. ekspr. zadnji del česa: iz zadnjice avtomobila se je pokadilo
● šalj. izprašiti komu zadnjico natepsti ga; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš to spričevalo je brez vrednosti, pomena; ekspr. lesti komu v zadnjico izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; ekspr. dati, naložiti jih komu po zadnjici natepsti ga; ekspr. dobiti jih po zadnjici biti tepen; ekspr. tresti se za svojo zadnjico bati se zase, za svoj položaj

SSKJ²

zádnjič prisl. (ȃ)
1. pri ponavljanju na zadnjem mestu: zdaj te zadnjič nadlegujemo; zadnjič te opozarjam; na ovinku se je še zadnjič ozrla po domu / vseeno mu je, tako in tako je zadnjič tu; ekspr. v tej gostilni sem prvič in zadnjič / elipt. predstava ob 20. uri. Zadnjič
2. izraža, da čemu časovno malo odmaknjenemu (v preteklost) ne sledi nič iste vrste: kar sva govorila zadnjič, se je že uresničilo; zadnjič, ko ni mogla spati, je premišljala o tem / od zadnjič je ostalo še nekaj; za tisto od zadnjič jih boš še dobil / elipt. zahvalim se ti za zadnjič
3. star. nazadnje: vse je pregledala in zadnjič našla, kar je iskala / zadnjič so ju videli včeraj
● ekspr. to vam povem prvič in zadnjič dokončno, nepreklicno; enkrat za vselej; ekspr. prvič in zadnjič ti rečem: denarja ne dam izraža odločno zavrnitev; ekspr. nehvaležni da so? Saj ne bi bili prvič, pa tudi zadnjič ne poudarja pogostnost dejanja

SSKJ²

zádnjičen -čna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zadnjico: zadnjična mišica / zadnjična odprtina
♦ med. zadnjična lega ploda v maternici lega z zadnjico naprej

SSKJ²

zádnjik -a m (ȃ)
1. anat. končni del črevesa: dajati zdravilo skozi zadnjik; vnetje zadnjika
2. obrt. zadnji del oblačila: plesti zadnjik; prednjik in zadnjik

SSKJ²

zádnjikrat prisl. (ȃ)
zadnjič: pred petimi leti so bili zadnjikrat pri nas; takrat sem jo zadnjikrat videl; saj ni ne prvikrat ne zadnjikrat, da se je zmotil / elipt. predstave ob 17., 19. in 21. uri. Zadnjikrat / hitro so se vrnili, kakor zadnjikrat; elipt. zahvali se jim za zadnjikrat

SSKJ²

zádnjiško tudi zádnjiški prisl. (ȃ)
star. zadenjsko: zadnjiško se umikati

SSKJ²

zadobíti -ím dov., zadóbil (ī í)
star. dobiti: od brata je zadobil vse, kar je želel / grad je zadobil današnjo podobo pred tristo leti / zadobiti neomejeno oblast nad kom / težko je zadobiti popolno enotnost doseči; zadobil si je veliko premoženje pridobil

zadobljèn

-êna -o:

zadobljene rane

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadobívati -am nedov. (í)
star. dobivati: življenje zadobiva nov smisel / predmeti so v temi zadobivali nenavadne oblike

SSKJ²

zàdôbnost -i ž (ȁ-ó)
jezikosl. razmerje med dvema dejanjema, pri katerem se časovno drugo dejanje gleda s stališča prvega: glagolske oblike za izražanje zadobnosti

SSKJ²

zádol -óla -o [zadou̯] prid. (á ọ́)
nar. zahodno, navadno v zvezi s figa nedozorel, na drevesu posušen: na drevesu je ostalo še nekaj zadolih fig

SSKJ²

zadôlbsti -dôlbem [zadou̯psti] dov., zadôlbite in zadolbíte (ó)
knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti: zadolbsti napis

zadôlbsti se

zariti se:

črv se zadolbe v les

/ krogla se je zadolbla v steno

ekspr.,

z oslabljenim pomenom,

navadno z glagolskim samostalnikom,

v zvezi z v

izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:

zadolbel se je v učenje

zadôlben

-a -o:

tako sta zadolbena v pogovor, da nič ne slišita

SSKJ²

zadólje -a s, rod. mn. tudi zadólij (ọ̑)
knjiž. svet za dolino, dolinami: nad zadolji se dvigajo hribi

SSKJ²

zadolžênec -nca [zadou̯ženəc] m (é)
kdor je zadolžen: zadolženci niso mogli vrniti dolgov

SSKJ²

zadolžênje -a [zadou̯ženje] s (é)
1. star. zadolženost: vedel je za sosedovo zadolženje
2. zastar. krivda, greh: zavedati se svojega zadolženja

SSKJ²

zadolžênost -i [zadou̯ženost] ž (é)
stanje zadolženega človeka: zadolženost kmetov / zadolženost gospodarstva / zadolženost se manjša, veča dolg, dolgovi

SSKJ²

zadolževánje -a [zadou̯ževanje] s (ȃ)
glagolnik od zadolževati se: zadolževanje podjetij / zadolževanje članov odbora za različne naloge

SSKJ²

zadolževáti se -újem se [zadou̯ževati se] nedov. (á ȗ)
postajati komu dolžen določeno vsoto denarja: hči se je zadolževala, oče pa je plačeval; zmeraj bolj se zadolževati

zadolževáti

publ.

delati, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj:

to nas zadolžuje, da skrbimo za dobro gospodarjenje

/ s sklepom zadolževati uredniški odbor, da odloča o teh vprašanjih pooblaščati

knjiž.

s pozitivnimi dejanji delati, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj:

žrtve nas zadolžujejo

SSKJ²

zadolžítev -tve [zadou̯žitəu̯] ž (ȋ)
glagolnik od zadolžiti se: z zadolžitvijo rešiti podjetje / izogniti se davčnim zadolžitvam davčnim obveznostim; višina zadolžitve dolga, dolgov
// publ. kar je kdo dolžen storiti, opraviti, navadno v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; naloga, dolžnost: dobiti, imeti, izvršiti zadolžitev; sprejeti funkcijo kot politično zadolžitev / nove zadolžitve odstavljenih vodilnih delavcev funkcije, službe

SSKJ²

zadolžíti se -ím se [zadou̯žiti se] dov., zadôlži se; zadôlžil se (ī í)
postati komu dolžen določeno vsoto denarja: vzel bo predujem na plačo ali pa se bo zadolžil; zadolžiti se za veliko vsoto; zadolžiti se pri prijatelju; država se je zelo zadolžila / ekspr. do vratu, čez glavo se zadolžiti zelo
● zastar. s svojim ravnanjem se je zadolžil v njihovih očeh pregrešil

zadolžíti

publ.

narediti, da je kdo dolžen storiti, opraviti kaj:

odbor ga je zadolžil, da pripravi sklepe za prihodnjo sejo

/ zadolžiti koga za članke z zgodovinsko tematiko naložiti mu skrb; zadolžiti koga za izvršitev naloge naložiti komu nalogo

imenovati, zaposliti za opravljanje česa: na novo so zadolžili dve medicinski sestri; zadolžili so ga za organizatorja gibanja

knjiž.

s pozitivnim dejanjem narediti, da je kdo moralno dolžen storiti, opraviti kaj:

s svojo smrtjo je zadolžil soborce

zastar.

zakriviti,

zagrešiti:

obžaloval je vse, kar je zadolžil

adm.

narediti, da je kdo odgovoren za kaj:

zadolžiti prejemnika za prevzeto blago

●

zastar. zadolžiti posestvo zastaviti

zadolžèn

-êna -o:

zadolžen gospodar

zadolžen je za izdelavo načrta

zadolženo posestvo

●

publ. uradno je zadolžen za ministrovo varnost odgovoren; publ. zadolžen je za obrambna vprašanja pristojen za obravnavo obrambnih vprašanj

SSKJ²

zadôlžnica -e [zadou̯žnica] ž (ȏ)
pravn. pisna obveza o napravljenem dolgu: izdati zadolžnico / podpisati zadolžnico
♦ fin. državna zadolžnica za katere plačilo jamči država; individualna zadolžnica za katere plačilo jamči posameznik ali posamezna gospodarska organizacija; skupna zadolžnica za katere plačilo jamči več fizičnih ali pravnih oseb

SSKJ²

zadominírati -am dov. (ȋ)
publ. zagospodovati: v deželi so zadominirali tujci
● publ. ob pogledu na trg zadominira fasada stolnice vzbudi pozornost, izstopi

SSKJ²

zadonéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. dati poln, nizek glas: orgle so zadonele in slovesnost se je začela; brezoseb. udaril je po deblu, da je zadonelo
2. doneč se razširiti: petje je zadonelo po dolini
3. ekspr. nastopiti, pojaviti se: piker posmeh je zadonel v njegovih besedah

SSKJ²

zadôsten -tna -o prid. (ó)
ki ustreza, zadošča
a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera
b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega
♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena

zadôstno

prisl.:

zadostno utemeljena trditev

●

knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno

SSKJ²

zadôsti prisl. (ó)
izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: doma ne pridelajo zadosti hrane; koliko denarja potrebuješ? Bo tisoč zadosti; ti ljudje imajo vsega zadosti / ne delajo zadosti; on je zadosti pameten, da razume; če bo zadosti vztrajna, bo uspela / to je zadosti jasno povedano / v medmetni rabi fantje, zadosti, nehajte
// v členkovni rabi izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: zadosti imamo obljub / zadosti dolgo ste počivali / zdaj mi je pa zadosti
● pog. ta dva sta si sama zadosti ne potrebujeta drugih; pog., ekspr. dvigni, zadosti te je skupaj si velik, močen; ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo

SSKJ²

zadostílen -lna -o prid. (ȋ)
star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje
♦ rel. zadostilna molitev

SSKJ²

zadostílo -a s (í)
zastar. zadoščenje: pričakovati zadostilo / dati komu zadostilo za storjeno krivico

SSKJ²

zadostítev -tve ž (ȋ)
1. glagolnik od zadostiti: zadostitev predpisom / zadostitev obveznosti / zadostitev potrebe
2. knjiž. zadoščenje: zahtevati zadostitev za žalitve

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadostíti -ím dov., zadóstil (ī í)
1. z dajalnikom narediti, da je kaj skladno z zahtevami, pričakovanji, izhajajočimi iz tega, kar izraža določilo: zadostiti pravici, predpisom, zakonu / knjiž. temu človeku je težko zadostiti ustreči
// knjiž. narediti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti, uresničiti: zadostiti dolžnostim, pogojem, zahtevam / pomagal mu je pri delu, da je lahko zadostil naročilom
2. knjiž. zadovoljiti: z marsičim se je ukvarjal, pa ga nobena stvar ni zadostila; zadostiti in pomiriti koga / zadostiti potrebo po gibanju / estetsko zadostiti
3. knjiž. opraviti določeno dejanje, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zadostiti za krivico, tatvino
♦ rel. zadostiti za greh
4. nedov., zastar. zadoščati: premoženje ni zadostilo, da bi plačali dolgove

zadoščèn

-êna -o:

zadoščen nagon

zadoščen umolkniti

čutiti se zadoščenega

prisl.: dokončali smo, je zadoščeno vzdihnil

/ v povedni rabi radovednosti je zadoščeno

●

ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena

SSKJ²

zadôstnost -i ž (ó)
lastnost, značilnost zadostnega: primernost prostorov in zadostnost osvetlitve; zadostnost zalog

SSKJ²

zadostováti -újem nedov. (á ȗ)
biti v skladu s pričakovano, zahtevano, potrebno količino, mero: zaloge zadostujejo, hrane ne bo treba dokupovati
// biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: to pojasnilo mi zadostuje, zdaj vse razumem; običajna pisava ne zadostuje za pisanje po hitrem nareku / zadostovati samemu sebi
● knjiž. tudi on ne zadostuje idealu ne ustreza; knjiž. zadostovati zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim

zadostujóč

-a -e:

sebi zadostujoča količina

SSKJ²

zadóščati -am nedov. (ọ́)
1. biti v skladu s pričakovano, zahtevano količino, mero: zbrana sredstva zadoščajo za obnovo šole / za opravljanje tega dela zadoščata dva delavca
// biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: oprema zadošča predpisom / samo opisovanje dejstev pisatelju ne zadošča; za nekatere plese ni potrebna glasba, zadošča topot nog / zadoščati samemu sebi
2. knjiž. zadovoljevati: domača avtomobilska industrija zadošča precejšen del potreb kupcev / pevec je v tej vlogi docela zadoščal ustrezal

SSKJ²

zadoščênje -a s (é)
1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil
2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje
3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom
4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev
● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo

SSKJ²

zadoščênost -i ž (é)
knjiž. zadovoljenost: čutiti zadoščenost; duševna, telesna zadoščenost

SSKJ²

zadoščeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. zadoščati, zadostovati: njegovo znanje zadoščuje

zadoščujóč

-a -e

zadosten:

ugotavljati kaj z zadoščujočo točnostjo

SSKJ²

zadovóljen -jna -o prid., zadovóljnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal; zadovoljen se je vrnil domov; rad vidi svoje goste zadovoljne; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen
// ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka; od malega je miren in zadovoljen
// ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje
2. v povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen; biti zadovoljen s samim seboj; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen
3. zastar. vesel: zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti
● ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni

zadovóljno

prisl.:

zadovoljno si meti roke

zadovoljno se smehljati

zadovoljno spregovoriti, živeti

SSKJ²

zadovoljênost -i ž (é)
dejstvo, da je kdo zadovoljèn: duhovna in telesna zadovoljenost / spolna zadovoljenost

SSKJ²

zadovoljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zadovoljevati: zadovoljevanje lakote, spolnega nagona / zadovoljevanje partnerja

SSKJ²

zadovoljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega delati, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljevati nagone, potrebe; zadovoljevati želje po igri, plesu / zadovoljevati zahteve, publ. zahtevam izpolnjevati jih, ustrezati jim
2. delati, povzročati, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: delo ga zadovoljuje; površen odgovor ne zadovoljuje pravega raziskovalca / publ.: poslano blago nas ne zadovoljuje s poslanim blagom nismo zadovoljni; učbenik zaradi številnih strokovnih napak ne zadovoljuje nima ustreznih kvalitet
3. povzročati, omogočati, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: zadovoljevati svojega partnerja

zadovoljeváti se

z orodnikom

biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje:

zamudniki se bodo morali zadovoljevati s slabšimi sedeži

zadovoljujóč

-a -e:

nadaljevati delo, zadovoljujoč se z delnimi uspehi

zadovoljujoča domačnost

●

publ. izid meddržavnih razgovorov je zadovoljujoč zadovoljiv

SSKJ²

zadovoljítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zadovoljiti: zadovoljitev nagonov, potreb / zadovoljitev kupcev / spolna zadovoljitev

SSKJ²

zadovoljíti -ím dov., zadovóljil (ī í)
1. z dovolj veliko količino, mero česa potrebnega, zaželenega narediti, da kdo preneha čutiti, imeti to, kar izraža dopolnilo: zadovoljiti potrebo po gibanju, spanju; zadovoljiti želje / zadovoljiti svoj okus narediti po svojem okusu; zadovoljiti poželenje; zadovoljiti zahteve, publ. zahtevam izpolniti jih, ustrezati jim
2. narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen, ker to, kar izraža osebek, ustreza njegovim potrebam, željam, zahtevam: novi izdelek je zadovoljil odjemalce; ta barvna kombinacija zadovolji estetsko še tako zahtevnega opazovalca; odgovor ga ni zadovoljil; noben poklic ga ne bi mogel bolj zadovoljiti / publ. domače moštvo na današnji tekmi ni zadovoljilo ni igralo tako dobro, kot se je pričakovalo
3. povzročiti, omogočiti, da kdo doseže vrhunec in sprostitev spolne vzdraženosti: nobena ženska ga ni zadovoljila

zadovoljíti se

z orodnikom

biti zadovoljen s čim slabšim, kot se želi, pričakuje:

bil je v taki stiski, da bi se z vsem zadovoljil

zamudniki so se morali zadovoljiti s tem, kar je ostalo

zadovoljèn

-êna -o:

čustveno zadovoljen človek

zadovoljene potrebe

SSKJ²

zadovoljív -a -o prid. (ī í)
1. ki je po lastnostih, kakovosti v skladu s pričakovanji, zahtevami, potrebami, željami: zadovoljiv odgovor; zadovoljiv uspeh; zadovoljiva rešitev problema; zadovoljivo zdravstveno stanje
2. zadovoljujoč: njen poklic je težek, a gotovo tudi zadovoljiv
3. zastar. zadovoljen: zadovoljiv nasmeh

zadovoljívo

prisl.:

zadovoljivo odgovoriti

zadovoljivo opravljati delo

zadovoljivo oskrbovan dom

sam.: spodbujanje k še bolj zadovoljivemu

SSKJ²

zadovoljívost -i ž (í)
1. lastnost zadovoljivega: lepotna in uporabnostna zadovoljivost predmeta
2. zastar. zadovoljstvo: po kosilu čutiti prijetno zadovoljivost

SSKJ²

zadovóljnost -i ž (ọ́)
1. lastnost zadovoljnega človeka: zadovoljnost sitega otroka / zadovoljnost je dragocena poteza njegovega značaja / zadovoljnost s poklicem; zadovoljnost s samim seboj
2. zadovoljstvo: zadovoljnost se kaže na njegovem obrazu / oči se mu svetijo od zadovoljnosti

SSKJ²

zadovóljstvo -a s (ọ̑)
1. stanje zadovoljnega človeka: zadovoljstvo obide, ekspr. se polasti koga; čutiti zadovoljstvo; najti zadovoljstvo v čem; dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo; notranje, ustvarjalno zadovoljstvo; veliko zadovoljstvo; zadovoljstvo po opravljenem delu / ekspr. sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu; narediti kaj v zadovoljstvo, star. na zadovoljstvo koga; publ. pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo; živeti v miru in zadovoljstvu; z zadovoljstvom sprejeti novico / njegov obraz kaže zadovoljstvo
// nav. mn., ekspr. kar vzbuja, povzroča tako stanje: privoščiti si različna majhna zadovoljstva / materialna zadovoljstva
2. pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: zadovoljstvo z obstoječim; zadovoljstvo s samim seboj / publ. državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet

SSKJ²

zadovóljščina -e ž (ọ̑) zastar.
1. zadovoljstvo: čutiti zadovoljščino po opravljenem delu
2. zadoščenje: zahtevati zadovoljščino

SSKJ²

zadrčáti -ím dov. (á í)
hitro se premakniti: avtomobil je zadrčal mimo, da ga je bilo komaj za trenutek videti
● zastar. na ilovnati stezi ji je večkrat zadrčalo spodrsnilo; star. zadrčal se je po strmini se zadrsal

SSKJ²

zadrdráti -ám dov. (á ȃ)
1. dati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: ob vsakem sunku vetra zadrdra klopotec / ekspr. strojnica je v presledkih nekajkrat zadrdrala
2. ekspr. hitro, ropotajoč se premakniti: kočija je zadrdrala z dvorišča
3. ekspr. začeti zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec zadrdra pesmico

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadréga -e ž (ẹ̑)
1. položaj, ko je komu nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: pomagati komu iz zadrege; spraviti koga v zadrego; izhod iz zadrege / v zadregi se je zasmejal / za odgovor ni nikoli v zadregi; bil je v zadregi, kam naj se postavi / ekspr. denarne zadrege pomanjkanje denarja
2. neprijeten občutek koga, ki mu je nerodno, neprijetno in ne ve, kaj bi storil: obšla ga je zadrega; premagati, prikriti zadrego / brez zadrege pripovedovati o sebi
● nar. gorenjsko dnevi pred svatbo so minili v zadregi časovni stiski; nar. gorenjsko le kakšno zadrego imate, da že odhajate kaj se vam tako mudi

SSKJ²

zadrégar -ja m (ẹ̑)
knjiž. kdor v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego: po naravi je zadregar in počasnež

SSKJ²

zadrégarski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na človeka, ki v svojem vedenju, ravnanju kaže zadrego: zadregarski deški obraz / zadregarsko iskanje ustreznega izraza

SSKJ²

zadrekáti -ám dov. (á ȃ)
vulg. z iztrebki narediti nečisto: kokoši so zadrekale dvorišče / v hlevu si je zadrekal hlače zamazal z blatom, iztrebki
// zamazati sploh: avtomobil ga je oškropil in zadrekal

zadrekán

-a -o:

z ilovico zadrekana kočija

SSKJ²

zadréman -a -o prid. (ẹ́)
nar. dremav, zaspan: ves je še zadreman

zadrémano

prisl.:

zadremano gledati

SSKJ²

zadrémati -ljem, in zadrémati tudi zadremáti -am dov. (ẹ́; ẹ́ á ẹ́)
priti v stanje med budnostjo in spanjem: kar stoje je zadremal; zadremati od utrujenosti / za pol ure lahko zadremlješ zaspiš / s smiselnim osebkom v dajalniku od enakomernega tresenja se mu je zadremalo

SSKJ²

zadremávhati -am dov. (ȃ)
ekspr. zadovoljno zadremati: legel je na sonce in zadremavhal

SSKJ²

zadremúckati -am dov. (ȗ)
ekspr. lahno zadremati: zadremuckati na soncu / še malo bo zadremuckal zaspal

SSKJ²

zadréti -drèm in -dêrem dov., stil. zaderó; zadríte in zaderíte; zadŕl (ẹ́ ȅ, é)
s sunkom narediti, da kaj ostrega, koničastega pride v kaj in tam ostane: jastreb je zadrl kremplje v zajca; zadreti nož v lipovino

zadréti se

zaradi sile, ostrine priti v kaj in tam ostati:

trn se mu je zadrl v peto

/ ekspr. kragulj se je s kremplji zadrl v kokoš; pren. njene besede so se mu zadrle v srce

zadŕt

-a -o

deležnik od zadreti:

v roko zadrt drobec stekla

slabš.

trdovraten,

zagrizen:

zadrt nasprotnik

/ zadrto sovraštvo

/ zadrt glas, pogled; prisl.: zadrto gledati, vprašati; zadrto dosleden

SSKJ²

zadréti se -dêrem se dov., zaderíte se; zadŕl se (ẹ́ é)
ekspr. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom: zadrl se je v pozdrav / ali prideš, se je zadrl za menoj / na strehi se je zadrla mačka / šolski zvonec se je zadrl
// grobo, glasno koga ošteti: zadreti se na koga; za vsako stvar se zadere name

SSKJ²

zadrevíti -ím dov., zadrêvi in zadrévi, zadrévil (ī í)
star. zapoditi, zagnati: zadrevil je čredo nazaj / zadrevil je plašč z obema rokama v nasprotni kot; skokoma se je zadrevil po stopnicah

SSKJ²

zadréžen -žna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ki kaže zadrego: zadrežen človek; vstopil je ves zadrežen / zadrežni izgovori

SSKJ²

zadŕga1 -e ž (ȓ)
priprava za zapenjanje česa, sestavljena iz dveh trakov z zobci ob notranjem robu, ki se s potegom drseče priprave odpira ali zapira: odpreti, zapreti zadrgo; všiti zadrgo; obleka, žep se zapenja z zadrgo / potegniti zadrgo / čevlji, jopica, torba na zadrgo

SSKJ²

zadŕga2 tudi zádrga -e ž (ȓ; ȃ) star.
1. zanka, past: nastavljati živalim zadrge / bolno roko je nosil v zadrgi / razvozlati zadrgo vozel
2. stiska, težava: delavce so odpustili, zadrga je velika / biti v denarnih zadrgah
♦ lov. zožitev cevi ob ustju šibrenice

SSKJ²

zadrgálica -e ž (ȃ) nar.
1. zanka, past: nastavljati zajcem zadrgalice
2. stiska, težava: bil je v taki zadrgalici, da ni več mislil na rešitev

SSKJ²

zadrgávati -am nedov. (ȃ)
star. zadrgovati: zadrgavati vrv / zadrgavati zanko

SSKJ²

zadrgetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
1. močno se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: roke, ustnice so mu zadrgetale; zadrgetati od mraza, užitka; zadrgetati po vsem telesu; nervozno zadrgetati; brezoseb. na obrazu mu je zadrgetalo / glas ji je zadrgetal / ekspr. ob vsakem sunku burje okna zadrgetajo se rahlo stresejo
2. ekspr. močno se vznemiriti: zadrgetali so ob misli, kaj bo / srce mu je zadrgetalo od ljubezni
3. ekspr., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu ji je zadrgetal zbegan izraz

SSKJ²

zadrgnína -e ž (ī)
poškodba zaradi zadrgnjenja: zadrgnina na zapestju
♦ med. zadrgnina na črevesu zaradi zategnitve pri kili

SSKJ²

zadŕgniti -em dov., tudi zadrgníla (ŕ ȓ)
1. s potegovanjem, vlečenjem povzročiti, da se kaj trdno, tesno namesti okoli česa: zadrgniti vrv okoli veje / zadrgniti prerahlo zavezan paket / zadrgniti vozel, zanko
2. s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno zapreti, zavezati: zadrgniti vrečo / zadrgniti snop; zadrgniti škornje z vezalkami
● ekspr. žalost mu je zadrgnila grlo, glas od žalosti ni mogel govoriti; ekspr. s tem dejanjem si je sam zadrgnil vrv okoli vratu se je sam spravil v brezizhoden položaj

zadŕgnjen

-a -o:

zadrgnjen nahrbtnik

SSKJ²

zadŕgnjenje -a s (ŕ)
glagolnik od zadrgniti: zadrgnjenje zanke / zadrgnjenje vreče

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadrgováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s potegovanjem, vlečenjem povzročati, da se kaj trdno, tesno namesti okoli česa: zadrgovati vrv / zadrgovati vozel, zanko / vrv mu zadrguje zapestja
2. s potegovanjem, vlečenjem vrvice, nameščene okoli česa trdno, tesno zapirati, zavezovati: ribiči so zadrgovali mreže
● ekspr. strah mu zadrguje grlo od strahu ne more govoriti

SSKJ²

zadrhtéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: roka, telo zadrhti; zadrhteti od jeze, strasti; zadrhteti ob novici; zadrhteti v močnem krču; zadrhtela je kot plamenček v petrolejki / glas mu je zadrhtel / ekspr. hiša je zadrhtela do temeljev se je rahlo stresla
2. knjiž. zelo se čustveno vznemiriti: srce zadrhti od sreče / v takih trenutkih mu zadrhtijo živci
3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: v njenih očeh je zadrhtela groza / v daljavi zadrhti pesem se zasliši
● ekspr. ne vem, je zadrhtela drhteč rekla

SSKJ²

zadríčati -am dov. (ī)
zastar. zadrčati, zdrsniti: voziček je zadričal po klancu

zadríčati se

nar. gorenjsko

zadrsati se, zasmučati se:

zadričal se je po poledenelem pobočju

SSKJ²

zadrléskniti -em tudi zadrlêskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
z drleskom zapreti: zadrleskniti vrata; okno se je zaradi prepiha zadrlesknilo

SSKJ²

zadrlésniti -em tudi zadrlêsniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
z drleskom zapreti: zadrlesniti vrata; okno se je zaradi prepiha zadrlesnilo

SSKJ²

zadrléšniti -em tudi zadrlêšniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
nar. gorenjsko zadrleskniti, zadrlesniti: zadrlešniti vrata

SSKJ²

zadŕncati -am dov. (ȓ)
steči v drncu: ko so konji prišli na odprto cesto, so zadrncali

SSKJ²

zadrnjóhati -am dov. (ọ̑)
ekspr. zasmrčati: slišala je, da je ded v sosednji sobi zadrnjohal
// zaspati: skrbi so mu branile, da bi zadrnjohal

SSKJ²

zadrobencljáti -ám [zadrobəncljati in zadrobencljati] dov. (á ȃ)
ekspr. stopiti s kratkimi, hitrimi koraki; zadrobiti: zadrobencljala je za njim in ga poklicala
// narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal

SSKJ²

zadrobíti -ím dov., zadróbil (ī í)
1. iti, stopiti s kratkimi, hitrimi koraki: otrok zadrobi za materjo
// narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: sledeč mu, je večkrat zadrobil in postal
2. živahno oglasiti se s kratkimi glasovi: kanarček je zletel in glasno zadrobil / knjiž. škrjanec je zadrobil svoj spev živahno zapel s kratkimi glasovi
● star. zadrobiti cel kos kruha v mleko nadrobiti

SSKJ²

zadroboléti -ím dov. (ẹ́ í)
star. zažvrgoleti, zapeti2: ptice so zadrobolele / zadrobolel si je znano pesem

SSKJ²

zadrogíranec -nca m (ȋ)
kdor je zasvojen z mamili; narkoman: nekdanji zadrogiranec; zadrogiranci in pijanci

SSKJ²

zadrogírati se -am se dov. (ȋ)
1. omamiti se z mamili: niso prišli na delo, ker so se preteklo noč zadrogirali in napili
2. postati zasvojenec z mamili: če bi se zadrogiral, ne bi v življenju nič ustvaril

zadrogíran

-a -o:

zadrogiran voznik

biti zadrogiran od zdravil

SSKJ²

zadŕsati -am dov. (ȓ)
premakniti (se) po čem z dotikanjem: drveči avtomobil je zadrsal po grušču in se ustavil; zadrsal se je po gladkem podu / zadrsati z vrati po preprogi
// drsaje iti, stopiti: z ostarelo hojo je zadrsal proti oknu

zadŕsati se

hitro se premakniti v čevljih ali na drsalkah po ledu:

zadrsati se po drsališču

SSKJ²

zadŕsniti -em dov. (ŕ ȓ)
premakniti po čem z dotikanjem: zadrsnil je vrtna vrata po previsoko nasutem pesku

SSKJ²

zadŕtež -a m (ȓ)
slabš. trdovraten, zagrizen človek: celo največji zadrteži so priznali napako

SSKJ²

zadŕtost -i ž (ȓ)
slabš. trdovratnost, zagrizenost: njegova zadrtost je odbijajoča / birokratska, ideološka zadrtost

SSKJ²

zádruga tudi zadrúga -e ž (á; ȗ)
1. združenje za opravljanje ali organiziranje kake dejavnosti, navadno gospodarske: ustanoviti zadrugo; vstopiti, združiti se v zadrugo; člani, predsednik zadruge / kmetijska, nabavno-prodajna, obrtna zadruga; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje; stanovanjska zadruga združenje oseb, ki si gradijo stanovanja, hiše
// trgovina takega združenja: prodajalec v zadrugi / zadruga je že zaprta
2. zastar. druščina, družba: rokovnjaška zadruga; zadruga beračev
♦ soc. (rodbinska) zadruga patriarhalno organizirana skupnost družin s skupno posestjo, proizvodnjo in porabo, značilna za nekatera južnoslovanska območja zlasti do začetka kapitalizma

SSKJ²

zádrugar tudi zadrúgar -ja m (á; ȗ)
zadružnik: skupna sredstva zadrugarjev

SSKJ²

zádrugarstvo tudi zadrúgarstvo -a s (á; ȗ)
zadružništvo: razvoj zadrugarstva

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zádružan -a in zadružàn in zadružán -ána m (á; ȁ á; ȃ)
1. zastar. zadružnik: postati zadružan
2. lit. član literarno-političnega dijaškega društva Zadruga ob koncu 19. stoletja: zbirališče zadružanov; ligaši in zadružani

SSKJ²

zádružen tudi zadrúžen -žna -o prid. (á; ȗ)
nanašajoč se na zadrugo: zadružni član / zadružni dom; zadružna mlatilnica

zádružno

tudi zadrúžno prisl.:

zadružno gospodariti

SSKJ²

zádružnica tudi zadrúžnica -e ž (á; ȗ)
članica zadruge: izobraževanje zadružnic

SSKJ²

zádružnik tudi zadrúžnik -a m (á; ȗ)
član zadruge: postati zadružnik; skupna lastnina zadružnikov

SSKJ²

zádružniški tudi zadrúžniški -a -o prid. (á; ȗ)
nanašajoč se na zadružnike ali zadružništvo: zadružniški ideolog / zadružniška preobrazba kmetijstva

SSKJ²

zádružništvo tudi zadrúžništvo -a s (á; ȗ)
obstoj, dejavnost zadrug: gospodarski pomen zadružništva / stanovanjsko zadružništvo / mreža zadružništva zadrug

SSKJ²

zádružnost tudi zadrúžnost -i ž (á; ȗ)
zadružna organiziranost: podpirati zadružnost v gospodarstvu

SSKJ²

zadrvéti -ím dov. (ẹ́ í)
zdrveti: vlak je zadrvel v predor
● zastar. zadrveti se po bregu navkreber zapoditi se, zagnati se

SSKJ²

zadrvíti -ím dov., zadŕvil (ī í)
star. napoditi, nagnati: zadrvil jih je iz pisarne / usoda ga je zadrvila v svet

SSKJ²

zadržánje -a s (ȃ)
1. glagolnik od zadržati: zadržanje premika / zadržanje odločbe / zadržanje učencev po pouku / brez zadržanja v mestu se je napotil dalje / dostojanstveno zadržanje v nesreči; neprijazno zadržanje do koga, proti komu / politično zadržanje
2. star. vedenje2: lepo, surovo zadržanje / dobiti slabo oceno v zadržanju

SSKJ²

zadržánost -i ž (á)
1. lastnost, značilnost zadržanega: začetna zadržanost gostov je izginila; premagati zadržanost; zadržanost do tujcev; zadržanost v govorjenju, vedenju; zadržanost in sproščenost / zadržanost izjave, kritike
// zadržan odnos: izraziti svojo zadržanost glede resničnosti sporočila; navdušenje se je spreminjalo v zadržanost / odgovarjal je s spoštljivo zadržanostjo
2. dejstvo, da mora kdo biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: povabilu se predsednik zaradi zadržanosti ni mogel odzvati / službena zadržanost; začasna zadržanost od dela

SSKJ²

zadržáti -ím dov. (á í)
1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke
3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje
4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež
5. narediti, da se kaj ne širi
a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino
b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto
6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole
7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo
♦ pravn. zadržati postopek
8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen
9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
// z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak
10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu
// s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
// povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta
11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno območje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel

zadržáti se

s prislovnim določilom

ostati daljši čas kje:

rad se je zadržal pri nas

spotoma se bomo zadržali v Postojni

/ otroci so se dalj časa zadržali pri slonih

/ predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru

publ.

določen čas obravnavati:

na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov

zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju

ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah:

novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je

ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati

s prislovnim določilom

izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo:

spoštljivo se zadržati do koga, proti komu

glej, da se boš dobro zadržal

lepo se zadržati

●

preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti

zadržán

-a -o

deležnik od zadržati:

zadržana žival je silila naprej

pismo je bilo zadržano

ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki:

zadržan človek

do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan

/ biti zadržane narave; zadržano vedenje

/ zadržan glas, obraz

ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje

ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim:

zadržana kritika

zadržano mnenje

/ doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen

ki ne vzbuja pozornosti:

zadržane barve

/ zadržana obleka

v povedni rabi

ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje:

jutri ne bo prišel, ker je zadržan

prisl.: zadržano govoriti, hvaliti

zadržano naklonjen

♦

glasb. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega

SSKJ²

zadržávati -am nedov. (ȃ)
zadrževati: zadržavati nemirnega konja / zadržavati jok / odšel je, čeprav so ga gostitelji zadržavali

SSKJ²

zadŕžek -žka m (ȓ)
1. kar koga, kaj zadržuje, ovira: zaradi nepredvidenih zadržkov niso odpotovali / čustveni, ideološki zadržki / star. odstranjevati zadržke s ceste ovire, zapreke
// pravn. kar ovira, onemogoča uvedbo ali potek postopka: pravdni, procesni zadržek / zakonski zadržek
2. kar izraža omejitev soglašanja s čim: povedati svoje zadržke glede česa; priznati, sprejeti kaj z zadržkom
3. glasb. ton na poudarjeno dobo, ki ni ton akorda, s katerim zveni, in se razveže v najbližji ton tega akorda: oktavni zadržek; razvez zadržka

SSKJ²

zadŕžen -žna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na zadržanje: zadržna pregrada
♦ pravn. zadržna moč pravnega sredstva

SSKJ²

zadrževálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zadrževanje: zadrževalna naprava / taka usmeritev ima zadrževalen vpliv na gospodarstvo

SSKJ²

zadrževálnik -a m (ȃ)
grad. prostor za pregrado za zadrževanje zlasti poplavnih vod: jez zadrževalnika; voda v zadrževalniku / gradnja zadrževalnika / vodni zadrževalnik

SSKJ²

zadrževánje -a s (ȃ)
glagolnik od zadrževati: zid za zadrževanje rušečega se kamenja / zadrževanje poštnih pošiljk / zadrževanje izplačila zaslužka / zadrževanje pri tem vprašanju ni potrebno

SSKJ²

zadrževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz
2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet
3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze
4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago
5. delati, da se kaj ne širi
a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša
b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto
6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini
7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj
8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države
9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost
// z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak
10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki
// povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal
11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati

zadrževáti se

s prislovnim določilom

ostajati daljši čas kje:

v mestu se je zadrževal tri dni

/ v dolini se je cel dan zadrževala megla

/ poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo

ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah:

izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je

ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati

●

publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali

zadrževáje

zadrževaje jezo je zapustil sobo

zadržujóč

-a -e:

prisluškoval je, zadržujoč dihanje

prisl.: ravnati zadržujoče

♦

glasb. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando

zadrževán

-a -o:

zadrževan jok

SSKJ²

zadŕžka -e ž (ȓ)
šport., v zvezi skok z zadržko padalska disciplina, pri kateri padalec pri skoku, preden odpre padalo, nekaj časa ali do določene višine prosto leti: zmagati v skoku z zadržko

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zadržljív -a -o prid. (ī í)
ki se da zadržati: komaj zadržljiva nasilnost
● zastar. na zunaj je povsem neopazen, tako je zadržljiv zadržan, obvladan

SSKJ²

zadúhati -am dov. (ú ȗ)
z vohom zaznati: zaduhati vijolice; pren., ekspr. zaduhali so pravi trenutek za dobro kupčijo
● zastar. zaduhalo je po slaščici zadišalo je

SSKJ²

zadúhel -hla -o [zaduhəu̯] prid. (ú)
star. zatohel: zaduhel zrak; zaduhla pisarna

zadúhlo

prisl.:

zaduhlo vlažne globeli

/ v povedni rabi v sobi je zaduhlo

SSKJ²

zadúhlost -i ž (ú)
zatohlost: zaduhlost ozračja
● star. oglje vzame ovsu zaduhlost duh po plesnivem

SSKJ²

zaduhtéti -ím dov. (ẹ́ í)
star. zadišati, zadehteti: zaduhtele so ciklame

SSKJ²

zadúšen1 -šna -o prid. (ú ū)
ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje: zadušen hlev, prostor / zadušna sopara; zadušno ozračje / zadušen dan; zadušna vročina / zadušen smrad zadušljiv / ekspr. zadušen tolmun brez dotoka sveže vode; pren. zadušno družbeno okolje

zadúšno

prisl.:

zadušno vroč

/ v povedni rabi v rovu je postajalo zadušno

SSKJ²

zadúšen2 -šna -o prid. (ȗ)
v različnih religijah ki je za duše umrlih: zadušni obredi / zadušni denar

SSKJ²

zadušênec -nca m (é)
kdor se zaduši: zadušencu ni bilo več mogoče pomagati

SSKJ²

zadušítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zadušiti: zadušitev s plinom; smrt zaradi zadušitve / zadušitev stavke, upora / zadušitev požara

SSKJ²

zadušíti -ím dov., zadúšil (ī í)
1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila
2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze
4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen

zadušíti se

zaradi dušenja umreti:

rudarji so se v jami zadušili s plinom

nezavestni se lahko zaduši

zadušèn

-êna -o:

upor je zadušen

zadušena želja

zadušena žival

prisl.: zadušeno krikniti

SSKJ²

zadušljív -a -o prid.(ī í)
1. ki onemogoča dihanje, jemlje dih: zadušljiv dim, plin / zadušljiv kašelj
// ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje; zadušen1: zadušljiv prostor / zadušljiva sopara, vročina
2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: zadušljiv molk

zadušljívo

prisl.:

ozračje je zadušljivo onesnaženo

/ v povedni rabi v sobi je zadušljivo

SSKJ²

zadušljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zadušljivega: zadušljivost ozračja / zaradi zadušljivosti komaj diha

SSKJ²

zadúšnica -e ž (ȗ)
rel. maša za umrle: zadušnica za ponesrečenci / maša zadušnica

SSKJ²

zadúšnost -i ž (ū)
lastnost, značilnost zadušnega, zadušljivega: zadušnost majhnega prostora / zadušnost razmer

SSKJ²

zadúžbina -e ž (ȗ)
v srbskem okolju cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve: samostan je kraljeva zadužbina

SSKJ²

zadvómiti -im, in zadvomíti in zadvómiti -im dov. (ọ̄ ọ̑; ī ọ́)
knjiž. podvomiti, zdvomiti: zadvomil je o resničnosti izjave / zadvomil je o sosedu

SSKJ²

zaênkrat tudi zaenkràt prisl. (é; ȁ)
pog. za zdaj: zaenkrat imajo dovolj hrane / zaenkrat se še ni nič spremenilo / boš ostal tukaj? Zaenkrat

SSKJ²

zaêno prisl. (é)
zastar. hkrati, obenem: govorili so vsi zaeno / bila je pogumna in zaeno bistra
// skupaj: zaeno z njima je prišlo več ljudi

SSKJ²

zaéstriti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
kem. spremeniti v ester: zaestriti kislino

zaéstren

-a -o:

z maščobnimi kislinami zaestren glicerol

SSKJ²

zafecljáti -ám [zafəcljati tudi zafecljati] dov. (á ȃ)
pog. zaplesti, zavozlati: zafecljati nit; volna se je zafecljala / ekspr. pazi, da ne boš kaj zafecljal

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zafíksan -a -o prid. (ī) pog.
1. omamljen zaradi vbrizganja mamila: zafiksan najstnik
2. zasvojen z mamili: zafiksan roker

SSKJ²

zafíksati se -am se dov. (ī) pog.
1. omamiti se, zlasti z vbrizganjem mamila: zafiksala se je že prvi dan po vrnitvi iz zapora
2. postati zasvojenec z mamili; zadrogirati se: v reviji pišejo, kateri od velikih zvezdnikov se je zafiksal

SSKJ²

zafiksírati -am dov. (ȋ)
publ. trdno določiti: zafiksirati sklepe v resoluciji

zafiksíran

-a -o:

zafiksirani cilji

SSKJ²

zafilozofírati -am dov. (ȋ)
ekspr. začeti filozofirati: zafilozofirali so o literaturi / tako življenje bi bilo dolgočasno, je zafilozofiral rekel, povedal

zafilozofírati se

zaradi filozofiranja se zadržati kje predolgo:

spet se je zafilozofiral in zamudil kosilo

zaradi zavzetega filozofiranja postati nedostopen, nezainteresiran za drugo:

tako se je zafilozofiral, da ni videl ničesar okoli sebe

SSKJ²

zaflekáti -ám dov. (á ȃ)
nižje pog. zamazati, zapackati: zaflekati obleko

zaflekán

-a -o:

zaflekana odeja

SSKJ²

zaflíkati -am dov. (í)
nižje pog. zakrpati: zaflikati hlače / zaflikati čevlje / zaflikati streho

SSKJ²

zaflósati -am dov. (ọ̑)
pog. zagnati, vreči: jezno je zaflosal zvezke po tleh

SSKJ²

zafnán -a -o prid. (ȃ) pog.
ki se vede nenaravno, izumetničeno: zafnana zvezdnica; zdel se mi je zafnan

SSKJ²

zafofotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
večkrat slišno zamahniti s perutmi, zlasti velikimi: sokol je zafofotal in odletel / zastava je zafofotala v vetru zaplapolala, zavihrala

SSKJ²

zafračkáti -ám dov. (á ȃ)
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vse, kar je imel, je zafračkal / zafračkati čas

SSKJ²

zafrčáti -ím dov. (á í)
ekspr. hitro, slišno leteč se premakniti: nekaj ptic je zafrčalo po grmovju / nad glavami so zafrčale snežne kepe

SSKJ²

zafrčkáti -ám dov. (á ȃ)
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vso plačo je zafrčkal; zafrčkati za drobnarije / zafrčkati dan

SSKJ²

zafrečkáti -ám dov. (á ȃ)
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): vse svoje premoženje je razprodal in zafrečkal / zafrečkati svoj prosti čas

SSKJ²

zafrfotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
1. večkrat hitro, slišno zamahniti s perutmi: ptič je zafrfotal in odletel
// frfotaje se premakniti: netopir je zafrfotal mimo
2. zaplapolati, zavihrati: zastave so zafrfotale v vetru

SSKJ²

zafrfráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. zafrfotati: ptič je zafrfral s pisanimi krili / krilo je zafrfralo okrog plesalke zaplapolalo, zavihralo

SSKJ²

zafrkácija -e ž (á) pog.
1. draženje1, norčevanje: to dejanje je samo zafrkacija / ušla mu je duhovita, ostra zafrkacija; zbadljivke in zafrkacije
2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: preprečiti zafrkacijo / niso mogli več prenašati njegovih zafrkacij dejanj, s katerimi jim je namerno povzročal neprijetnosti, težave

SSKJ²

zafrkánca -e ž (ȃ)
pog. draženje1, norčevanje: dejanje je razumel kot zafrkanco / zbadljivke in zafrkance

SSKJ²

zafrkáncija -e ž (á) pog.
1. draženje1, norčevanje: bal se je zafrkancije sošolcev / ni hotel poslušati njihovih zafrkancij
2. namerno povzročanje neprijetnosti, težav: zahtevati vsa ta potrdila je navadna zafrkancija

SSKJ²

zafrkànt -ánta m (ȁ á) pog.
1. kdor (rad) draži koga, se norčuje iz koga: bil je velik zafrkant; veseljak in zafrkant
2. kdor namerno povzroča komu neprijetnosti, težave: ta profesor je znan zafrkant

SSKJ²

zafrkántski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na zafrkante: zafrkantsko govorjenje / zafrkantski odnos do študentov

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zafŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
ekspr. zavihati: zafrkati rokave / zafrkati si brke

zafŕkan

-a -o:

zafrkani brki

SSKJ²

zafrkávanje -a s (ȃ)
glagolnik od zafrkavati: ni mogel prenesti njegovega zafrkavanja / zaslišal je dovtipe, zafrkavanje in preklinjanje

SSKJ²

zafrkávati -am nedov. (ȃ) pog.
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: zafrkavati naivnega, varanega moža
2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: zafrkavati podrejene; vsak dan ga hodi kontrolirat in zafrkavat
● star. zafrkavati klobuk zavihovati

zafrkávati se

šaliti se, norčevati se:

rad se zafrkava

on misli resno, ti pa se samo zafrkavaš

mučiti se, truditi se:

celo uro sem se zafrkaval s popravilom

/ ne bom se več zafrkaval s teboj

SSKJ²

zafrkljív -a -o prid. (ī í)
pog. ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga: v pogovoru z njim je bil zafrkljiv / zafrkljiv pogled / zafrkljive besede

zafrkljívo

prisl.:

zafrkljivo se smejati

SSKJ²

zafrkljívec -vca m (ȋ)
pog. kdor (rad) draži koga, se norčuje iz koga: velik zafrkljivec je

SSKJ²

zafrkljívka -e ž (ȋ)
pog. ženska, ki (rada) draži koga, se norčuje iz koga: to dekle je zafrkljivka; pren. pesem zafrkljivka

SSKJ²

zafrkljívost -i ž (í)
pog. lastnost, značilnost človeka, ki (rad) draži koga, se norčuje iz koga: motila jih je fantova zafrkljivost; robatost in zafrkljivost / ni mogel prenašati takih žalitev in zafrkljivosti besed, dejanj, ki dražijo koga, se norčujejo iz koga

SSKJ²

zafŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. ekspr. zavihati: zafrkniti rokave / po teh besedah je malo zafrknila nos
2. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: zafrknil jo je pred vsemi, da je zardela
3. pog. namerno povzročiti komu neprijetnosti, težave: s tem so ga hoteli zafrkniti

zafŕkniti se

pog.

prevarati se, zmotiti se:

prepozno je spoznal, da se je zafrknil

zafŕknjen

-a -o:

zafrknjen klobuk

●

pog. to je zafrknjena stvar težavna, neprijetna

SSKJ²

zafrkováti -újem nedov. (á ȗ) star.
1. dražiti koga, norčevati se iz koga: smejala se mu je in ga zafrkovala
2. namerno povzročati komu neprijetnosti, težave: učitelji so ga zafrkovali
● star. zafrkoval je brke zavihoval

SSKJ²

zafrléti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr.
1. frleč se premakniti: zapihal je veter in listje je zafrlelo po zraku
2. večkrat zibaje se, lahkotno se premakniti po zraku: maškara je poskočila in pisani trakovi so zafrleli okrog nje

SSKJ²

zafrustríran -a -o prid. (ȋ)
ki čuti duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: zafrustriran moški; bil je seksualno zafrustriran / zafrustriran narod

SSKJ²

zafrustríranec -nca m (ȋ)
kdor čuti duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: zagrenjen zafrustriranec

SSKJ²

zafrustríranost -i ž (ȋ)
občutek duševnega stanja neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: zaradi svoje zafrustriranosti ni spodbujala sinovega literarnega talenta

SSKJ²

zafrustrírati -am dov. (ȋ)
povzročiti pri kom duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje: kritiki so ga zafrustrirali

SSKJ²

zafúčkati -am dov. (ȗ)
1. nar. vzhodno zažvižgati, zapiskati: fant je zafučkal, da bi jih opozoril nase
2. nižje pog. zapraviti, razmetati: vse svoje premoženje je zafučkal / zafučkal je svoje dobro ime

SSKJ²

zafugírati -am dov. (ȋ)
grad. zaliti, zadelati fuge, reže zaradi zaščite ali olepšave: zafugirati stike s cementno malto

SSKJ²

zafúrati -am dov. (ȗ)
nižje pog. zavoziti, zapraviti: zafurati podjetje; vse bo zafural / zafurati kmetijstvo / zafurati si življenje

zafúran

-a -o:

položaj je zafuran

SSKJ²

zagábiti -im dov. (á ȃ)
z dajalnikom narediti komu kaj ogabno: zagabiti komu jed / ekspr.: to mu je zagabilo politiko; tako življenje se mu je zagabilo

SSKJ²

zagágati -am dov. (ā)
oglasiti se z glasom ga: divje gosi so zagagale
// nizko reči, povedati: ona je kriva, so zagagale ženske
● ekspr. če se bo tako nadaljevalo, bomo kmalu zagagali zelo slabo zaživeli

SSKJ²

zagáliti -im dov. (á ā)
knjiž. zagrniti, zakriti: zagaliti koga v kožuh

zagáljen

-a -o:

postava, zagaljena v rjuho

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zagalopírati -am dov. (ȋ)
steči v galopu: konj je zagalopiral / ekspr. tako je zagalopiral, da ga ni bilo mogoče ustaviti zelo hitro stekel

zagalopírati se

ekspr.

prenagliti se:

s tem sklepom se je zagalopiral

SSKJ²

zagáman -a -o prid. (ā) nižje pog.
1. neumen, tog, trdovraten: to je zagaman človek / ni mogel poslušati tega zagamanega govorjenja / kot psovka osel zagamani
2. težaven, neprijeten: v takem vremenu je plezanje zagamano / življenje se mu zdaj ni zdelo več tako zagamano

SSKJ²

zagámanec -nca m (ā)
nižje pog. neumen, tog, trdovraten človek: ne bodi tak zagamanec / kot psovka ti zagamanec ti

SSKJ²

zagámanost -i ž (ā)
nižje pog. neumnost, togost, trdovratnost: očitati komu zagamanost

SSKJ²

zaganjáč -a m (á)
avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila; zaganjalnik: popraviti zaganjač
♦ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj; zaganjalnik

SSKJ²

zaganjálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zaganjanje: zaganjalna moč / zaganjalni motor; zaganjalna kljuka navadno pravokoten kos železa z ročico za zaganjanje glavnega motorja avtomobila; zaganjalna ročica

SSKJ²

zaganjálnik -a m (ȃ)
avt. elektromotor na tok iz baterije, ki požene glavni motor avtomobila: okvara zaganjalnika / avtomobilski zaganjalnik
♦ strojn. stroj, ki spravi v delovanje drug pogonski stroj

SSKJ²

zagánjanje -a s (ȃ)
glagolnik od zaganjati: zaganjanje valov ob steno / zaganjanje motorja, stroja; čas zaganjanja

SSKJ²

zagánjati -am nedov. (ȃ)
1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
● vojaki so spretno zaganjali sulice metali
3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč

zagánjati se

hitro, sunkovito se gibati:

pri hoji se zaganja

/ mlinski kamni so se zaganjali

/ burja se zaganja

navadno s prislovnim določilom

s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo:

zaganjal se je od skale do skale

žival se je zaganjala po strmini navzgor

s predlogom

hitro, sunkovito se premikati k čemu:

ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel

s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz

s predlogom

hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga:

zaganjal se je vanj in ga tepel

/ bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu

/ daj mi to, se je zaganjal vanj

zaganjajóč

-a -e:

zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal

v breg zaganjajoči se valovi

SSKJ²

zagarantírati -am dov. (ȋ)
obvezati se za izpolnitev obljube, dolžnosti; zajamčiti, dati poroštvo: zagarantirati redno oskrbovanje s čim / zagarantirati komu delo

zagarantíran

-a -o:

zagarantirana zaposlitev

cene so zagarantirane

/ zagarantirana preskrba zlasti v vojnem času preskrba, ki jo zagotovijo državni organi, da se življenjske potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo; zagotovljena preskrba

SSKJ²

zagáta1 -e ž (ȃ)
star. ozek prostor, kraj: zagata med hišama / mestne ulice in zagate ozke ulice; zagata brez izhoda ozka slepa ulica
♦ geogr. na koncu zaprta ozka dolina med gorami

SSKJ²

zagáta2 tudi zágata -e ž (ȃ; á)
ekspr. težaven, neprijeten položaj: pomagati komu iz zagate; priti, zaiti v zagato; izhod iz zagate / bil je v zagati, kaj naj reče; denarna, idejna zagata; zagata s časom
● ekspr. prišlo je do prometne zagate do prometne zaustavitve zaradi prevelikega števila vozil

SSKJ²

zagáten1 -tna -o prid. (á ā) ekspr.
1. težaven, neprijeten: zagaten položaj; živeti v zagatnih razmerah
2. neprijeten, zoprn: zagaten duh po hrani; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko
3. zadušljiv, težek: v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme
// neprijeten, moreč: zavladal je zagaten molk; zagatna tišina

zagátno

prisl.:

zagatno je zaudarjalo po golobnjakih

zagatno dišeča bobrovina

/ v povedni rabi v sobi je bilo zagatno

SSKJ²

zagáten2 -tna -o prid. (ȃ)
star. s katerim se kaj zamaši, zapre: uporabljati volno kot zagatno gradivo
● star. zagaten prostor ozek, tesen; star. zagatna jed ki hitro nasiti, se upre
♦ grad. zagatna stena stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih

SSKJ²

zagatítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zagatiti: zagatitev odprtine / zagatitev voza v ozkem prehodu

SSKJ²

zagátiti -im dov. (á ȃ)
star. zamašiti, zapreti: zagatiti luknjo s papirjem / vozovi so zagatili ozko pot

zagátiti se

zaustaviti se, zagozditi se:

ladja se je zagatila med kosi ledu

voz se je zagatil na ozkem prehodu

/ hrana se mu je zagatila v grlu

zagáčen

in zagáten -a -o:

cesta, zagačena z vozovi

SSKJ²

zagátnica -e ž (ȃ)
grad. vsak od pokončnih elementov zagatne stene: lesene, betonske zagatnice; zagatnice in piloti

SSKJ²

zagátnost -i ž (ā) ekspr.
1. težavnost, neprijetnost: zagatnost položaja / zagatnost sadjevca iz lesnik trpkost
2. neprijeten, zoprn občutek: zagatnost v grlu, ustih

SSKJ²

zagáziti -im dov., zagázila in zagazíla (á ȃ)
1. iti, stopiti v kaj mehkega, udirajočega se: zagaziti v blato; zagaziti do kolen v sneg / zagaziti po zasneženi stezi
2. ekspr. zaiti: hodi previdno, da kam ne zagaziš / zagaziti v težave
● ekspr. globoko je zagazil moralno, gospodarsko je zelo propadel; ekspr. do vratu je zagazil v dolgove zelo se je zadolžil

SSKJ²

zagíb -a m (ȋ)
1. zapognjeni, navadno robni del česa: zalepiti zagibe pri usnjenem izdelku; pri krojenju pustimo nekaj blaga za zagibe / povezati kose pločevine z zagibi
2. šport. premik (dela) telesa nazaj: zagib v bokih

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zagíbati -ljem tudi -am dov., zagibála (ī)
1. povzročiti, narediti, da se kaj premakne sem in tja: veter je zagibal veje
// povzročiti, narediti, da kaj vzvalovi: zagibati vodno površino; pren., ekspr. to je zagibalo pesniškega duha
● ekspr. množica je zagibala je vzvalovila, zavalovila
2. narediti nekaj gibov, premikov: bolnik je s težavo zagibal; zagibati z ustnicami

SSKJ²

zagíniti -em dov. (í ȋ)
zastar. umreti: zaginil je v tujini

SSKJ²

zagípsati -am dov. (í)
pog. zadelati z mavcem; zamavčiti: zagipsati razpoke v steni

SSKJ²

zaglábljati se -am se nedov. (á)
knjiž. poglabljati se: zaglabljati se v delo / zaglabljal se je v svoje misli

SSKJ²

zagláditi -im dov., tudi zagladíla (á ȃ)
1. z glajenjem zadelati: zagladiti raze, razpoke; zagladiti s kitom, z voskom; zagladiti površino; pren., knjiž. zagladiti vrzeli v znanju
2. z glajenjem zakriti, odpraviti: zagladiti gube / ekspr.: zagladiti nasprotja; zagladiti spor poravnati

zaglájen

-a -o tudi zaglajèn -êna -o:

razpoke, zaglajene s kitom

vse težave so zaglajene

SSKJ²

zaglájati -am nedov. (á)
1. z glajenjem zadelovati: zaglajati razpoke; zaglajati s kitom
2. z glajenjem zakrivati, odpravljati: zaglajati gube / ekspr. zaglajati razlike

SSKJ²

zagláven -vna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zaglavje: zaglavno besedilo
♦ anat. zaglavna kost zatilnica; pravn. zaglavno sodstvo nekdaj krvno sodstvo

SSKJ²

zagláviti -im dov. (á ȃ)
zastar. izgubiti glavo, umreti: zaglaviti v rudniku

SSKJ²

zaglávje -a s (ȃ)
1. anat. zadnji del glave in vratu; zatilje: otipavati zaglavje; bolečine v zaglavju
2. knjiž. del glave za naslovom revije, časopisa ali sestavka: časopis v zaglavju navaja, da je neodvisen / koledarska zaglavja k mesecem ilustracije k imenom za mesece v koledarju / zaglavje pesmi moto pod naslovom
// vsak od naslovov dela revije, časopisa ali sestavka za glavnim, skupnim naslovom: to vprašanje obravnava pod zaglavjem Obdobje fevdalizma / dopis so objavili pod zaglavjem Kronika
3. knjiž. razdelek, rubrika: Izpred sodišča, Novo v znanosti in druga zaglavja / knjiga je razdeljena na štiri zaglavja poglavja, dele
♦ jezikosl. del slovarskega članka s podatki o slovničnih posebnostih, tonemskem naglasu

SSKJ²

zaglávnica -e ž (ȃ)
anat. neparna kost v zatilju; zatilnica: poškodba zaglavnice

SSKJ²

zaglávnik -a m (ȃ)
nar. večje poleno, panj: na ognjišču je tlel zaglavnik / polagati drva na zaglavnik

SSKJ²

zaglédanec -nca m (ẹ̑)
ekspr. kdor je čustveno pozitivno, trajno navezan na kaj: zagledanec v umetnost

SSKJ²

zaglédanost -i ž (ẹ̑)
stanje zagledanega človeka: zagledanost ljudi v daljni cilj / ekspr. dekletova zagledanost v fanta zaljubljenost / ekspr. iztrgati koga iz zagledanosti v preteklost / ekspr. zagledanost vase preveliko, pretirano občudovanje samega sebe

SSKJ²

zaglédati -am dov., zaglêj in zaglèj zaglêjte, stil. zaglédi zaglédite (ẹ́ ẹ̑)
z gledanjem zaznati: zagledati kopno; skozi okno je zagledal nenavaden prizor; zagledati koga od daleč; zagledala sta se in si pomahala; pren., ekspr. zagledati resnico
● star. beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla

zaglédati se

s predlogom

za določen čas upreti, usmeriti pogled kam:

zagledati se predse, v tla

za nekaj trenutkov, začudeno se zagledati v koga

/ podprl si je glavo in se zagledal sam vase

ekspr.

zaljubiti se:

zagledal se je v sosedovo hčer

noro se zagledati v koga

čustveno pozitivno, trajno se navezati na kaj: že v mladih letih se je zagledal v znanost

zagledávši

zastar.:

zagledavši znanca, je stopil k njemu

zaglédan

-a -o:

že dolgo je zagledana vanj

prepozno zagledano vozilo

●

ekspr. fant je preveč zagledan vase preveč občuduje samega sebe

SSKJ²

zagledávati se -am se nedov. (ȃ)
star., s predlogom zagledovati se: zamišljeno se zagledavati v daljavo

SSKJ²

zagledováti se -újem se nedov. (á ȗ)
s predlogom večkrat se zagledati: zagledoval se je v njihove obraze; začudeno so se zagledovali vanj

SSKJ²

zaglóbiti -im tudi zaglôbiti -im dov. (ọ́ ọ̄; ó ō)
knjiž. kaznovati z globo: zaglobiti koga zaradi prestopka

SSKJ²

zaglobíti se -ím se dov., zaglóbil se (ī í) knjiž.
1. globoko zajesti se, prodreti: reka se je zaglobila v skalovje
2. poglobiti se: zaglobiti se v branje, delo / zaglobiti se v misli

zaglobljèn

-êna -o:

biti zaglobljen v spomine

SSKJ²

zaglódati -am tudi -glójem, tudi zaglôdati -am dov., zaglódaj zaglódajte tudi zaglóji zaglójite tudi zaglôdaj zaglôdajte tudi zaglodájte; tudi zaglodála (ọ́; ó)
1. z zobmi odlomiti v majhnem kosu: miš spet zagloda sir
// glodajoč prodreti z zobmi v kaj: pes zagloda v kost
2. ekspr. povzročiti neugoden, navadno duševni občutek: spet ga je zaglodala skrb

zaglódati se

, tudi zaglôdati se

glodajoč prodreti v kaj:

črv se je že globoko zaglodal

pren., ekspr. ta misel se je zaglodala vanj

SSKJ²

zaglúšen -šna -o prid. (ú ū)
knjiž. oglušujoč: zaglušen ropot; zaglušno vpitje

Število zadetkov: 97669

Fran/SSKJ²

analitične namene – spremljamo vedenje uporabnikov, zato da lahko izboljšamo delovanje strani.
vaše preference – da si zapomnimo, kako želite, da vam deluje naš portal.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²

zagluševáti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. s svojo glasnostjo povzročati, da se kaj (skoraj) ne sliši: tuljenje vetra je zagluševalo trušč podirajočih se stavb / niso dosti govorili, ker jih je zagluševal ropot glušil

SSKJ²

zaglušíti -ím dov., zaglúšil (ī í)
knjiž. s svojo glasnostjo povzročiti, da se kaj (skoraj) ne sliši: ropot strojev je zaglušil njegove krike / hrup ga je skoraj zaglušil oglušil; pren. skušal je zaglušiti spomine

zaglušèn

-êna -o:

zaglušeni glasovi

SSKJ²

zagnánec -nca m (ā)
ekspr. kdor je zelo navdušen, vnet za kaj: ceniti delo zagnancev; športni zagnanci
● nar. od kose so se mu na dlaneh naredili zagnanci (trdi) žulji

SSKJ²

zagnánost -i ž (á)
ekspr. veliko navdušenje, vnema: njegova zagnanost ni popustila; delati z zagnanostjo; biti poln mladostne zagnanosti; zagnanost pri odkrivanju novega / delovna zagnanost

SSKJ²

zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é)
1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj

zagnáti se

ekspr.,

navadno s prislovnim določilom

z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam:

zagnal se je iz sobe

zagnal se je proti hiši, po stopnicah

/ plezalci so se zagnali v strmino

s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil

s predlogom

hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga:

zagnala se je vanj in ga zlasala

zagnal se je vanj kakor tiger

/ pes se je zagnal proti tujcu

/ s tanki so se zagnali nad sovražnika

nav. 3. os.,

ekspr.

vzpeti se:

cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati

ekspr.,

z oslabljenim pomenom,

navadno z glagolskim samostalnikom

izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik:

z vso vnemo se je zagnal na delo

z vsemi silami so se zagnali v boj

/ zagnati se v jok, smeh

/ na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči

zagnán

-a -o

deležnik od zagnati:

stroj še ni zagnan

palica, zagnana v kot

ekspr.

zelo navdušen, vnet:

zagnan delavec

biti zagnan pri delu

mladostno zagnan

zagnano prizadevanje za kaj

prisl.: zagnano delati, govoriti

SSKJ²

zagnêsti -gnêtem dov., zagnêtel in zagnétel zagnêtla, stil. zagnèl zagnêla (é)
z gnetenjem spraviti kaj kam: zagnesti rozine v testo
● ekspr. ljudje so planili k vhodu in ga zagnetli zamašili, zaprli

SSKJ²

zagnézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
z gnezdom, gnezdi zadelati, zapolniti: lastovke so zagnezdile kot

zagnézditi se

naseliti se tako, da se težko odstrani:

netopirji so se zagnezdili v kot

pren. v njem se je zagnezdil strah

SSKJ²

zagnjáviti -im dov. (á ȃ)
ekspr. z vztrajnim, vsiljivim nadlegovanjem povzročiti občutek neugodja, nejevolje: ta človek me bo spet zagnjavil

SSKJ²

zagnojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zagnojiti: pravilna zagnojitev vinograda / zagnojitev rane

SSKJ²

zagnojíti -ím dov., zagnójil (ī í)
knjiž. pognojiti: zagnojiti izčrpano zemljo / zagnojiti trtam, trte; zagnojiti vrtnico z umetnim gnojilom

zagnojíti se

nav. 3. os.

postati gnojen:

rana, tkivo se zagnoji

zagnojèn

-êna -o:

zagnojen prst

njiva, zagnojena s hlevskim gnojem

SSKJ²

zagnúsiti -im dov. (ú ȗ)
z dajalnikom narediti komu kaj gnusno: zagnusiti komu jed / ekspr.: zagnusiti komu delo; ravnanje teh ljudi se mu je zagnusilo

SSKJ²

zagódnica -e ž (ọ̑)
knjiž. pesem, napisana za god: sestaviti zagodnico

SSKJ²

zagodrnjáti -ám dov. (á ȃ)
1. z ne preveč glasnim govorjenjem izraziti nejevoljo, nesoglasje: ko je to slišal, je jezno zagodrnjal / zagodrnjala je nad njim, ker ni zaprl vrat za seboj
2. nerazločno, momljaje reči: v odgovor je samo nekaj zagodrnjal

SSKJ²

zagolčáti -ím [zagou̯čati] dov., zagôlči; zagôlčal (á í)
1. nerazločno, težko reči, povedati: starec je nekaj zamolklo zagolčal
// nar. vzhodno reči, povedati: vsi so molčali, nihče ni zagolčal niti besede
2. oglasiti se z zamolklim, tresočim se glasom: pes je zdaj pa zdaj zagolčal / slavec je zagolčal

SSKJ²

zagôlsniti se -em se [zagou̯sniti se] dov. (ó ȏ)
nar. zatakniti se, zaustaviti se (v grlu): kruh se mu je zagolsnil / brezoseb. od vznemirjenja se mu je zagolsnilo
● nar. mlatilnica se je zagolsnila se je zamašila

SSKJ²

zagôltati -am [zagou̯tati] dov. (ó) ekspr.
1. hitro, hlastno večkrat zajeti zrak v usta, žrelo: ko je stisk okoli vratu popustil, je zagoltal
2. reči, spregovoriti z grlenim glasom: nekaj je zagoltal sam pri sebi / res je, je zagoltal

SSKJ²

zagôlten -tna -o [zagou̯tən] prid. (ō)
star. trpek, neprijeten: ta snov daje vinu zagolten okus / zagoltna resnica

SSKJ²

zagôltniti se -em se [zagou̯tniti se] dov. (ó ȏ)
ekspr. zatakniti se, ustaviti se (v grlu): grižljaj se mu je zagoltnil / brezoseb. zagoltnilo se mu je

SSKJ²

zagomazéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os.
1. začeti gomazeti: mravlje so zagomazele po listju; brezoseb. ob strelu je na trgu zagomazelo kakor v mravljišču
2. z dajalnikom gomazeč se pojaviti po telesu, delu telesa zaradi kakega doživetja, dogodka: ob tem prizoru so mu mravljinci zagomazeli po hrbtu; brezoseb. od groze mu je zagomazelo po vsem telesu / strah, prijetna toplota mu zagomazi po telesu

SSKJ²

zagòn -ôna m (ȍ ó)
1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa / zagon programa; zagon računalnika
// v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu
2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon
3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja
4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado
● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja

Število zadetkov: 97669

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Jezikovna	3720	3720
Oddajte vprašanje
Terminološka	624	624
Oddajte vprašanje

SSKJ²	97669	97669
eSSKJ	3432	3432
Sinonimni	75252	75252
Pravopis	92617	92617
ePravopis	11167	11167
Sprotni	1508	1508
Frazeološki	4156	4156
Frazemi	3002	3002
Pregovori	1154	1154
Vezljivostni	3044	3044
Vezljivostni G	2540	2540
Vezljivostni NG	504	504
Etimološki	29879	29879
Etimološki	29405	29405
NESSJ	474	474
Zgodovinski	234028	234028
Pleteršnik	103185	103185
Prekmurski	14849	14849
Pohlin	13539	13539
Hipolit	39193	39193
Vorenc	17666	17666
Svetokriški	8461	8461
Megiser	6021	6021
Besedje16	27759	27759
eSSKJ16	3355	3355
Terminološki	69752	69752
Botanika	6868	6868
Kamnarstvo	1516	1516
Davki	1060	1060
Betonske konst.	1296	1296
Farmacija	6447	6447
Pravo	10094	10094
Avtomatika	2020	2020
Urbanizem	2173	2173
Up. umetnost	1200	1200
Tolkala	635	635
Smučanje	4052	4052
Gledališče	2967	2967
Čebelarstvo	3073	3073
Geologija	10805	10805
Gemologija	3025	3025
Geografija	8922	8922
Planinstvo	3599	3599
Narečni	39621	39621
SLA	4022	4022
Črnovrški	10183	10183
Zadrečki	3966	3966
Bovški	4065	4065
Kostelski	16791	16791
Ziljski	594	594
Arhiv	98536	98536
SSKJ	93154	93154
SNB	5382	5382

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Tipkovnica

Predlagajte novo besedo

Predlagajte novo besedo

, hvala za vaš predlog.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja